Bajta Kšajtni Ostalo Leposlovne objave Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (14. del)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (14. del) PDF natisni E-pošta
Prispeval Simon Orgulan   
Ponedeljek, 28 Marec 2011 17:01

Simon OrgulanSimon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla

Mnogo zgodb se tako trudi opredeliti čas, prostor dogajanja, natančno navesti kaj je kdo rekel in kako. A ne ta zgodba. Nas zanima samo, kaj ima za povedati. Ne vem kdo sem, vem le, kakšno vlogo imam. In to vlogo bom zavzel z vsem, kar premorem.


Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla



(To je zgodba, ki bo objavljena po delih; vsaka sledeča objava je poglavje, ki bo nadaljevalo zgodbo od prej.)


14. del
SPOMINI
 
1. del - TUKAJ
2. del -
TUKAJ
3. del - TUKAJ
4. del - TUKAJ
5. del - TUKAJ
6. del - TUKAJ
7. del - TUKAJ
8. del - TUKAJ
9. del - TUKAJ
10. del - TUKAJ
11. del - TUKAJ
12. del - TUKAJ
13. del - TUKAJ

Časa je imel dosti, vsaj da razmisli, kako naprej. Ne le dosti, preveč. Očitno pa vsekakor dovolj, da je lahko kuhal svoj vsakdanji obrok... župco jeze. Z mislimi se je vrnil v otroštvo. Strahoma je ugotovil, da to, kar se dogaja tukaj in zdaj, dejansko ni tako zelo drugače od rosnih let. Le v novi embalaži je prišlo. Zdaj te ne bodo pospravili sredi belega dne, saj vedo, da se jim dosti bolj splača, če s tabo opravijo, ko je temno in nihče ne gleda.

Za hrbtom se bijejo najbolj krvave vojne. Ljudje prav iščejo, kje bi te lahko spodkopali. Ti zbili kredibilnost in te v lastni glavi naslikali po svoje. Pa veste, zakaj to počnejo? Ker se zavedajo, da sami niso sposobni tega, česar si sposoben ti. In da verjetno nikoli ne bodo. Če bi nekdo dejansko bil prezira ali posmeha vreden kandidat, je to tako ali tako vsakomur samoumevno. Iz tebe se ne bi na glas norčevali, bolj to, da bi zavzdihnili, skomignili z rameni in šli dalje, brez, da bi črhnili besedico. Morda kolegom povedali kak vic na to temo, se nasmejali, in na vse skupaj hipoma pozabili, ko bi se zamenjala tema pogovora. Ko pa nekdo obsesivno dela na tem, da bi te uničil, potem pa ste lahko prekleto prepričani, da v ozadju stojijo drugačni motivi. Stvari so redkokdaj takšne, kot se zdijo. Če bi življenje bilo poker, bi osebno z veliko večjo korajžo stavil na tiste, ki jih je množica označila za manjvredne. Pravzaprav so množice in njihovo mnenje izvrsten indikator, če ga znaš dobro brati. Vzameš to, kar ti pravijo, da naj bi bilo res in si misliš prav nasprotno. Hecno je, da bi verjetno v veliki večini primerov zadel v polno. Zelo karikirano, morda pa že. Ampak naj mi nekdo prosim pove, koliko je to res oddaljeno od resnice. Rad bi vedel. Ker se bojim, da že vem.

Včasih se zgodi, da jim celo začneš verjet, če jih (pre)dolgo poslušaš. Ker si iskren do samega sebe in hočeš takšno objektivnost obdržati. Vprašaš se, če imajo njihove besede težo. Vsakič znova, dokler ni dvom že tako velik, da bi najraje videl, kje je najbližji izhod iz dvorane žarometov, ki so tako krvoločno uperjeni vate. Lahko je govoriti nekomu, ki ne počne iste stvari in nima pojma, kako se stvarem sploh streže. Kot tisti 'kritiki' glasbe, ki še v življenju niso v rokah držali inštrumenta. Jaz ne bi nikoli šel kritizirati stvari, o kateri nimam pojma oziroma o kateri premalo vem, da bi lahko imel legitimno mnenje. Saj, če malo pomislim, je hecno. Ampak ne takrat, ko se cmariš pod snopom svetlobe in si v zornem polju njihovih hijenskih oči. Takrat pa je pasje.

Postopal je po krovu ladje in si žvižgal. Bil je srečen, da ima mir. Če bo kdo prišel težit, je imel lično pripravljen kup zabojev, za katere se lahko skrije. Vdihnil je morski zrak in se zamislil. Kljub svojemu nekadilstvu je segel v žep po škatlico cigaretov, ki jo je malce prej sunil naključnemu mimoidočemu, kdo bi vedel, zakaj. Še sam ni vedel. A prišla je preklemano prav. Pomagala mu je razmišljati. Ko je med prsti vrtel prižgano cigareto, je še malo bluzil po spominih iz preteklosti. Pravili so mu, da to, kar je čutil takrat, ni bilo resnično. Da je vse skupaj samo prestopna mladostniška faza in da ga bo minilo. Dolgo se je spraševal, če je on tisti, ki je zaveden. Iskal je dokaze o tem, da mu govorijo resnico. Celo želel si je, da bi imeli prav. To bi pomenilo, da življenje kot tako še ima nek višji smisel in da vrednote še obstajajo. Pa ničesar ni! Že kot otročaj je vedel, da nekaj ni čisto v redu. Zdaj je odrasel in ve, kaj. Ljudje se slepijo, da živijo v harmoniji. Dopovedujejo si, da so zvesti in ljubeči očetje ali matere in vestni delavci. Iščejo racionalne argumente, ki bi pusto življenje povzdignili na raven zadovoljivega in mu nadeli prizvok vrednosti. A kar v resnici iščejo, je notranji mir. So na lovu za ključem, ki bi čustva zaklenil v eno temačno kletno sobico, kamor bi jih za vedno potlačili, da ne bi več tako rezalo. Pristnost je mrtva. V pravljicah in filmih se pari poročajo iz dejanske naklonjenosti in ljubezni, medtem ko realnost kliče k streznitvi. Tukajšnji motivi so denar, pomanjkanje izbire, želja po otrocih, družbeni pritiski... skratka vse, razen tistega, kar bi moralo biti. Če bi kaj sploh moralo biti, se razume. Je že prav, da si vsak ustvari lastne vrednote. A vse, kar počnemo, mora imeti nek prekleman zunanji cilj. Takšni pač smo. Sebični do vesolja in nazaj. Še kaznujejo te, če poskušaš NE biti sebičen. Dejansko tudi sociologija pretiran altruizem klasificira kot odklonsko dejanje. Neverjetno. Da te vržejo v isti koš, kot... kot navadnega ušivega vandala. Še bolj bizarno pa je, da se vsaj v praksi to tudi tako dogaja in te bodo množice obravnavale na podoben način, kot bi obravnavale kriminalca. Sociologi imajo očitno prav, čeprav jim v začetku nisem bil sposoben verjeti, ker se je slišalo tako... bolano. Tako ogabno in zblojeno. Poskušam razumeti, kako množice funkcionirajo. Njihova delovanje bi se dalo razložiti s tem, da enostavno imajo eno fiksno idejo, kakšni naj bi vsi bili. In kdorkoli od te ideje odstopa – v slabem smislu ali ne – je deležen govna.

Včasih ni potreben razmislek, da nekaj narediš. In ne-razmišljati znajo precej dobro. Njihove vrednote so zgrajene na podlagi vere in primerjav. Češ, da če bom tak, kot je on, bom v redu. Ne razumejo, zakaj, vejo pa, da je tista oseba zgledovanja vredna. Potem pa vzamejo še povprečje. Ker se zavedajo, da je družba samouničujoč organizem, se pred njihovim vplivom zaščitijo tako, da iz njega ne odstopajo preveč. Dejansko se ne zavedajo ničesar, bodimo iskreni. To pa zato, ker jih usmerjajo nagoni. Taki, ki velijo z agresijo v kali zatreti karkoli, kar se razlikuje od njih. Isto velja za vse načine gledanja na svet, ki kontrirajo njihovim idealom, v katere slepo verujejo. Združijo se v trop in te poteptajo. Še posebej, če je ogrožena njihova predstava realnosti. Če jim preti spoznanje, da so s svojim vraževerjem nedodobra izkoristili del ali večino življenja, se bodo pred le-tem branili. Že, če jim 'pokažeš luč' in predstaviš navadno sprejemanje alternativnega mišljenja (kar seveda NE pomeni nujno tudi strinjanje), bodo reagirali defenzivno. Svet vidijo tako enodimenzionalno, da me kar strese, če pomislim, da bi nanj moral gledati skozi njihove oči. In da bi zaščitili svoje predrago vraževerje, bodo šli izpodbijat tebe. Njihov ego je zares tisti, ki nate meče slabo luč. Soočenje ni udobno, nikoli ni bilo. Spoznati, da je vse, kar so te učili, ena navadna LAŽ, pa še veliko manj. Kaj se je sploh zgodilo z odprto diskusijo? A smo jo čisto pozabili? Veste, tisto humano, civilizirano sposobnost se o nečem pogovarjati, brez, da bi se med sabo zlasali do krvi. Sem edini, ki jo pogreša?

Ogorek je frcnil v morje. Vprašal se je, če iz istih razlogov noče razmišljati o tem, kaj bo, ko se ta kalvarija dokončno zaključi. Kljub temu, da je bilo časa in miru v izobilju. Pa saj res. O manj rožnatih stvareh niti razmišljati ne moremo, kaj šele, da bi se o njih pogovarjali. Ali pa da bi razpredali o čustvih. Tu smo pa čisti ubežniki. Da nekomu poveš, da v tebi vre jeza in da so razlog prav njegove besede ali dejanja. Raje pozabi, če hočeš odnesti tazadnjo. Zelo težko mi je razumljivo, zakaj moramo biti takšni. Zakaj mora človeški ego biti tako ranljiv? Pa toliko prostranih obzorij bi se lahko dotaknili, če bi le želeli. A ne, mi moramo bežati. Bežati pred neugodjem. Vekomaj.

(se nadaljuje)

Vsi že napisani deli so objavljeni tudi TUKAJ.
 

Naključno iz Kšajtnih

The The - Mind Bomb (1989)
Rubrika: Muzika
Matt Johnson je The The. Edina stalnica poleg številnih spremenljivk, ki vsakič znova tvorijo skupino The The in transformirajo zvok, ki...
Étienne Balibar - Mi, državljani Evrope? (2007)
Rubrika: Knjiga
Nastop globalnih družbenih gibanj, ki so vzniknila po propadu socialistične alternative kapitalizmu, je povzročil krizo v Evropi nastalih političnih kategorij. Tudi...
Phyllida Lloyd - Mamma Mia! (2008)
Rubrika: Film
MAMMA MIA! je postala Broadwayska uspešnica (nominirana kar za 5 »Tončkov«) vse odkar se je pojavila na Broadwayu že v letu...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti