Bajta Kšajtni Ostalo Leposlovne objave Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (18. del)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (18. del) PDF natisni E-pošta
Prispeval Simon Orgulan   
Petek, 18 November 2011 17:02

Simon OrgulanSimon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla

Mnogo zgodb se tako trudi opredeliti čas, prostor dogajanja, natančno navesti kaj je kdo rekel in kako. A ne ta zgodba. Nas zanima samo, kaj ima za povedati. Ne vem kdo sem, vem le, kakšno vlogo imam. In to vlogo bom zavzel z vsem, kar premorem.


Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla



(To je zgodba, ki bo objavljena po delih; vsaka sledeča objava je poglavje, ki bo nadaljevalo zgodbo od prej.)


18. del
LOVČEV KRIK IN FILANTROPIJA SAMOVOLJNIH
 
1. del - TUKAJ
2. del -
TUKAJ
3. del - TUKAJ
4. del - TUKAJ
5. del - TUKAJ
6. del - TUKAJ
7. del - TUKAJ
8. del - TUKAJ
9. del - TUKAJ
10. del - TUKAJ
11. del - TUKAJ
12. del - TUKAJ
13. del - TUKAJ
14. del - TUKAJ
15. del - TUKAJ
16. del - TUKAJ
17. del - TUKAJ

Zbudil se je še preden so sončni žarki presekali noč. Zaradi vsega stresa preprosto ni mogel več spati, ker se je včerajšnji 'jutri' prelevil v 'danes'. Bežanje pred problemi je kot galop živali, ki za sabo zasliši lovčev krik: „lahko sicer bežiš, a skriti se mi ne moreš!“ Pride čas, ko te dohitijo in dlje kot bežiš, bližje je. Lahko bi rekli, da nima smisla poskušati, ker se, gledano na dolgi rok, samo utrudiš in nič ne dosežeš. Življenje pa, namesto, da bi šlo naprej, se razvijalo in bogatilo, čedalje bolj nazaduje. Se še spomnite dni, ko je kosilo bilo nekaj samoumevnega, morda celo tečen, monoton del dneva, kjer pravzaprav ne počneš nič pametnega ali kreativnega, le bašeš se s hrano? Dandanes je postalo smisel življenja mnogih. Preživi, kakor veš in znaš, neglede na žrtve, ki bi jih takšno preživetje terjalo. Odgovora, ali je vse to sploh življenja vredno, mnogi ne poznajo. Oklepajo se upanja in pokore, češ, da bo morda kdaj boljše in so hvaležni za priložnost, da jim je bilo dano živeti. Seveda ne pravim, da je s tem kaj narobe. A kreativnost trpi, in to kar hudo. Umetnost, filozofija, mišljenje in vse, kar resnično lahko smatraš za svoje, je podvrženo monotonim rutinskim opravilom, ki si izborijo pravico biti uvrščena višje na prioritetni lestvici, pa četudi samo zato, ker drugače ne gre.

Že če boš našel način, da bo 'tvoj pravi jaz' lahko dihal, je vrhunski kriminal, da bo omejen s preostankom časa in energije, ki ti ga blesave trivialne aktivnosti ravnoda ne spijejo. Moralo bi biti ravno obratno! Pa še tisto bi bilo že izrazito na meji sprejemljivega. Umetnost potrebuje svobodo. Ne zgolj želi, kot si ljudje napačno predstavljajo! In mi, ki nam je v interesu, da dihamo resnico, moramo biti neodvisni. Samo tako lahko povemo, kaj nam leži na duši in brez bojazni pred posledicami izpostavimo polresnice, ukane, miskoncepcije in bose laži. Žal mi je, da je tako, a slednje se pogosto širijo tudi preko kanalov avtoritete. Ali pa vsaj sil, ki jih tako dojemamo. Pravzaprav ni važno, kje se 'okužimo z lažjo'... obojne dosežejo enak učinek. Da pa lahko le-ta živi, pa se poslužuje orodij prisile, družbenega inženiringa in še česa. Verjemite mi, ko vam rečem, da človeška sebičnost ne pozna meja. Pozna pa sredstva, to pa!

Resnica ne potrebuje agresivnega marketinga ali prisile, da bi druge prepričala v lastno resničnost. Dovolj je že zdrava kmečka pamet in nevtralna cona, kjer lahko v miru in brez groženj nek argument analiziraš, ga pretehtaš in na koncu presodiš, koliko se z njim strinjaš in na koncu določiš, ali gre zgolj za mnenje, morebitno natepavanje ali je možno iz njega potegniti univerzalno spoznanje. Namig: če ti nekdo z nadutim glasom in izprseno postavo pribija, da naj misliš, kakor pravi on (in te po možnosti še zastrašuje s posledicami nasprotne odločitve), je verjetnost, da te – milo rečeno – vleče za nos, velikanska kot vesolje samo.

Bežanje pred problemi v tem primeru niti ne moremo jemati kot prokrastinacijo. Je le hlastanje za zrakom, ker ti takšni in podobni primerki neprestano visijo za vratom in ti ne pustijo dihati. Problem predstavlja že njihova prisotnost. Preklemanske pijavke krvi, časa in živcev, so si očitno zadale življenjsko nalogo, da te (na kakršen koli način že) operejo lastne miselnosti, filozofije in vrednot, ter vcepijo svoje. Bog pomagaj žrtvam, ki jih morajo poslušati vsak sleherni dan. Verjetno so poskusi njihovih manipulatorjev uspešni že samo zaradi tega, ker se jim po dolgotrajnem trpinčenju nehajo upirati, da jim postane lažje. In ne moremo jih blamirati, res ne. Ker če se po tvojih žilah venomer pretaka vrela kri, je to za telo naporno. Pa ne rabiš biti dohtar, da ti je jasno. Začneš jim verjeti – pa ne zato, ker bi njihove prazne besede imele kakšno povezavo z realnostjo – verjeti jim začneš, da ti dajo mir. Da ne trpiš več. Vendar vedi, da boš svoje duševno blagostanje plačal s korektno predstavo o realnosti, kar te bo posledično stalo pravilnih odločitev, s katerimi se boš na določeni točki soočil. Ni mi potrebno posebej pojasnjevati, kako se to konča. Če pa že ne boš naredil direktne škode sebi, jo boš pa zagotovo naredil svojemu potomstvu ali pa dragim ljudem okoli sebe, ker jim boš dajal napačno predstavo o zanje kritično pomembnih pojavih znotraj družbe.

Možgane se je pralo že stoletja nazaj. Redko kdo si upa o tem na glas spregovoriti, ker se boji izločenja ali pa si tega zaradi posledic ne more privoščiti, ker bi ga avtoriteta zatrla in mu pobrala ugodnosti ali zaprla pipico. Samocenzura kot zagotovilo za lastno varnost? Seveda, tu ni dvakrat za premisliti. A dokler bo takšne stvari treba početi, da bomo lahko normalno shajali, smo galaktično oddaljeni od koncepta svobodne družbe ali česarkoli, kar bi lahko spominjalo na njene zametke. Svoboda ne more obstajati, dokler si eni ljudje želijo polastiti drugih. Vedno bodo našli način, da to postorijo, nerazmišljujoče glave raznih mamik in gospodov, ki so zasidrane v načinih starih časov, pa bodo njihove laži pokupile in z njimi poskušale okužiti ostale. (Opomba: z napisanim nimam nikakršnega namena žaliti ostarele populacije ali kakorkoli namigovati na to, da je njihovo mnenje manj vredno ali da zaradi svoje starosti apriori tudi slabše razmišljajo. Kljub temu pa vsi vemo, kako je. Ni nujno, da bo tako, je pa vsekakor pogost pojav. Če sam sebe smatraš za starostnika in te moje besede razjezijo, potem da; mislim prav tebe. V nasprotnem primeru lahko to opombo mirno ignoriraš). Kakorkoli že, občutek imam, da ljudje prehitro zaključijo, da jim drugi želijo le in zgolj dobro. Dobro želijo predvsem sebi! Vseeno jim je, če ti veš, kaj je dobro zate. Pravzaprav bodo tvoje dobro žrtvovali v trenutku, če se jim v zameno za to obeta lastno dobro. Menim, da je to prvo, kar bi starši morali učiti svoje potomstvo, ko nastopi neka razumna starost. Pravljice (torej take, v katerih so slaba dejanja kaznovana, dobra pa nagrajena in kjer dobrodelec srečno živi do konca svojih dni) še vedno imajo svoje mesto, a se hitro lahko spremenijo v zlo, če se jih uporablja z namenom preslepitve posameznika/-ov in slikanja napačnih predstav o realnem svetu, v katerem živimo.

Je še kdo opazil, kako hitro se marsikdo okliče za nekoga, ki – po njegovih besedah – ve, kaj je zate dobro? Kako prikladno, prijazni mož se je od nekod pojavil in pripravljen mi je pomagati! Sreča moja, bodi hvaljena! Ja, veš da. Tisti, ki zares ima dobre namene, se bo redko kot takšen tudi promoviral. In ti boš tisti, ki ga boš našel, ne obratno. Če pa se že zgodi drugače, bo taka oseba s tabo maksimalno previdna in iskreno spoštljiva. Vedno. Definitivno pa nikoli ne bo nate pritiskala. To so indikatorji za filtriranje črvivih jabolk. Zato pazi, čigav nasvet poslušaš. Žalostno, da se tudi na avtoriteto v tem primeru ni moč zanašati, saj prav tako služi lastnim interesom. Pogosto s prikladnimi izgovori, da skrbi za red in mir, v resnici pa le gleda, kako si bo podvrgla maso ljudi, da bo delala za njihove ideale ali vsaj za, khm, že tako (pre)polne riti. Naj samo ne omenjam moraliziranja, ki se iz njih cedi iz vsake poldruge pore... ne pustite se pretentati. Konec koncev si le čistijo vest. Govorijo samim sebi!

...

Naš junak je ob opravljanju jutranje rutine še enkrat pomislil na pravljice, ki so mu jih pripovedovali. Po eni strani je bil nanje čustveno navezan, ker so nudile nek alternativni, optimizma-poln prostor za domišljijo, po drugi strani pa ga je hudo črvičilo, da se jih je zlorabilo le kot pripravljalnico za podtikanje laži. Saj, po svoje jih ne gre kriviti, ker so mu privarčevali marsikako leto gorja in eksistencialne depresije, ki bi se ga lahko lotila že v rosnih letih. Vendar počakaj malo. Kako lahko otročaj pade v kaj takega, če je še premlad, da bi svet okrog sebe doživljal s polno umsko kapaciteto odraslega? Pa gre po zlu tudi tale morebitna namenskost. Pravili so mu tudi, da naj punc ne cuka za lase in da če bo do ostalih pobalinov prijazen, da se bo dobro tudi povrnilo. Ha, ha! Saj ne vem, od koga si to zdaj sposojam, vendar mi je večer dokaj prijetno polepšal cinično-sladek komentar, da bi se punca, ki bi ji v knjižnici pomagal pobrati razsute knjige (in po možnosti, naivnež, celo pomagal nositi), kvečjemu grenko smejala tvojemu copatarstvu, ki ga je po novem bojda moderno pripisovati kavalirjem našega časa. Pa ne zato, ker bi se mi izjava zdela bebava, ampak ker ima tip na vso žalost prav. Ma kje, da bi cura postopoma ter metodično ovrednotila tebe kot osebo; ona v trenutku zaključi, da to počneš, ker se smatraš za manj vrednega, in da moraš svojo energijo posledično namensko usmerjati v to, da se ona dobro počuti, ko je v tvoji družbi. Tvoja – od nje dojemana – vrednost tako neizogibno, a nič manj nemudoma, pade kakor kamen s stolpnice. Seveda vključno s tvojimi možnostmi, da boš z njo to noč videl kaj akcije (ali pa katero drugo noč v tvojem življenju, ko smo že pri tem). A pustimo za drugo priložnost, ker že vidim, kako bo nekdo težil, da če bi bilo tako preprosto pri nasprotnem spolu vzbuditi privlačnost, bi to vsi počeli prav s tem namenom, neglede na dejanske moralne principe, ki bi jih nosili ali ne-nosili v sebi. Tak človek bi seveda popolnoma zgrešil poanto, iz preprostega razloga, da se sploh ne gre za to, temveč za (s strani družbe vcepljeno) prehitro zaključevanje, ki ima premalo ali nič podlage. Torej izključujoče mišljenje, namesto vključujočega. Taprvo sestoji iz stvari, za katere bog varuj, da bi jih kdo počel brez posledic. Pogosto pa je sestavljeno iz samih ugibanj, kot je razvidno iz zgornjega prizora. Biti prijazen, dostojanstven in človeški je po njihovo kriminal brez primere, tako se vsaj obnašajo. Skrajno bolano.

Naj se zatorej otrokom predstavlja realnost, skupaj z omejitvami, ironijo in vsem, kar pač vsebuje. Še vedno se iz nje dajo krojiti najčudovitejše pravljice, ki imajo svoje korenine trdno zasidrane globoko v realnih tleh. In če bi svoje oči držali odprte za še kaj več, kot le ugibajoče izločanje ljudi, še preden jim damo priložnost, bi hitro ugotovili, da so pravzaprav le-te že med nami. Zakopane globoko v senu, čakajoče na najditelja. Bolje, da tudi te pozitivne misli ne uničim z dodatnim razglabljanjem, a dozdeva se mi, da so obsojene na tako dolgo čakanje, da bodo vmes že trikrat spustile dušo. Ups! No ja. Poskusil pa sem vendarle.

Namen laganja o realnosti je morda na prvi pogled lep, a ob malce močnejšem razmisleku gre zaključiti, da na dolgi rok prinese več škode, kot koristi. Ponovno se ustavljam, ker čutim brezup; včasih se niti ne zavedajo, da lažejo. Z vso iskrenostjo čutijo, da govorijo resnico. Jih potemtakem, uboge tepce, lahko sploh obtožim greha? Razprava je na široko odprta. V nečem pa se vendarle lahko strinjamo prav vsi: da v vsakem primeru nimajo pojma, o čem govorijo. Ne rabijo nas zanimati vzroki, ki botrujejo takšnemu stanju in ne rabimo se obremenjevati z njihovo inteligenco. Dovolj je, da si upamo na glas priznati, da je tako, med prijatelji malce pojamrati, in že se s prsi odvali kakšna skala ali dve.

...

Tega se dosedaj ni zavedal, ampak največja klada, ki jo nosi, pravzaprav ni bivanjska situacija sedanjosti. Tudi, če bi ji pobegnil, kar je definitivno mogoče, nikoli ne bi mogel pobegniti župi, ki si jo je s svojo impulzivnostjo zakuhal prav sam. Ne, treba je razčistiti. Nevednost je bila jako fina, dokler je trajala, a zaradi radovednosti ne bo nikoli mogel mirno spati. Je morilec ali zgolj prestopnik? Prav rad bi vedel, kaj je takrat naredil. Kakor hitro je dobil idejo, je že stopal proti najbližjemu javnemu računalniku z internetno povezavo. Ko ga je našel, smešno, da prav v knjižnici, je odprl spletni iskalnik in vtipkal svoje ime. Trepetajoče je stisnil na gumb 'išči'.

(se nadaljuje)

Vsi že napisani deli so objavljeni tudi TUKAJ.
 

Naključno iz Kšajtnih

Marc Schoelermann - Pathology (2008)
Rubrika: Film
Patologija je veja medicine, ki se ukvarja s preučevanjem bolezni človeškega organizma in njihovim vplivom na strukturne in funkcionalne spremembe v...
Bomb the Music Industry! - Scrambles (2009)
Rubrika: Muzika
Preden začnem natolcevati o glasbenem izdelku, se mi zdi, da sem dolžan razložiti »filozofijo« tega glasbenega kolektiva. Bomb the Music Industry!...
Barbara Žvirc - Šestice
Rubrika: Leposlovne objave
Barbara Žvirc - ŠesticeNepremično je sedel. Mimo je pripeljala že četrta ali peta šestica, on pa je še kar sedel. Glavo...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti