*
v pozni jeseni
se nebu odmika
tisočkrat težja
teža jezika
osmoza dotika

(Barbara Korun)

Petek, 18. november, večer pozne jeseni. Besede poezije smo, čeprav so se umaknile mrzlemu nebu in poiskale toplejše zavetje, našli v čarnem vzdušju dvorane Kmkc Kompleks, ki je gostila četrti, zadnji letošnji, pesniški večer. S sabo jih je prinesla dobitnica letošnje Veronikine nagrade za najboljšo pesniško zbirko leta (njeno četrto, naslovljeno Pridem takoj), pesnica, avtorica kritik in esejev, Barbara Korun.

Večer se je pričel tako, kot se spodobi. Z besedami, ujetimi v glasbo. Ditka Čepin, mlada koroška glasbenica, je z dvema skladbama, avtorsko v angleščini in skladbo svoje najljubše pevke, pogrnila preprogo Barbarinim besedam. Barbarine dekliške pesmi, kot jih je sama poimenovala in ki polnijo strani njene prve pesniške zbirke Ostrina miline, leta 1999 nagrajene z nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec leta, so se nas dotaknile prve. Prepletena dvojina ostrega in milega, razgaljanje življenja od rojstva do smrti ter izstopajoča ženskost so zaokrožili po prostoru in ga naredili oprijemljivejšega. Z uglasbeno poezijo Toneta Pavčka, nastalo le teden pred njegovo smrtjo, nas je tudi Ditka opomnila da Nekaj (res) je v zraku. Glasbene in besedne melodije so se na odru srečale in izmenjale še nekajkrat. Z Zapiski iz podmizja, poetično prozo in prozo v pesmi, je Barbara pred nas polagala podobe svojega sveta, ki, ko ga pogledamo izpod mize, iz drugačnega zornega kota, dobi drugačne oblike, drugače zazveni. In drugače je zazvenela tudi Pavčkova Dober dan, življenje, ki jo je uglasbil Ditkin oče Gorazd Čepin, ona pa jo je doživeto prenesla v ušesa obiskovalcev. Barbara je prebiranje svoje poezije nadaljevala z odkruški iz pesniške zbirke Razpoke, njene tretje. In kot pravi Jože Snoj v spremni besedi k zbirki, Razpoke »poleg te zemeljsko čutne nosijo še diametralno nasprotno konotacijo – razpoko neba« in »razpoko spola«. In seveda razpoko, ki dovoli, da bralci, in v tem primeru poslušalci, vstopimo v pesem in svet pogledamo še iz nje. Ker je svet, gledan iz pesmi, čistejši in jasnejši, kot je mnogokrat v resnici. In ker je Barbara odlična interpretka lastne poezije, mirna in hkrati odločna, tiha, a hkrati glasnejša od najglasnejšega kričanja, snovna in eterična, smo poslušalci malo njene poezijo sigurno odnesli tudi domov. Pesem se prilepi na kožo, na kožo se prilepi tudi glasba. Za čaroben zaključek besedne izmenjave je tako Ditka še dvakrat zapela, Ana Pisar, organizatorka Pesniški večerov KKŠ, pa je Barbari v zahvalo za njeno deljenje poezije podarila Knežji kamen (ujet v raku keramiki), ki simbolizira starodavno slovensko identiteto, katere osnovni gradnik je naš preljubi slovenski jezik.

S Pesniškimi večeri (in drugimi kulturnimi prireditvami) KKŠ opominja, da mladi, kljub drugačnemu prepričanju okolice, radi prisluhnejo lepi slovenski besedi in se z veseljem udeležijo tudi kakšnega izmed takšnih dogodkov. Le ponuditi jim ga je treba v obliki, ki pritegne in pusti sporočilo.