Maja Visinski - Izbrane pesmi
MOJ MOŠKI Za pol trenutka me je zažgalo v himenu. Moški me je ogrel, moj moški. V dialogu in prepletu, neukrotljivo. Samosvoj me je zasvojil. Nisem se mogla izgovarjati, da sem poznavalka mavric na soncu. Z vnetljivo sapo je prižgal moje žarke, da mu pišem sladkobne verze.
Moški me je premaknil, moj moški.
RDEČA PENTLJA
ob debelem starem tramu sem dokončno odlesenela z veliko rdečo pentljo okrog vratu od znotraj me je odgrnil z nekaj užitka v natančnejših zamahih in zibanjem nad pasom tâko me je nad tlemi okušal, napajal jezik okupiral, preden so ptiči odprli kljune in se oči zaprle da bi vase odtisnile gibe grudaste noči ugreznila me je vase nase od kdovekje trgajoč moj zakrneli libido, ki ga je skrito shranil pod dimast bran
kjer ni bilo skoraj ničesar, razen teles migljivih bitij urbanega plemena
PRIZNANJE
vetrovito ga prečešem s svojo drobceno desnico, ponovim enkrat, dvakrat, trikrat v lastnem izparevanju stojim pred njim in vibrirajoče oklenem stegni okoli njegove močne noge spominja me na izluščevanje sonca na razgaljeni koži kadar lica vzhajajo kot kvašen kruh
v meni me spravi do solz
NAZAJ V POSTELJO
na pol šepajoče s krčem v desnem stopalu se sprehodim iz sobe v kopalnico te ošinem s pogledom, roko in izbočeno bradavico čutim, kako po stegnu iz mene curljaš ko ti voda darežljivo drsi po goli koži kot da bi se zagozdil na pol poti - brez besed, velikih gest in s priprtimi očmi bi lahko najini udi spet silovito trznili pa sva jih nežno pustila na začetku naslednje besede potem se v domačnosti nastaniš v postelji me počakaš, da se zvijem podte in se te oklenem kot zaščitnika ko še vedno plešeš v mojih neuporabljenih globinah (do koder te vsakič spustim nekoliko dlje) ki potrebujejo vedno več nadaljevanja da se skozi divjo samoto napolnijo z življenjem, ki ga iz krča spustiš vame
POD MIZO
pod mizo komajda opazno zibam boke želim se prevrnit na hrbet in dat noge narazen da bi potrgal cunje z mene me pogoltnil, zenovsko očistil preden iz mene odteče vonj po nočni invaziji ki se tačas nabira v razkoraku obdrgnjenem v šiv že navlaženih kavbojk tako rada bi se že zajedla v to močvirje se s prsti zavila v vročične usne in samovnetljivo kriknila v malikovanje spotoma harmonično vzcvetela
NA VLAKU ME JE IMEL NEZNANSKO RAD
Danes zjutraj mi je zadišal vonj po tračnicah med Ljubljano in Trbovljami - v sanjah me je imel neznansko rad, brez čutne šepavosti, naglasa nisem spreminjala, tudi ne nasmeha, samo spodnji del trebuha je divjal med poskakovanjem po spominski plošči, kje sem se spotikala ob naelektreno erotiko in se z jezikom zažirala vanj, ko me je širil na straniščnem umivalniku zadnjega vagona, potem pa je spet za mano vzdihoval, da bi me zaznamoval, kako da sem njegova, v valovanju pohote, zaripla v lica in z mokrimi presredkom sem se zarila v njegovo paralelo, dokler me ni na lahno poljubil na levo lice in se ponovno dotaknil vročične venere, da bi mu dlan po meni še dolgo dišala.
NOČITEV Z ZAJTRKOM
mogoče je to bila samo trivialna nočitev zajtrkom potem, ko so se zvezde spustile niže da si me lahko v temi opazoval kako se svetlikam v spokojni sreči
BESEDE
toliko besed imam na konici jezika spustim jih po tvojem telesu in v tvoja usta da bi jih izrekel namesto mene ker bi zvenele bolj sigurno in bolj zares takim bi jim verjela bile bi takšne kot sem si jih vedno želela pa ne bi imelo veliko smisla če bi jih izrekla sama sebi zato pa jih hranim in kopičim na koncu jezika ki ga vneto vtikam vate da bi ven prilezlo vsaj pol moje želje polovica jo je že razmazane po mojem vročičnem telesu
DIH
dihalno polje je v trenutku postalo ozko kot korzet srce je bílo izven mene ko je sveže vdrl v moje telo in si ga jemal skozi čustveno membrano da je iz njega pognalo na milijone svetov iz majcenih luknjic po od nevihte razdrobljeni koži sprani od paralelizma afinitete kjer se je trudilo obdržati ravnotežje skozi privlačnost, ki me je gnala po kosteh v nenasitnost
|