Nadvse hrupen prostor za glasbeni dogodek, tale kovačnica. Že brez nastopajočih si se moral nagniti proti sogovorniku, saj vseh besed ni bilo moč razvozljati. A ustvarjalci so to obrnili v svojo korist in z inštrumentalno ter vokalno nadgradnjo iz kovaškega zvočnega vsakdana spletli glasbeno sliko, umetniški izdelek. In prišlo je povsem nepričakovano… Glasba si je utrla pot skozi šum in hrup.

In bilo je železarsko nakovalo. A včeraj ne le tisto navadno vsakdanje, ki prvo začrta obliko in smoter novoulitemu jeklu in je kruh številnim družinam daleč naokoli, temveč povsem spremenjeno. Bilo je namreč član glasbene zasedbe, ki dajalo je ritem in narekovalo melodijo. In bilo je ogledalo glasbenikov ter ogledalo nas samih, ki smo nemo zrli v žarečo maso jekla. In bilo je opomin o veličastnosti človeka in njegovi moči oblikovanja ter upravljanja. In bilo je metafora večnega ognja in elementarne kreacije, ki je tokrat skozi in z glasbo izpostavilo elementarnost ognja in večnost kreacije.

In človek ne bi bil človek, če se vsemu temu ne bi poskušal zoperstaviti, stvar nadgraditi in končo preseči. Ustvariti si po svoji podobi… bi nekdo rekel. Tako smo na trenutke bili priča dobesednemu boju med glasbeniki in stroji, med spontano kreacijo in sprogramirano mehanizacijo. Pa čeprav se je ta spontanost na trenutke dotaknila glasbenih nians vse od Philipa Glassa, pa tja do Einsturzende Neubauten… pa čeprav je bila ta spogramiranost prirejena sobotnem dogodku… pa čeprav je bila samo enkrat.

 

Sobota, 20. decembra 2008.
Produkcija: Lucija Smodiš, So0gledi (http://www.soogledi.blogspot.com), Fenshu
Glasbeniki: Fenshu (elektronska glasba), Špela Belak (violina), Dani Marinič (harmonika), pevski zbor Samson ter člani Pihalnega orkestra železarjev Ravne
Projekt omogočili in sopodprli: Metal Ravne (http://fuzinar-ask.com/index.php) in Mestna občina Maribor