Bajta Kšajtni Ostalo Leposlovne objave Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (19. del)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (19. del) PDF natisni E-pošta
Prispeval Simon Orgulan   
Četrtek, 02 Februar 2012 16:18

Simon OrgulanSimon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla

Mnogo zgodb se tako trudi opredeliti čas, prostor dogajanja, natančno navesti kaj je kdo rekel in kako. A ne ta zgodba. Nas zanima samo, kaj ima za povedati. Ne vem kdo sem, vem le, kakšno vlogo imam. In to vlogo bom zavzel z vsem, kar premorem.


Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla



(To je zgodba, ki bo objavljena po delih; vsaka sledeča objava je poglavje, ki bo nadaljevalo zgodbo od prej.)


19. del
SOOČENJE
 
1. del - TUKAJ
2. del -
TUKAJ
3. del - TUKAJ
4. del - TUKAJ
5. del - TUKAJ
6. del - TUKAJ
7. del - TUKAJ
8. del - TUKAJ
9. del - TUKAJ
10. del - TUKAJ
11. del - TUKAJ
12. del - TUKAJ
13. del - TUKAJ
14. del - TUKAJ
15. del - TUKAJ
16. del - TUKAJ
17. del - TUKAJ
18. del - TUKAJ

Še preden so se na ekranu utegnili izpisati rezultati iskanja, je pomanjšal okence. Ne zaprl... še vedno ga je zanimalo. Ampak ne, tole je treba bolj premisliti. Ko take stvari enkrat veš, se loputa za tabo dokončno zapre. Že res, svoje udobne nevednosti tako ali drugače ne bo mogel vleči v nedogled. A kaj, ko je tako sladka. Še malo bi. 5 minutk, če ne drugega. Tudi, ko se zbudiš, ti to pripada, kajne?

Šel je na zrak in globoko vdihnil. Gledal je monotonost ljudi, ki so se kot roboti premikali skozi ulice. S kotičkom roke si je s čela obrisal kapljico znoja. Uf, samo poglej jih. Kako so plehki. Če ne bi videl barvno, bi mislil, da je vse tako sivo, kot svet, v katerem so se porazgubili. Pozabili so, zakaj sploh živijo. Če predpostavimo, da sploh še koga kaj zanima. Misel bi morda lahko zaključil s sestavnimi deli, kot 'z izjemo', 'lastne' ter 'zadnjične odprtine', a ne bom. Zdajle niti ni važno. Narava že ve, kaj počne. Ali pa tudi ne... v obeh primerih se ne spremeni prav nič. Zombificirani smo. Ko skozi steklene vitrine opazujemo mravlje, kako gradijo svoje kraljestvo, se vsi navdušujemo nad njihovo marljivostjo, organiziranostjo in smislom za logistiko. Če nas kdo slučajno opazuje z neba (četudi kakšen vesoljec s teleskopom), stavim, da ima o nas ljudeh podobno mnenje. Muzam se ob misli, da bi ga povabili med nas in integrirali v 'naš' način življenja. Pa ne zaradi tega, da bi imeli priložnost spoznati kakšno novo raso in njihovo kulturo. Tovrstne užitke prepuščam kakšnemu drugemu entuziastu. Temveč zato, da bi spregledal, kakšo sranje je vse skupaj, ko si enkrat noter, brez ladje, ki bi te odpeljala na varno in brez magičnega gumbka, ki bi zaprl dogajanje pred tabo. Tu, v tej planetarni kleti si se skotil in kakor podgana boš tudi crknil; omamljen od blišča, ki te obkroža, otrpel od rutine, ki ti je bila vsiljena in lačen življenja, ki ti ga nikoli ni bilo dano živeti. Na smrtni postelji se nenazadnje ne boš mogel niti odločiti, ali si srečen, da je vsega konec, ali pa svojo smrt nemara celo obžaluješ. In potem te bo doletelo še poslednje spoznanje, da čutiš pravzaprav oboje hkrati.

On pa kar ni in ni želel vedeti. Roke bi zdaj že brskale po spletu, če noge ne bi kar po svoje hodile v čisto nasprotno smer. Takole je sklenil: pogostil se bo z najbolj veličastnim kosilom, kar ga je kdajkoli jedel, potem pa se bo soočil s svojo preteklostjo in vsem, kar je storil. Denarja je imel ravno dovolj. In to je tudi storil. Ko je v gostilni čakal na hrano, se mu je zdelo, kakor da je vsaka minuta dragocena. Pa ne zato, ker bi bil neučakan, temveč zato, ker se je obdobje njegove sladke nevednosti postopoma bližalo h koncu. Bil je nedvomno lačen, a kljub temu. Ko mu bodo prinesli krožnike na mizo, bo to pomenilo kvečjemu, da je mrzel tuš vedno bližje. Zato naj čakanje traja. Večno, če tako želi. In kaj bi dal, da bi temu bilo tako. Ko pa so natakarji končno prinesli poslastico pa, namesto da bi mu igralo srce, mu je le-to čisto podivjalo. Od samega strahu, ničesar drugega.

Ne... škoda je momenta. Škoda je zrezka. Predvsem pa, škoda je užitka. Preklopil je v novo prestavo, in se lotil obroka. Vsak grižljaj mu je teknil, kakor le malo stvari do sedaj. Meso pravzaprav ni bilo, kar se okusa tiče, nič pretirano posebnega. A kako hitro se stvari spremenijo, ko se spremeni naša percepcija. Ko nimamo ničesar, hitro začnemo ceniti, kar vendarle imamo. Ko nam zmanjkuje časa, prav tako uživamo vsak trenutek, ki bi se nam v nasprotnem primeru zdel kot vsakršen drug. Čudni so ti naši vdelani mehanizmi, čudni. Revščina nas dela iskrene. Pomanjkanje tudi. Skorajda bi lahko rekli, da manj, kot imamo, bolje nam je. Manj je skrbi, da bi kaj izgubili ali pa da nam bi kdo kaj vzel. Ko zunaj sneži, smo srečni, da smo noter na toplem in ne zmrzujemo. V nasprotnem primeru pa, bolj, kot bi bili bogati in višali svoje življenjske standarde, bolj bi dobrine okrog nas začeli dojemati kot nekaj samoumevnega. Intenzivnost našega dojemanja tovrstnih dobrin bi se čedalje manjšal, mi pa bi potrebovali vedno večje doze le-teh, da bi dosegli podoben občutek. Vsekakor pa, bolj bi pozitivne občutke začeli nanje navezovati, bolj bi nas posledično le-te zasužnjile, ker bi od njih postali odvisni. A res potrebujemo dokaz? Ko bi nekaj otipljivega nepovratno izgubili, ali pa bi se naše finančno kraljestvo – zaradi česarkoli že – začelo majati, bi hitro spoznali, da ne.

Na krožniku je ostalo le še nekaj grižljajev. Ustavil se je. Razumljivo, saj so pomenili simbolično mejo med vednostjo in nevednostjo. Trudil se je, da bi v vsakem grižljaju maksimalno užival, zato je grizel počasi. Zanimivo bi bilo, da bi v življenju vse trenutke tako cenili, kot da so zadnji, ki jih bomo doživeli. Ne le enkrat, ampak vsak sleherni dan. Ustavili bi se, pogledali nazaj in bili ponosni na vse, kar smo že dosegli. Hvalili bi intelekt, ki nam je bil dan in cenili vse, kar imamo. Če bi le bilo možno, ne bi merili dolžine življenja v okrilju visokih standardov. Ne bi jih občutili, saj se tem sploh ne bi obremenjevali. Le zavedali bi se, da so tukaj... ne prej, ne potem, ampak zdaj. Tule, nikjer drugje. Tuji travniki, ki z našega zornega kota vedno izgledajo bistveno bolj zeleni od lastnih, kar naenkrat ne bi več bili tako mamljivi, ker bi se zavedali, da so pravzaprav skoraj enake barve, ko jih v hipotetičnem prostoru damo skupaj in primerjamo. Obenem pa bi vedno imeli v mislih dejstvo, da bo nekoč tako naš, kot kak drug travnik, usahnil. Neglede na to, kaj naredimo ali ne naredimo, barve bodo tako ali drugače en lep dan postale medle. A ne bi gledali nazaj in ne bi žalovali. Ker bi nam bilo jasno, da smo takrat naredili vse, kar smo lahko.

Tako, krožnik je zdaj prazen. Še celo polizal ga je. Z zadnjimi parami je poravnal račun, zdaj pa pogumno naprej proti knjižnici. Zunaj je zrak občutil čisto drugače. Bil je svež, skorajda magičen. Ni se več toliko osredotočal na ljudi okrog sebe, temveč na lepo arhitekturo, ki je iz določenega razloga nikoli do sedaj sploh ni opazil. Bilo je prav prijetno majhno mestece. Pa četudi se je na daleč videlo, da lutkarjem, ki so na ulicah prosjačili za denar, ni tako ugajalo. Ugajalo je njemu... vedoč, da se mu življenje ni tako turobno zasidralo. Imel je namen in jasno začrtan cilj; soočiti se z resnico, pa naj bo, kakršna pač bo.

V knjižnici je sedel za isti računalnik, kot je to storil že prej. Okence z rezultati iskanja ga je prav tako čakalo na istem mestu. Nič, to je to. Globoko je vdihnil, zatrl še poslednje strahove, in kliknil na naključni zadetek. Odprla se je novičarska stran, kjer so v obliki prispevka objavili njegovo fotografijo, kar je tudi najprej opazil. To že ne more biti dobro, saj je že od nekdaj živel docela anonimno. Ni se mogel spomniti razloga, zakaj bi bil kot oseba zanimiv kakšnemu novičarskemu portalu. Kaj kmalu zatem pa je zagledal naslov. Spreletel ga je srh. Trikrat je pomežiknil z očmi in pogledal še enkrat, a naslovna vrstica je ostala nespremenjena.

Pisalo je: „Direktor utrpel usodno poškodbo glave, morilec na begu“

Otrpnil je.


(se nadaljuje)

Vsi že napisani deli so objavljeni tudi TUKAJ.
 

Naključno iz Kšajtnih

Primož Erjavec - Tok zavesti: N
Rubrika: Leposlovne objave
Primož Erjavec - Tok zavesti: N Komolci so na mizi.roki se kot stebra dvigata v zrak neskončno visoko za molekule...
V deželi Nije
Rubrika: Leposlovne objave
Klic je pretrgal tišino spanja, z daljave, od katere me vedno loči mukotrpna vožnja, ker je razdalja velika, domotožje pa nevšečno....
Peter Berg - Hancock (2008)
Rubrika: Film
Še eden iz poplave superherojskih filmov je prišel v naše kinematografe. Film, ki sprva daje občutek svežine, mož z imenom John...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti