 Milčin kotiček - Cirkus odhaja iz našega kraja, jaz pa kr' čakam....
Danes je moje razmišljanje tako na mestu, kajti vsak dan to počnemo, včasih zavestno, drugič manj. Nič ne morem storiti, da bi bilo drugače. Meni pa je vseeno leglo na dušo in tam leži.
Draga Tevža,
oprosti mi prosim, ker si me tako dolgo čakala, no ne mene, na moje pismo. In če živiš tako kot mi vsi povprečni, ni bilo to tvoje ne prvo in ne zadnje čakanje.
Si se že kdaj vprašala( zakaj skoraj vsa pisma tebi začnem tako?) koliko časa v življenju čakamo? Se sploh splača ali pa nimamo druge možnosti?Meni je kar žal, da sem začela o tem razmišljati.
Čakali smo že kot otroci. Prvo smo bili pred to dejstvo postavljeni že v vrtcu. Čakali smo, da postanemo malo bolj veliki in da bomo lahko zakorakali v šolo. Potem smo v šoli na prvi stopnji čakali, da postanemo druga stopnja. Zraven nas so seveda vedno čakali, posledično, tudi naši starši. Prvo, da smo se rodili je bilo treba počakati kar devet mesecev. Potem so vsi nestrpno pričakovali naše prve glasove in besede, takoj zatem že korake. Ker se sistem izobraževanja spreminja skoraj tako pogosto kot se draži ali ceni bencin, so morali nekateri otroci čakati na prve ocena kar do tretjega razreda. Spet čakanje. Pa na konec osnovne šole in na zadnje počitnice povezane z njimi.
V srednji šoli se čakanje nikakor ni ustavilo,nasprotno stopnjevalo se je čakanje na maturo, prej še na maturantski izlet in nekje vmes na maturantski ples.
Tako gre to naprej in naprej. Ta čakanja so še nekako prijetna, vznemirljiva in obetajo.
Sploh najstniška, ko čakaš na prvo ljubezen,ki pa ni ravno taka kot si pričakoval in zato potem čakaš na drugo. Pa na tretjo, četrto in še več. Tudi ko se predaš toku in imaš občutek, da živiš ko ptička na veji, vseeno čakaš, če ne kaj drugega samo da se nekaj zgodi.No ko posedaš po lokalih, se smejiš in se imaš fino, so mogoče res trenutki, ko ne čakaš, a so redki.
Na faksu čakaš na prvi kolokvij, prvi izpit in na prvi pravi žur. Žur daleč od doma, z drugimi, ki si jih mogoče vse življenje čakal. Tukaj so. Pa te malo odnese in prepiha in kot bi krenil čakaš na zagovor diplome. Kakšno težko čakanje. Med tem pa si v dobrih petih letih nič kolikokrat čakal na simpatijo pred kinom, prijatelja za kosilo, pred profesorjevim kabinetom na zagovor ali pa samo na podpis, pred »fast fudom« na nekaj slastnega, na Dunajski na zmenjen prevoz domov, v najljubšem kafiču na ledeno mrzlo limonado, za pisalno mizo na obljubljeni mail in še in še.
Kaj pa ko odrastemo? Čakanju nikakor ni konca, samo sedaj postane to čakanje obremenjeno, naporno in nič kaj mikavno. Sedaj nam čakanje v celoti samo krade čas. Tega pa imamo vedno premalo zato se z čakanjem nikoli in nikdar ne strinjamo in ga ne odobravamo. Nikoli v prepolni vrstri pred okencem na pošti ne žvižgamo in se ne smehljamo, v trgovini v vrsti nismo potrpežljivi in nenehoma gledamo na uro, banki se že skoraj v celoti izognemo in plačujemo doma, kjer pa je včasih tudi treba počakati, da na računalniku pridemo na vrsto. V cerkvi čakamo na hostijo, v vrsti in smo tiho, pa nam tudi ni prav. Tam si niti v mislih ne upamo preklinjati, da nam ne bi » gospodar« prebral misli. Tukaj jih vedno manj čaka in zato so tudi krajše vrste , pa vendar se tudi čaka. Še nekaj sem skoraj pozabila, pa ne bil smela, Tevža, koliko čakamo v čakalnicah( o kako dobro ime) pri zdravniku? Tukaj je čakanje ena sama "neverending story" in ne moreš čisto nič, ker imaš zvezane roke. Tu enostavno moraš počakati, zraven pa brati knjigo, kvačkati ali pa samo poslušati druge čakajoče, ki drug drugemu pripovedujejo tako nezanimive zgodbe, da bi se ob poslušanju le-teh obesil vsak čisto povprečen novinar. Potem si na vrsti in mogoče izveš kruto resnico in greš domov in čakaš. To pot na Matildo. To pa je edino čakanje, ki želiš, da bi bilo neskončno dolgo in se ne naveličaš. Pa navadno ni tako. In kako so čakali svojci svoje najdražje, ki so bili na letu med Brazilijo in Francijo? Le kako trpeč je čas, ko pričakuješ nekoga, njegov nasmeh, njegov korak in objem, pa ostane le večna želja in spomin. Ne bo ga, pa če čakaš tristo let. In takrat bi to storil, pa ne pomaga!
Tevža ne sekiraj se, ker samo danes tako grobo zaključila najino druženje, saj razumeš, da se človek včasih težko izogne kruti resnici. Poletje je tu. Sva ga težko čakali, ali ne? Samo sedaj ko je tu, pa človek ne veš ali se norčuje ali ima kaj drugega za bregom ali pa enostavno mora biti tako. Meni ni všeč. Pogrešam sonce, živa oblačila, nasmejane ljudi in potne obraze, srečne in brezskrbne. Pogrešam sonce. Bo spet treba čakati?
Rada te ima, Milča
P.S. Piši mi iz dopusta ( le v primeru, da ne greš h sosedom). Čakam!
Ti pa počakaj, da se spet javim. Vem,da boš!
|
Kšajtni 
