V soboto, 24. maja, se je v Vuzenici odvijal praznik mladosti v okviru dneva mladosti, že četrti po vrsti. Nekaj čez deset sem se pridružila takšnim in drugačnim »malčkom« pri aktivnostih, ki so jim jih nudili aktivni člani MKC-ja v sodelovanju z vrtcem Vuzenica. Počelo se je vse živo: packalo, risalo, barvalo. Če bi bila jaz še »malčica«, bi bila navdušena.

Otroci so s pomočjo malo starejših izdelovali nakit, lahko so si postregli s sadnimi koktejli, ki so bili sicer tako kisli, da je vsem »rit potegovalo skup«, telesa so imeli prekrita s tatuji. Na tleh je bila razgrnjena dolga pola papirja, na katerega so lahko risali s temperami. Bolšji sejem sicer ni zaživel v vsej svoji veličini, so pa zato vsi, ne glede na spol, hodili naokrog ovenčani z verižicami in zapestnicami. Družili so se vsi, saj so bile te delavnice namenjene prav družinam. Tako so bili vabljeni tudi starši, s tem pa se je razbila podobnost aktivnosti s tistimi v vrtcu ali šoli.

Namen je bil obuditi, podoživeti dogajanje na dan mladosti, torej tudi aktivno preživljati prosti čas, vendar večjega interesa kasneje v dnevu, pri športnih aktivnostih, ni bilo zaslediti. Sama sem začetek seveda spet zamudila, kot je standard pri meni. Ujela sem še nekaj tekme na odbojkarskem igrišču, kjer se je igralo »beach volley« za ženske dvojice, nato pa sem ugotovila, da je bila to tako ali tako edina tekma. Ne vem, kdo je večji srečnež: tisti brez konkurence ali jaz, ki kljub zamudi še vedno vse ujamem? Na turnir sta se torej prijavili dve ženski ekipi, končni rezultat pa je bil sledeč (povzeto po Matjažu Jezniku, če se ne motim): Lucija in Neža sta bili drugi, Ana in Nina pa predzadnji. Kdo bi si želel česa lepšega? Pri razdeljevanju nagrad (če so bile) verjetno ni bilo težav. Tekme na košarkarskem igrišču so potekale vzporedno z odbojko. Te sem sicer opazovala na daleč, pa tudi ostala nisem tako dolgo, da bi videla, če je poleg tekem »street ball-a« potekalo še tekmovanje v metanju trojk. Znanec mi je dan pozneje zadevo na kratko pokomentiral: »Pravila bi morala biti jasnejša in vnaprej predstavljena, vsaj kar se izvajanja žoge tiče, pa rezultatov in sistema tekmovanja.« Sodelovalo je sedem ekip; nekdo je verjetno zmagal, vendar jaz ne vem, kdo bi to lahko bil. Pa dobro.

Vreme je bilo cel dan »za zapečt se« - sončno, toplo … Malo morja, pa bi imeli že »beach party«. Vse dogajanje, dopoldan otroško in popoldan športno, je spremljala glasba, kar pa tako ali tako samo še popestri dogajanje.

Zvečer spet »muzika«. Ali bi bilo bolje reči ponoči? Le kam gredo te razmere, moj bog … sem mislila, da naše ljube Koroške še niso dosegle mariborske razmere, kjer se noben koncert ne začne pred dvanajsto. Motiti se je človeško. No, vsaj dovolj mladih se je zbralo, preden smo vsi družno vstopili v dvorano pogledat, kaj nam je Little Big Project pripravil letos. In bil je … pop. Ja, ljudje, prav ste prebrali. Tudi sama sem bila malo razočarana, saj sem pod temo »Back to 80s« avtomatsko pričakovala »težko kamenje« - rock glasbo. Pa naj bo – dali smo jim priložnost in zato tudi razočarani nismo bili kaj preveč. Igrali so po narobe obrnjeni Gaussovi krivulji: začetek nor, konec dober, vmes pa tako-tako. To je seveda moje pristransko mnenje, saj so mi šli rock komadi z začetka in konca bolj v uho kot usredinjen pop.

Fantje in dekleta, ozvočenje bi lahko bilo boljše. Na trenutke si lahko samo slutil, da se bi moral nekje slišati še nek vokal, in to po odpiranju ustnic pevca ali pevke. Tudi prvi solo na saksofonu je bil prikazan bolj v vizualni podobi človeka več na odru, kot pa da bi se dejansko slišal.

Mladina je bila sprva sramežljiva. Zadnji del Modre dvorane je bil zgoščeno napolnjen (ajde, mogoče tudi zaradi šanka), v sprednjem pa so se znašli le najbolj pogumni (ali kaj drugega …). Sčasoma smo se bolj nacentrirali, pa tudi neposredno pred odrom jih je bilo nekaj. Ali je postala glasba boljša ali pa so le potrebovali nekaj, na kar se je dalo »polcat«, pa je bil oder ravno pri roki.

Intermezzo so predstavljali zvoki iz DJ-evih čudežnih skrinjic in njegovo ritmično, rdeče poplesavanje po odru (Tito še živi na majicah nekaterih).

Scena je bila lokalna in ni je bilo veliko, po pravici povedano. Sicer sem popoldan na igrišču videla nekaj mladih iz bolj oddaljenih občin, zvečer – pardon, ponoči –  pa niti ne. Še noč je bila topla in prijetna, zato res ne razumem, zakaj se nas je zbralo samo nekaj.

Za prihodnje leto se veselim »same old, same old« obrazov (kaj pa drugega, če smo na Koroškem doma), vseeno pa pričakujem večjo udeležbo.

Hajmo, momci, združite se v svoji mladosti!