Četrtkovo dopoldne, 9. aprila 2009, je na Gimnaziji Ravne na Koroškem poleg šolskega utripa bilo moč čutiti moč pisane besede, saj se je, sicer z enoletno zamudo, odvil drugi pesniški bienale. 

Ideja za pesniški bienale se je razvila skozi dve poglavitni misli. Prvič, z branjem poezije predstaviti dijakom bivše in zdajšnje ustvarjalce poezije in drugič, s povabilom poetom vzbuditi nostalgijo na gimnazijska leta, ki so pri mnogih bila začetek njihove umetniške poti.

In tako je tudi bilo. Da je pesniška beseda namenjena predvsem tistim ljudem, ki mislijo noro, ki iščejo noro in ki stopajo v iskanje, za katerega že vnaprej vemo, da bo kaznovano z neuspehom, je zapisal Dane Zajc. Toda danes pisoči bivši in zdajšnji gimnazijci dokazujemo ravno nasprotno. Mogoči neuspehi nas ne odvračajo od pesniškega sveta, saj se ga vedno znova dotikamo, nežno ali strastno, in mu puščamo, da nas oblikuje. Poleg vsega, ki se spleta okoli naše poezije, pa so pomembna tudi druženja (kot je bilo to na četrtkovo dopoldne), ki nas povezujejo iz besed v besede. Tako ne tkemo le poezije, temveč tudi nova prijateljstva. Bratje in sestre po besedi, kot smo se že večkrat poimenovali, smo s prebiranjem besed predstavljali svoj »pesniški jaz« publiki in ji pustili svojevrstne interpretacije.

Bilo nas je osem, zanimivo, število osem pa simbolizira besedo. Maja Visinski, ki piše erotično in egotripovsko poezijo, je dobro ogrela tako nas kot goste. Opaziti je bilo rdeča lica, razrahljane ovratnike in potne dlani. Barbara Žvirc, nomadka med ljubim domačim krajem in krajem dela, ki, kot pravi, s seboj vedno nosi semena za nove pesmi, ker nikoli ne veš, kdaj bo kdo potreboval kakšno pesem. Tina Peruš, ki piše že od nekdaj in brez težav, besede in številke pa vidi v barvah, njena najljubša je rumena. Tjaša Razdevšek, vznemirjena ob pogledih temnih oči, upajoča na Afriko, najraje bivajoča »med iskrenimi ljudmi«. Anja Golob, odrska kritičarka in dramaturginja, ki se za denar občasno udinja kot publicistka in se občasno prostituira kot tekstopiska. Gašper Bivšek, ki z nikomer ne bi zamenjal, nikdar ne bi zamenjal – jutra s knjigo, možgane na hladnem, njegove riti na klopi in misli, ki opletajo sem in tja in tralala. Pridružila pa se nam je tudi gostja s severa, Tanja Senica, ki piše že od svojih malih nog, sedaj pa obiskuje Univerzo Karla in Franca v Gradcu, kjer študira prevajalstvo.

Med nami pa sta bila tudi posebna gosta, prevajalec Štefan Vevar in Mitja Čander, urednik knjižne zbirke Beletrina. Slednji je poudaril pomen poezije dandanes, predvsem v smislu, kako upesnjuje ne samo posameznikov svet, temveč svet, s katerim dihamo vsi.

Za glasbeno popestritev so poskrbeli Vita Repnik, Ditka Čepin in Domen Hudrap, moje in pesmi Tine Peruš pa je prebirala Lea Kotnik-Jeromel.

Po »uradnem delu« so skozi prijetno kramljanje kapljale besede o prijetnosti ponovnega srečanja, o spominih na gimnazijske čase in predvsem poeziji, ki nas vedno znova združuje.