Bajta Kšajtni Ostalo Leposlovne objave Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (10. del)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (10. del) PDF natisni E-pošta
Prispeval Simon Orgulan   
Sreda, 20 Oktober 2010 16:32

Simon OrgulanSimon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla

Mnogo zgodb se tako trudi opredeliti čas, prostor dogajanja, natančno navesti kaj je kdo rekel in kako. A ne ta zgodba. Nas zanima samo, kaj ima za povedati. Ne vem kdo sem, vem le, kakšno vlogo imam. In to vlogo bom zavzel z vsem, kar premorem.


Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla



(To je zgodba, ki bo objavljena po delih; vsaka sledeča objava je poglavje, ki bo nadaljevalo zgodbo od prej.)



10. del
VELIKI POBEG
 
1. del - TUKAJ
2. del -
TUKAJ
3. del - TUKAJ
4. del - TUKAJ
5. del - TUKAJ
6. del - TUKAJ
7. del - TUKAJ
8. del - TUKAJ
9. del - TUKAJ

Kakšna beda. Kot kak smetiščar se je sprehajal od kesona do kesona in brskal po odpadkih. Izmed vsega uporabnega je našel le nekaj zavrženih pomaranč in trdega kruha, pa še to v okolici neke trgovine, kjer bi takšne robe moralo biti načeloma na pretek. In ves ta smrad! Težko bo to početi na dolgi rok, res da. Za nameček je bilo potrebno tisti kamen od kruha celo omehčati z vodo iz javnega stranišča, kar je pa resnično pribilo piko na i že tako neokusni izkušnji. A lakota je bila potešena, vsaj zaenkrat, če že drugega ne. Zbran in naspan junakov um je zdaj deloval kot namazan. Sicer pa saj ni bilo o čem razmišljati; pobasal je svoje stvari in se napotil v smeri pristanišča.

Na lov za priložnostjo, torej. Hoditi res ni mogel prav urno, a še preden se je zdanilo, je uspel pregledati več ali manj celotno shemo ladjevja. Opcij ni bilo prav veliko... lahko bi zmaknil kak motorni čoln ali kaj podobnega, a o njih je vedel malokaj. S tem bi bile same težave, tudi če bi nekako uspel prelisičiti varnostni sistem in se naučiti upravljati motor. Te zverce sigurno potrebujejo bencin, ki pa ga trenutno ni imel od kod dobiti. Pa tudi s časom se bi bilo nespametno igrati. Ne, vsaka urica šteje in več časa, kot ga bo zabil na trivialnostih, večje bodo možnosti, da se njegov veliki pobeg konča pred dejanskim koncem – torej precej klavrno. Prav hitro je prešel na dosti boljšo idejo: postati črni potnik na eni izmed tovornih ladij. Da, to bi bilo kot ulito. Večja skritost pred policijskimi patruljami, in hej... tudi hrane bo več kot dovolj za pohopsat, če le izbere ladjo s pravilno vrsto tovora. Idealno bi bilo, če je njena ciljna destinacija celo kak drug kontinent. Pa tudi sicer si zdaj ne more privoščiti ravno velikega odmerka luksuza izbire... destinacija je lahko takšna ali drugačna, kamorkoli bo super. Le stran od tod!

Odločil se je še enkrat prekolovratiti pomol. Počasi bo treba izdelati bojni načrt, zato ne sme več izgubljati časa. Ob ponovnem prehodu je opazil dve potencialni kandidatki – veliki tovorni ladji, za kateri pa ni imel pojma, kaj prevažata in kam sta namenjeni. Pa tudi njihov urnik odhoda ne bi bilo slabo vedeti. Ker se mu niti sanjalo ni, kje bi lahko ob takem času dobil podrobnejše informacije, se je za trenutek usedel v kot, da si malo spočije. Tudi po nekaj minutah ideja še ni padla, zato je začel razmišljati, kaj bo počel, če mu nekoč vendarle uspe pobegniti na varno in si priboriti ponovni začetek. Verjetno ni ne prvi, ne zadnji, ki si je zastavil takšno vprašanje, a vendarle. Se bo v novi priložnosti morda stara zgodba celo ponovila? Bo treba kljub vsemu stisniti zobe in živeti življenje monotone in ponavljajoče se bede? Jezno je usekal po tleh. Preklemano bodi vse! Spraševal se je, zakaj se mora vedno tako končati. Le redkim v življenju uspe doseči tisto, kar si želijo. Dejansko... že to je pretirano rečeno. Verjetno je bolj pravilen izraz 'doseči tisto, s katerim so pripravljeni živeti'. Zniževanje lastnih standardov pa človeka doleti prej, kot bi si lahko mislil. Ker, realno gledano, kaj pa ti sploh preostane? Svet je neizprosen. Če ti ne uspe že zelo zgodaj, boš zelo hitro prisiljen, da vsaj finančne probleme rešiš na staromoden način. Govorim o konceptu, ki prav tako doleti marsikoga; da se kot kakšna prostitutka prodaš kakšni bedni firmi, kjer ne gradiš na svojem življenju, ampak na tistemu od drugih. In oni te niti malo ne brigajo, kaj šele njihov uspeh. Edino pošteno, če je že z njihove strani tako. Prodaš svoj danes in prodaš svoj jutri. Vedno znova in znova. Vse, dokler lepega dne ne ostane več nič, kar je tvojega. In zakaj? Samo za golo preživetje. Fej! In resnično ne bi bilo treba... dizajnerji tega sveta so se morali pošteno zakaditi, da se jim je življenje, kot ga poznamo, zdelo življenja vredno. Seveda je to posledica več glav, dejansko si noben ni tega na tak način zamislil. Tako se je pač zgodilo.

V človeku pa zeva duševna lakota. Hrana, pijača in streha nad glavo kar naenkrat niso več dovolj. Hočemo več. Pa ne fizičnih priboljškov in bogastva. Marsikdo to sicer pridobi in hej, navsezadnje težko najdemo osebo, ki bi se ponujenemu blišču zlepa odrekla. To so fine stvari, nihče ne oporeka. Vendar, a resnično lahko nahranijo tudi naše višje potrebe? Kar nekako ne, aneda? Potemtakem bi bilo sila čudno, če bi nas lahko nasitilo že tisto, kar ni niti blizu takšnega luksuza. Kar je pravzaprav na robu obstoja. Na pragu bede. Če ne znotraj nje, če smo iskreni. Ubogi tisti, ki se mu interesi ne skladajo z življenjem, ki ga živi. In koliko je takšnih duševnih izstradancev? Več, kot bi si lahko mislili. Pride leto, ko je treba odložiti kocke in poprijeti za lopato življenja. Če bi le bilo možno, bi se marsikdo kar vrnil v zgodnje otroštvo, kjer si lahko živel v kraljestvu brezskrbnosti, svobode in kreativnega ustvarjanja. In nihče ti ni stal postrani. Razen seveda bedakov, ki ne razumejo in ne bodo v svojem bednem življenjskem ciklusu zmožni doumeti, da te starost ne naredi superiornejšega. Starost ti to vzame! Seveda si pametnejši, premožnejši, vplivnejši... bodi si karkoli pač že. Ampak, a te to že po definiciji naredi tudi srečnejšega? Te to postavi v pozicijo, da mlademu radovednežu raztreščiš ambicije in ga poskušaš že v rani uri navaditi, naj raje sprejema, kar naserje družba in njeni voditelji? Kaj sploh oni vejo? Nihče in nič na svetu ti ne more dati pravice, da se usedeš na prestol in drugemu ukazuješ, kaj naj počne. Zakaj jo potem lahko ima večina? Izvajanje nasilja nad človekovim mnenjem samo zato, ker se razlikuje od večinskega prepričanja... kako tipično. Verjetno res super, če stojiš na vplivnejši strani, ni kaj za pripomniti. Demokracija je res zelo primitivna oblika družbene organizacije. Družba kot taka pa praktično največje zlo, ki ga poznamo. Zakaj torej dati moč v roke ignorance, ki agresivno zatira, karkoli je drugačnega od nje? Zakaj dopustiti, da se dva volkova in ena ovca demokratično dogovarjajo o večerji? In nato še na takšno 'državo' biti ponosen? K vragu z njimi in z vsemi, ki jih podpirajo.

Če bi le lahko živeli v razsvetljeni anarhiji... težko bi človek našel primernejšo besedo. Vendar jaz verjamem, da bi takšna ureditev doprinesla h kvaliteti življenja vseh, razen seveda tistih, ki bi izgubili položaje moči, katere tako izkoriščajo in lupijo navadne ljudi. In nihče ne bi več nikogar izigraval. Idealizem? Morda. S tem, da bi tale znal biti vsaj večinsko uresničljiv. A ne bi bilo lepo enkrat za spremembo početi tistega, kar hočeš početi, brez da bi ti venomer nekdo dihal za vrat? Da bi svoje življenje gradil skupaj s tistimi, ki ti nekaj pomenijo in ti želijo dobro? Da bi lahko živel preprosto, a polno življenje v svobodi in bratstvu? Sladke sanje...

… ki jih v trenutku razblini časovni pritisk. Malenkost se je že začelo daniti, zato bo treba končati s praznim posedanjem. Zdaj ni več važno, kam se bo uštulil, ampak kam se sploh lahko. Če se lahko.

(se nadaljuje)

Vsi že napisani deli so objavljeni tudi TUKAJ.
 

Naključno iz Kšajtnih

Dijaki beremo: Albert Camus - Tujec (1942)
Rubrika: Knjiga
Albert Camus, rojen leta 1913 v Mondoviju, Alžiriji, avtor esejev Narobe in prav (L'Envers et L'Endroit), Svatovanje (Noces), Poletje (L'Été), reportaže...
Potovanje na Poljsko: Evropsko prvenstvo v košarki 2009
Rubrika: Potopis
Utrinki Eurobasketa 09, predtekmovanje:Nedelja (9. 6. 2009), pozno popoldan (okoli devetnajste ure) ... Konec nogometne tekme med NK Fužinarjem ter NK...
Franjo Frančič - Pismo Srečku Kosovelu
Rubrika: Leposlovne objave
Franjo Frančič - Pismo Srečku Kosovelu Kaj bi ti danes, 9.januarja 2008, bi se takoj sredi zime zatekel na železniško...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti