|
Prelomim se v obljubo, kot vzbujen fragment. Spajati prepozne prej in prehitre potem v (za)časno,
zarezo ubraniti praznini,
sebe dajati samega v videnje.
Vzdržim se v obljubi, kot predrugačen svet. 
----- Kje se srečamo kot misel? Kje se nagne čaša v lok do dna?
da ravnotežje lahkega prehoda.
Kje se srečamo kot dejanje? Kje se robovi zrahljajo v enostaven krog?
Da smer ostane brez vodnika. ----- Odsotnost
prihajajočih sonc, senc in spominov,
žgočega sobivanja jezikov,
premočrtne slutnje mesenega srca, ki bije preko.
Čuvam te, odsotnost moja.
Med nama je
isto nebo
in luna se kotali v debelem soju preko trav.
Tam prihajaš tih, prav tak ko odhajaš -
v šepetu skrbnega, ki ve za samoto. ----- Do kod sega minljivo
Trajaš leta, čas vzameš, ga gneteš, o(b)stajaš.
Nosiš telo, mehka kamnina se oblikuješ v steber,
do neminljivega. ----- V smeh me spremljaš, ko nenadoma ustaviš gib,
pridržiš roko, mene v zaupanje.
V smeh me lepšaš, ko dihoma preženeš vrzel,
vzplapolaš celoto, sebe v trajanje.
Navzočnost je mehka tišina tistega, ki ve za glas.
|
