Bajta Kšajtni Ostalo Leposlovne objave Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (15. del)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (15. del) PDF natisni E-pošta
Prispeval Simon Orgulan   
Torek, 10 Maj 2011 23:46

Simon OrgulanSimon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla

Mnogo zgodb se tako trudi opredeliti čas, prostor dogajanja, natančno navesti kaj je kdo rekel in kako. A ne ta zgodba. Nas zanima samo, kaj ima za povedati. Ne vem kdo sem, vem le, kakšno vlogo imam. In to vlogo bom zavzel z vsem, kar premorem.


Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla



(To je zgodba, ki bo objavljena po delih; vsaka sledeča objava je poglavje, ki bo nadaljevalo zgodbo od prej.)


15. del
NEKREATIVNA UMETNOST VOJNE
 
1. del - TUKAJ
2. del -
TUKAJ
3. del - TUKAJ
4. del - TUKAJ
5. del - TUKAJ
6. del - TUKAJ
7. del - TUKAJ
8. del - TUKAJ
9. del - TUKAJ
10. del - TUKAJ
11. del - TUKAJ
12. del - TUKAJ
13. del - TUKAJ
14. del - TUKAJ

Včasih bi se resnično lahko vprašal, če ima tole sploh vrednost. Ne, saj vem, da je nima. Ampak jeza pa kar noče nehati vreti. Vprašal sem se že mnogokrat, a na koncu dneva ni drugega spoznanja, kot to, da če želiš biti učinkovit, ni tvoje mesto, da izumljaš kolo... temveč to, da ga uporabiš učinkoviteje, kot vsi ostali. Ali pa vsaj tako dobro, da ne propadeš. V učinkovitosti pa je, žal, redkokdaj prostor za kreativnost. Ljudje pravzaprav ne delujejo v skladu z njihovimi resničnimi prepričanji in srcem, ker jih svet prisili, da posnemajo dejanja ter pristope, ki so se tekom časa izkazali za superiornejše. Sprašujem se, ali jih res lahko obtožujem? Marsikdo bi rad bil tak, kot ga je naredila narava, a ne bo šlo... svet je neizprosen.

Kaj je tukaj boljše – propad ali izguba originalnosti – pa je verjetno kar retorično vprašanje. Tako zelo, da si ga niti zastavimo ne, in takoj vzamemo kot nekaj samoumevnega. Pride čas, ko je treba klavrno odvreči orožje, ki smo ga izklesavali skozi daljše življenjsko obdobje, saj ugotovimo, da ni niti približno tako smrtonosno, kot tisto od našega sovražnika. Najraje bi tako ranljivi kar pokleknili predenj, premagani sklonili glavo in na ves glas zakričali, da se predamo. Da je konec. Da naj nam pove, kaj zaboga počne, da dosega takšne rezultate. Ker večino časa dobi, kar hoče. Kaj, pri preklemanem hudiču, kaj? A še v istem trenutku bi se nam posvetilo, da odgovor pravzaprav poznamo... le srca nimamo, da bi si ga priznali. Natančneje, da bi tudi sami počeli isto. A očitno le ni drugega. Umetnost vojne morda ni posebej originalna ali kreativna... je pa umetnost. Takšna grda, zahrbtna in potuhnjena. Pa še deluje. Miselne igrice, ki jih igramo, so samo lepo pobarvan velikonočni pirh. Notranjost je gnila in zaudarja do neba. Thomas A. Harris v svojem bestsellerju „I'm ok, you're ok“ razlaga, da so tovrstne igrice nesmisel, ki se mu lahko izognemo z dovolj dodelano medosebno komunikacijo. Svetuje, da naj se vsega raje lotimo z razumevanjem in uvidimo, da marsikaj izhaja iz kompleksov iz otroštva in da so prav ti kompleksi za kriviti, da se jih igramo. Rešitev vidi v iskrenem pogovoru in samoanalizi. In v tem, da razvijemo neke vrste dolgoročno odpornost, da bomo lahko obdržali glavo pokonci, neglede na to, kaj nam kdo pribije. Zelo lepa, celo romantična misel, bi lahko rekli. A vendar, jo lahko pretvorimo v realnost? Je to res vse, kar je treba, da si na tem področju izboljšamo kvaliteto življenja? Meni izkušnje pravijo, da iz nekega razloga naša civilizacija še vedno ni na tako visoki stopnji razvitosti. Morda pa sploh ni vprašanje razvitosti. Ravno evolucija je tista, ki zahteva, da se poslužujemo vseh možnih sredstev za doseganje svojega cilja. Ali je možno, da je začela zavirati sama sebe? In da se lahko dejansko razvijemo samo do neke točke, kjer smo še vedno učinkoviti? Je v njej sploh kaj prostora za moralo? Eh, pa saj tega sploh nikoli ni bilo. To smo izumili, da nas ne bi pekla vest. Nikoli si je ni zamislila kot del sebe.

Evolucija je pa ena kruta, brezobzirna kompetitivnost. Če ne boš pameten, kaj pameten, dejansko zahrbten, potem te bodo pohopsali. Nimaš izbire. No, jo že imaš... ampak za kakšno ceno? Vedno lahko izstopiš iz bitke. Ampak s tem sprejmeš tudi posledice svoje odločitve. Sprejmeš poraz. Prišli smo vsaj približno tako daleč, da se čisto vedno ne bojujemo več fizično. Načeloma. Vsaj, če primerjamo procentualno količino krvavih vojskovanj in tiste skrite, zakulisne vojne, ki se bijejo v subtilnosti, potem takoj vidimo, česa je več. A rane, tudi tiste psihične, prav tako bolijo. In če si hladen ter brez srca, si bolj vzdržljiv. Preprosto lažje boš take stvari prenašal. Hecno je, da te bo družba obtoževala v vsakem primeru. Če ne jokaš na pogrebu, si domnevno en krut surovež. A po drugi strani pa boš iz tretjega kota sobe poslušal skupino ljudi, kakšna mevža si, če to vendarle storiš. Dejstvo, da so obojni zelo ignorantni, začuda tokrat nima pretirane veze. Prej to, da imajo na nek zelo obskuren način, bolj ko razmišljam o tem, njihove besede celo pomen. Ok, seveda nimajo prav, to je jasno. Ampak če pogledaš motiv, ki leži za njihovimi obtožbami, uvidiš, da te dejansko obtožujejo prav tega... neodpornosti. Neučinkovitosti. Občutljivosti. Dovzetnosti. Krhkosti. Pa pustimo zdaj pogrebe. Katera koli psihično šokantna situacija pride v poštev. Dejansko te opominjajo na to, da oni prav iz tega razloga to nikoli ne bi želeli biti. Oziroma, da si oni sami ne dopuščajo, kar si dopuščaš ti.

Nihče ne pravi, da je krhkost sama po sebi obtoževanja vredna. Osebno se mi dopade. V idealnem okolju, obdanim z naprednimi in razumevajočimi ljudmi, zna biti celo simpatična in ne boš kaznovan. Vprašanje pa se poraja, kaj narediti, če ti tako okolje ni dano? Najprej nastopi preživetje, oziroma borba zanj, šele potem vse ostalo. Če je treba biti soldat, je krhkost luksuz, ki si ga ne moreš privoščiti. Ne gre, ker bo po tebi. Uživaš ga lahko šele, ko je vojna že za tabo, ali pa v tistih redkih minutah pavze, ko si na varnem in ti noben ne diha za ovratnik. In takšna situacija je bila tukaj in zdaj. Trenutek intime, kontakta s samim seboj. Morda tudi dvoma. Pravzaprav je slednjega bilo vedno več. Hiša strahov pa postaja vedno večja, bolj kot razmišljaš o njej. V isto kategorijo, nič kaj ironično, spada tudi bolečina. Počutil se je, kot da se je nanj pravkar vsul plaz najrazličnejših čustev in globoke tesnobe. Čedalje bolj se je zavedal lastne nemoči in omejitev. Samota zna včasih to narediti človeku. Menil je, da mu bo dobro delo, če se bo prepustil toku pomislekov. Tako ali drugače naokrog ni bilo žive duše, ki bi ga pri tem utegnila zmotiti.

In to je tudi storil. Pokleknil je na tla in zakričal, da so se stene tresle. Jokal je in tulil. Priznal si je, da ne ve, kako biti učinkovit. Da nima vrednosti. Da se bo moral zgledovati po tistih, ki jih prezira. Da se bo moral naučiti, kako se igra igro življenja. Da vse, kar premore, so ideali, kjer ne pride v poštev niti to, kako zelo izvedljivi bi lahko bili. So člen, ki ga igra ne vsebuje, zato ne premore ničesar. Je revež brez primere. Ma kaj, reveži so ponavadi alkoholizirani do te mere, da pozabijo na svojo bedno situacijo. Ne razmišljati jim predstavlja pobeg, medtem ko on niti bežati od svojih misli ne more. Konec je. Zabodi, ali bodi zaboden. Prisili, ali bodi prisiljen. Nadigraj, ali bodi nadigran. Izkoristi svoje najkrutejše opcije... ali bodi surovo izkoriščen.

Pogled je vrgel na lastno solzo, ki se mu je tako prijetno lesketala s tal. Ne, pa saj ni tako nemočen. Ne bo si dovolil šibkosti v momentu, ki kliče po nasprotnem. Pobral se je in jo z vso silo pohodil. Niti malo mu ni bilo všeč, a podal se je v vojno. Kar je treba narediti, bo narejeno. Pa se igrajmo, prasci!

(se nadaljuje)

Vsi že napisani deli so objavljeni tudi TUKAJ.
 

Naključno iz Kšajtnih

Christopher Nolan - Batman Begins (2005)
Rubrika: Film
Chistopher Nolan, režiser odličnih filmov (Memento, Insomnia in ostali), je leta 2005 presenetil z odličnim Batman Begins. Film je adaptacija DC-jevega...
Roman Rozina: Šumijo besede domače (2011)
Rubrika: Knjiga
V zbirki sedmih kratkih zgodb pred nami zašumi nabirka besed, stavkov, pomenov, podpomenov, ki jih vsrkamo na mah, tečejo pa, kot...
AC/DC - Black Ice (2008)
Rubrika: Muzika
Izzid novega albuma legendarne avstralske rokovske skupine AC/DC z naslovom Black Ice zaznamujejo unikatnost zvoka, neodstopanje od sloga, energija, mladostnost,...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti