Bajta Kšajtni Ostalo Leposlovne objave Nalepke zvestobe: Strah me je ******

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Nalepke zvestobe: Strah me je ****** PDF natisni E-pošta
Prispeval Maša Špiler   
Sobota, 18 Julij 2009 14:00
Pajek - slika 1Ta zapis posvečam Vesni, Sari, Zali, Anji, Mateji, ker jih je tudi strah.

“Ni mi všeč, če me je strah, to me straši,” je rekel Woody Allan. Ampak res, jaz imam probleme že s samim izgovarjanjem svojega strahu. Ko se P dotakne A-ja in mu sledi še J pa E, le s težavo izdavim še…. ooooo fuuuuj K-  nadalje cenzurirano *****. Če je nekdo lahko tako dosleden s cenzuro pri vseh pizdah in maderfakerjih, potem naj mi bo tokrat pisanje zvezdic. Sicer pa, sploh ne vem, v čem je problem? P-I-Z-D-A, PI-ZDA,  PIZDAAAA…čisto brez problema.

***** lahko na Discoveryju prosto po prešerno serje tisto svojo prekleto nit brez cenzure, medtem ko bi človeka pri podobnem opravljanju, kot je tudi prav, cenzurirali. In kdo je utegnil pomisliti, da je, ko to počne ***** manj ogabno?

In sedaj enkrat za vselej razčistimo z vprašanjem, ki me najbolj razpizdi: Zakaj se bojiš, saj te ne bo pojedel? Ti tako velika ***** pa tako mali. KAJ SE BOJIM???? Saj ravno zato, zato ker je mali in zabit. Ja zato, ker so ga ene same tace in tisti nečimern trup. In ja, seveda me ne bo pojedel, ampak ne zato, ker ne bi mogel, ampak zato, ker sem mu na srečo to do danes še vedno preprečila.

Predvsem me plaši njihov način premikanja. Kako steguje in upogiba tiste svoje praklje. Kako enostavno podela tisto svojo nit in pristane kjer se mu zahoče. Pa saj ne razume, žival neumna. In kako hitro se je sposoben izmuzniti, on preprosto izgine, potem ga ne najdeš, če nisi vajen njihovih trikov. Trikov ja, kot na primer, da ***** v “boju za preživetje” uporabljajo svojega dvojnika. Več o tem tukaj, ampak pozor, stran ni cenzurirana.

Sposobnost transformacije, ustvarjanje svojega dvojnika, prežanje po kotih, sranje niti in celotna telesna struktura me delajo čisto legitimnega arahnofoba in upam, da smo do tukaj razčistili, da je vprašanje, zakaj se bojim popolnoma idiotsko in ne na mestu.

Preiskava prostora kamor vstopim, vam povem, je čista rutina. Najprej zgoraj levo in desno, potem premerim še spodnje robove prostora, pa okoli zavese, tam so radi in še radiator in seveda kamor sedem. ***** so povsod in ne razumem ljudi, ki jim kote dnevne sobe dičijo s*** j***** in pravijo, da jih to sploh ne moti. “Naj bo tam saj je čisto primiru.” Ali pa:  “***** so za srečo,” kot pravi mama. Za srečo?  Yeah right.

Najhuje je, ker zaradi njihove spretnosti kdaj niti ne veš, da so v bližini. Tako je bilo enkrat, ko se je golazen prikradla, ko sem gledala TV. Kar naenkrat ga zagledam, kako steguje tiste svoje masivne tace po mojem tepihu. Čepela sem na kavču, bognedaj noge na tla. Tako je vedno, čisto okamenim in potem samo buljim kakšna bo ******* naslednja poteza. Zaradi njihove nepredvidljivosti ni šans, da bi imel vnaprej pripravljeno taktiko uboja. Edino pravilo, ki obstaja in tukaj se strinjata tudi Vesna in Sara, da ga niti slučajno ne izpustiš z oči. Potem je prišla še moja sestra (tudi njo je strah). Ona je vstopila v soba v trenutku, ko se je začela mrcina spet premikati, tako je tamala v sekundi čepela pri meni na kavču. “Daj ga ti, ti si starejša,” je piskala. V enem skoku sem se pognala iz kavča do vrat in od tam po špicprstih (tako hodim, ko me je strah) v kuhinjo. Človek v paniki počne svašta. Tudi sama ne znam razložiti natančnega namena moje poti v kuhinjo…instinkt bi se temu lahko reklo. Moj izpiljen občutek se je pokazal kot velika pomoč, ker sem v kuhinji pograbila pisker in z njim, po špicprstih nazaj v sobo. “Budalo,” se je drla tamala. “Ka  misliš s piskrom?” Potem sem bila res zbegana in sem gledala malo, pa *****, pa pisker. V tistem trenutku se je mrcina spet začela premikat. Obe s sestro sva kričali, ona na kavču pritisjena čisto ob steno, jaz pa na drugem koncu sobe s piskrom v rokah. V paniki sem zabrisala pisker čez sobo, ki je pristal direkt na pajku. Filmska scena kaj? S tamalo sva se objeli in skakali po sobi od sreče. Potem se je ne vem katere spomnila, da bi bilo dobro, da pisker obteživa in je tamala prinasela cel kup svojih pravljic, ki sva jih dali čez lonec.

In pravzaprav mi je sedaj, ko to pišem vedno bolj jasno, da rabim pomoč… mislim to se mi dozdeva že kar nekaj časa. Kot recimo zadnijč ko mi je L rekla, da so ***** čisto kul in da imajo v ZOO baje program, nekakšno terapijo s *****, ki se jih potem arahnofobi dotikajo in božjo in lupčkajo in potem jih ni več strah. Mene je tako razpizdilo, ko mi je rekla, da naj grem tja in da me itak ne bodo pojedli, da sem ji rekla naj gre in se oženi s prekletim Spajdermenom, če so ji jebeni ***** res tako kul. Njej je bilo to smešno, jaz pa vem, da je ima prav. Oprosti L, bom šla ko pridem iz morja.
 

Naključno iz Kšajtnih

Razpis za dramsko besedilo
Rubrika: Ostalo
Zveza študentskih klubov Slovenije kot partner mreže s področja razvijanja aktivnega državljanstva mladih razpisuje javni natečaj za dramsko besedilo. Izsek iz vsebine...
Aleksandra Kocmut - Trije razlogi (2009)
Rubrika: Knjiga
Tri nove vloge, ki Ksenijo, mlado mamico dveh navihanih malčkov, mlado ženo in protagonistko romana Trije razlogi, pripeljejo na rob...
Potopis: Portugalska
Rubrika: Potopis
Portugalska je dežela mornarjev, zasanjana dežela melanholične glasbe, čudovite pokrajine, mile klime, je dežela kontrastov, katera na obiskovalcih pusti nepozabne vtise....
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti