Maja Miloševič: Pesmi #3 |
![]() |
Prispeval Maja Miloševič |
Četrtek, 17 April 2014 10:29 |
Hlad. Praznina tisočih. Množica povabljenih.
Pogrebnik je zamaknjeno pričel govoriti. Vsi so ga poslušali, nihče ga ni razumel.
Ni spreminjal tona medtem, ko so v njegovih rokah sprejemali vsakega posebej in vse hkrati. Nekaterim so vzeli nedolžnost. Drugim le sen.
Fant je živčno pogledoval na uro. Samo da mu ne bi bilo treba priznati, da imajo gospe na pokopališču, v zapečatenih skrinjah, ki mrtvo dirigirajo pozabljenemu orkestru, manj prostega časa kot on.
Ni prestavil kazalcev, samo stal je, kot da je tistega dne pognal korenine.
Zazrl se je po sobi, iskal upanje v pogrebnikovih ustih in vrečkah prepečenca, odvrženega, med kruljenje, v gnečo ostankov.
Toda nihče ni jokal. 121.739 korakov. 618 poti. Nekaj zaprtih cest, in premajhen procent zmagovalcev.
Zamenjali smo začetnice ljubimcev, vklesane med lesene mize, s štirimi črkami grobe usode. ---- F** z revščino 2
Ugaja mi pesek v očeh, zato si ga vsako jutro znova nasujem na roženico, da me spominja nate, na pok biča na mojem hrbtu, na sadistično prasico, ki mi zarije nohte v gležnje, me sleče in poniža, kar tam, pred polno dvorano cerkvenih miši.
Ugaja mi, ko mi pesek pronica v usta in mi zalepi jezik, tako kot ti, ki mi trgaš zadnje drobtine od ust.
Tako sem se navadil nate, na pesek, na lakoto, na nož, ki reže zadnje kose upanja, da sem vzljubil tvoj poceni vonj in dneve prisilnega posta.
Vedno me podreš z vso silo, a ne bom te pogrešal, ko te revolucija spravi na kolena in izžene iz naših domov. ----
Dlake, drek, petek zvečer in vsakdan
Tako, kot smo včasih nabijali žogo, danes nabijamo pritisk in vene in sladkor v kavi. Dokler iz razbitin razmrcvarjenih lobanj, ne zraste orhideja, z vonjem po prestanem žganju in onegavljenih toaletah nočnega kluba. Jebi ga, ogledalo zapeče, vedno, ko vrne pogled.
Če sadiš paradižnik, v plastičnih vrečkah, ti bo morda,čisto tiho, ponoči, eksplodiral v sobi.
Če ližeš rit, ni nujno, da te nahrani.
Spet boš spal sestradan. In z dlakami na jeziku. ----
NEdel(j)a m Stopnjuje se počasi, pekoče. Sem rekla pekoče? Cvrem se, v hladu, ki greje podplate in hodi namesto mene, ko se priklenem na stol, da bi lažje zbežala. Svet se je okužil z nedeljo. Jaz sem ta nedelja, to brezdelje, ki postaja vrh populacije brezčasnih idej, ta izbris obrisa, ki prebere naš svet, naš prostor in nas same. Nas, ki v kamrah doživljamo vrhunce in ližemo orgazme po žlicah, ker smo na psu in varčevati pomeni živeti. Živeti na rdeči ulici, ali v večni nedelji, ali pa samo dihati ter se pretvarjati, da se prsi premikajo in brezvoljno kazati s prstom. Vsi so krivi, jaz pa okrogla stopicam za njimi, včasih poskakujem, odvisno od programa, ki ga nisem izbrala, ker sem apatično sedela doma. ---- Pesem
Poigravam se tako vljudno me božajo njeni stihi obljublja varen polet obljubo vedno drži
plod je podrla še preden je nastala ona ne more skočiti čez njega in uiti.
čutim jo ko prelagam drva na dvorišču ko krpam ureznine na linorezu preteklosti ko odvijam luske skozi porcelanaste solze domišljije
stisnem jo k sebi jo poljubim pretepem ji zabijem tilnik na obešalnik v predsobi in ona mi vrne nasmeh
tam je moja je četudi jo bereš ti. Maja Miloševič - Pesmi #1 in Pesmi #2.
|