|
|
|
Čudežni Feliks na zasneženo opoldne |
 |
 |
 |
|
Ana Pisar, Foto: Blaž Račnik
|
|
Četrtek, 29. januar 2009 22:26 |
Kljub zasneženim cestam je Katarina Marinčič v opoldanskih urah prispela na Koroško. V prostorih Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika, natančneje v Kuharjevi dvorani, smo se četrti letniki Šolskega centra Ravne na Koroškem, natančneje Gimnazije Ravne na Koroškem, pogovarjali s Katarino Marinčič, hčerjo Andreja Hienga, avtorja maturitetnega romana Čudežni Feliks.
 Uvod v pogovor je bil zastavljen kot branje iz romana. Tako sta Lea Kotnik-Jeromel in Blaž Felkar predstavila personalni list glavnega junaka. Namen samega literarnega pogovora pa je bil predvsem okrepiti in poglobiti znanje (o romanu), ki ga bomo še kako potrebovali maja na maturi. Katarina Marinčič, ki se je prijazno odzvala našemu vabilu, je ena najprodornejših slovenskih pisateljic, ki pa ni zgolj nadarjena za pisano besedo. Je tudi univerzitetna predavateljica francoske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prozaistka je leta 2002 prejela Delovo nagrado kresnik za roman Prikrita harmonija. Leta 2007 pa drugo Dnevnikovo fabulo za kratko zgodbo O treh.
Kritika je ob nagrajenem romanu Prikrita harmonija kot odličnega ocenila njen stil, pri čemer smo lahko potegnili vzporednico s slovesom njenega očeta, kajti roman Čudežni Feliks nedvomno priča o bravuroznem stilu njegovega pisatelja. Potrditev smo dobili tudi s strani Marinčičeve, ki se je strinjala, da ji je občutek za besedo na nek način bil položen v zibel in potem izpiljen z lastnim stilom. V družini Hieng se je namreč veliko bralo, sam pisatelj pa je vedno znova pripovedoval anekdote. Njegova duhovitost in vitalnost pa odsevata tudi v romanu.
Še več stičnih točk med romanom in njegovim avtorjem smo našli tekom pogovora. Avtobiografskost se kaže predvsem iz življenjskih izkušenj, iz spominov pisatelja. Spoznal je kar nekaj judovskih dečkov, ki so briljirali, prav tako kot glavni junak romana Čudežni Feliks. Marinčičeva je pojasnila tudi podobnost odnosa med materjo in hčerama z odnosom v očetovi družini. Sam je mati namreč cenil in spoštoval (kot Feliks v romanu), toda od njegovih sester, ko je dejala Marinčičeva, je slišala drugačne zgodbe. Tudi dejstvo, da je Hiengova mati bila dvakrat poročena, kar za takratni čas ni bilo običajno, namiguje na povsem možno podobnost odnosov v romanov in dejansko v Hiengovi družini.
Lik v romanu, »blazen« Skobenski, je vsem velika enigma. Skozi zgodbo je namreč prikazan tako učinkovito, vsestransko, da se premalo ali preveč pozoren bralec težko opredeli, ali je Skobenski resnično nor ali zgolj dober igralec. Tudi Marinčičeva ni ponudila enovitega odgovora, je pa opozorila, da je Skobenski predvsem prismuknjen, zato je ta meja težko določljiva. Pa tudi dejstvo, da je Skobenski bil igralec, kar takraten čas ni bil ugleden poklic (zato se je skrival za podobo oficirja), lahko osvetli dilemo v romanu. Ob tem smo spregovorili tudi o različnih stališčih likov do norosti Skobenskega.
Ob različnih citatih citatorjev Aleša Praprotnika, Minke Koprivnik in Vite Repnik je sogovornik v pogovoru Luka Gnamuš napeljal na vlogo moških likov v romanu, kasneje pa smo spregovorili tudi o pomenu ženskih likov, njihovih odnosih in zdrahah. O dozorevanju Feliksa od poliglota in enciklopedičnega najstnika do bolj običajnega posameznika, ki ga okolje oz. družina, v katero se preseli po materini smrti, spremenita in preoblikujeta, pomembno vlogo pri tem pa imajo predvsem ženske, torej sestrični in teta.
Nato smo besedo speljali k interpretaciji konca. Ta je namreč odprt in dopušča samosvoje razlage. Potovanje Feliksa in njegova očeta je lahko pogubno ali uspešno, saj se kot preganjana Juda zatečeta v Italijo, kjer se zdita v tistih razmerah najbolj varna. Marinčičeva je zagotovila, da preživela bi, toda podrobnosti ne moremo vedeti. Čeprav je pisatelj načrtoval trilogijo, ga je čas očitno prehitel. Da bi nadaljevanje napisala Marinčičeva, odločno odklanja, z besedami, da tudi sama ne bi bila vesela, če bi oče nadaljeval kakšno njeno knjigo.
Vprašanje iz publike so bila raznolika, vendar ne toliko obširna, kot bi sicer pričakovali. Ob tem, ali ni mogoče roman Čudežni Feliks prezahteven za dijake, je Marinčičeva sprva poudarila, kako pomembno se ji zdi to vprašanje, saj ga bi drugače preoblikovala v nasvet sama. Za lažje prebiranje in razumevanje Hiengove zgodbe je svetovala, naj se nikakor ne oziramo na vse podrobnosti, saj so nekatere tako nepomembne, da lahko dojamemo zgodbo brez njih. (Tako je na primer v romanu kar nekaj teksta v petih tujih jezikih.) Povedala je še, da je se njen oče ob pisanju romana neizmerno zabaval. Sedel je brez majice in pisal, je dejala. In zato upa, da nam knjiga ne bo preveč »zatežena«.
Katarina Marinčič, prijetna sogovornica v pogovoru, je poskrbela, da bo razumevanje maturitetnega romana Čudežni Feliks še lažje in učinkovitejše. Z razumljivimi odgovori in prijetno razlago je približala roman dijakom in tako pripomogla h kvalitetnejšemu ponovnemu branju. Hvaležnost pa smo izkazali z majhnim presenečenjem. Njeno najstniško pop ikono, Janis Joplin, smo pripeljali v goste, v preobleki Vite Repnik ob spremljavi Domna Hudrapa in Luke Igerca.
Vec fotografij lahko najdete v Albumu.
|
|
|
