Bajta Kšajtni Ostalo Leposlovne objave Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (11. del)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (11. del) PDF natisni E-pošta
Prispeval Simon Orgulan   
Petek, 03 December 2010 12:47

Simon OrgulanSimon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla

Mnogo zgodb se tako trudi opredeliti čas, prostor dogajanja, natančno navesti kaj je kdo rekel in kako. A ne ta zgodba. Nas zanima samo, kaj ima za povedati. Ne vem kdo sem, vem le, kakšno vlogo imam. In to vlogo bom zavzel z vsem, kar premorem.


Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla



(To je zgodba, ki bo objavljena po delih; vsaka sledeča objava je poglavje, ki bo nadaljevalo zgodbo od prej.)



11. del
ZBOGOM!
 
1. del - TUKAJ
2. del -
TUKAJ
3. del - TUKAJ
4. del - TUKAJ
5. del - TUKAJ
6. del - TUKAJ
7. del - TUKAJ
8. del - TUKAJ
9. del - TUKAJ
10. del - TUKAJ

Časovni pritisk. Adrenalin. Anksioznost. Vse to, če že ne štejemo jeze in bolečine, ki ga je spremljala. Ampak ni slabo. Res ne! Vse to daje življenju barve. V takšni poziciji pa že ne moreš trditi, da ti je dolgčas. Pravzaprav je situacija slaba samo tako dolgo, dokler se za njeno ovrednotenje obračaš na prvotna občutja in instinkte, ampak ko malce bolj orenk razmisliš, hitro spoznaš, da bi lahko bilo še veliko slabše. Zato ga je nenadoma oblil nek čuden občutek notranje izpolnitve. Užival je. Bolano? Morda. Vsekakor pa nihče ne more trditi, da slabo, saj mu je kvečjemu pomagalo prestati ves kaos in obdržati živce.

„Nekako bo šlo,“ si je mislil, ko je postopal naokrog. Treba je samo oprezati za priložnostjo, počakati na pravo. Pravzaprav oportunizem ni edina ultimativna izbira, čeprav najbrž preferirana. Tako od pesimistov, kot tudi od optimistov se vsak izmed nas lahko nauči nekaj uporabnega. Prvi so dobri v zavarovanju pred razočaranjem, drugi pa znajo videti luč tudi v najtemnejših časih. Vprašanje je edino, kaj se zgodi, ko v igro pride ekstremizem? Je boljše biti ekstremni optimist ali ekstremni pesimist? V redu, ekstremizem kot tak, verjetno nikjer ni najbolj zdrav. Ampak če primerjamo zapretirani različici obeh navedenih skupin, katera je 'bolj zdrava'? Prva se verjetno spremeni v zaslepljence in naivneže, druga pa v cinike, morda celo nihiliste. Ne vem za ostale, a jaz bi tukaj vseeno raje bil v tadrugi. No, pa ni zdaj to poanta, ki jo želim predstaviti. Hočem povedati, da bi se ti dve skupini najprej morali osvoboditi vseh ekstremov. Nato pa druga drugo podrobneje pogledati in iz nasprotne strani pobrati vse uporabno, kar lahko. Obe bi se tako še bolj približali realni sredini, medtem ko bi nagnjenost k enim ali drugim ostala predvsem predmet razprave posameznega okusa. Dobro, to je poenostavljen pogled. Menda nekdo ni postal pesimist 'kar tako'. Bolj verjetno je, da je to posledica njegovih prejšnjih slabih izkušenj in prevelikih pričakovanj ter napačnih predstav, po njegovi krivdi ali ne. Tako je z novopridobljeno miselnostjo lahko dosegel, da ga pretirano negativna čustva potegnejo iz višav, nekam ravno prav v cono realnosti. Obratno si je lahko zdajšen optimist nekoč razlagal, da itak nič nima smisla in si zaprl še tiste mikroskopske priložnosti za izboljšavo, ki bi jih bilo možno doseči. Ker vsi težimo k temu, da se vsaj z enim prstom dotaknemo resnice, si izbiramo takšne mentalitete, ki nam to še najboljše omogočajo. Svet kot posledica posledice? Neskončna veriga.

Priložnost pa se pojavi ravno takrat, ko jo najmanj pričakujemo. Ali pa si jo ob takih momentih morda ravno najbolj zapomnimo? Prav hecno je, kako se dogodki vtisnejo v naš spomin in kako hitro lahko začnemo vzorce odčitavati tam, kjer jih ni, ali pa jih preprosto doživljamo napačno. Še najraje prerano zaključimo, da nas sreča pač ne mara in da je v našo usodo vključena kakšna višja sila. Pomislimo na zaroto, nepravičnost, klejemo boga in še kaj. A prej kot ne, so v večini primerov navedene sile prisotne samo v naši glavi. Sinovi očeta, ki bi naredil prav vse, da se nam ne bi bilo treba soočiti s kruto realnostjo. Kdo je ta razvpiti mojster iluzij, ta mogočni čarovnik Bulšitlandije? Nihče drug, kot naš ego. Pripravi nas do vsega živega in je najspretnejši pravljičar. Nismo si pripravljeni priznati, vendar je res. Kakor je res tudi, da včasih resnično nismo krivi. Kdo bi lahko krivil nekaj, kar je del nas? Če je pa to navsezadnje tisti instrument, skozi katerega zaznavamo realnost. Naša slika je vedno popačena, nihče sveta ne vidi kristalno jasno. Le da eni imajo pogum javno obelodaniti, da so se motili in namenoma zatrejo impulze, ki prihajajo iz njihovih instinktov. To pa so, brez dvoma, kvalitete velikih. A do kakšne mere se lahko ukrotimo? In ali je povprečnežu sploh mar, da to pri sebi doseže? Je na mestu, da krivimo, kar je sprogramirala narava?

Nekje v daljavi je zaklenkalo. Pristopil je bližje. Izza skladišča sta stala dva mišičnjaka, ki sta pripravljala tovor. Obetavno. Ostal je še malce dlje in zbiral informacije. Izvedel je, da ladja odpluje takoj, ko bo natovorjena. Iz količine zabojev in kontejnerjev se je dalo sklepati, da ne manjka več dosti. Ko sta si robustneža vzela pavzo in se umaknila iz prizorišča, je planil nad kontejner, ki ni bil najbolje pričvrščen. Odmaknil je zapahe in v notranjost pomolil glavo. Ker je bilo težko karkoli videti, je iztegnil svojo roko in potipal po notranjosti. Bilo je... mehko. Pograbil je prvo stvar, ki se mu je znašla pod prsti. Oblačila! Kaže, da bo udobno ležal. Kot črni potnik bi si težko lahko želel udobnejšega prostora. Hitro je smuknil noter, da ga ne bi videli. Ogrodje je bilo leseno in v spodnji del je sijal snop svetlobe. To je opazil šele, ko so se mu oči že dodobra privadile na temo. Odmaknil je kup tkanin in se prikobacal bližje. Ko je potipal deščico, je ugotovil, da na svojem mestu ne sedi ravno čvrsto. Morda bi se odprtino dalo razširiti? Potreboval je malce trši predmet, zato je pograbil svoj dežnik in močneje potrkal po njej. Zdaj je udaril. Pa še malenkost močneje, vse dokler se ni odlomilo ravno dovolj lesa, da lahko skozi luknjo opazuje zunanje dogajanje. Pa še za dovod kisika je na tak način poskrbljeno.

In zdaj? Nič pretirano pametnega ni bilo za početi. Da bi bilo njegovo novo prebivališče kaj bolj zakrito, je k luknji porinil kup srajc. Z občutkom, da se bo še dalo dihati in da skozenj pronica dovolj svetlobe. Sklenil je, da bo še malenkost počakal, potem pa malce zadremal. Že res, da je tvegano početje, a bilo je tako mehko, on pa tako zbit. Zbogom, celina. Morski valovi že kličejo.

„Naj se vse ziba, ko odprem oči,“ si je zaželel.

(se nadaljuje)

Vsi že napisani deli so objavljeni tudi TUKAJ.
 

Naključno iz Kšajtnih

Potopis - ZDA (2. del): Surfin' California in veličina San Francisca
Rubrika: Potopis
Drugi del potopisa bo namenjen Kaliforniji. Ker vsi seveda zelo dobro vemo, kje se nahaja ta ameriška zvezna država, ne bom...
Psycho-Path - The Ass-Soul Of Psycho-Path (2008)
Rubrika: Muzika
Peti studijski izdelek slovenske skupine Psycho-Path, z naslovom The Ass-Soul of Psycho-Path, izdan marca 2008, je sestavljen iz enajstih avtorskih komadov,...
Ali učiteljev pedagoški pristop vpliva na dijakovo motivacijo za izobraževanje?
Rubrika: Ostalo
Najmodernejše znanstvene raziskave so pokazale, da je temu tako. Ampak kaj je tisto, kar definira različne pedagoške pristope in katere so...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti