Letos mineva šestdeset let od smrti enega najvidnejših slovenskih prozaistov – Prežihovega Voranca (pravo ime: Lovro Kuhar; 10. avgust 1893–18. februar 1950). V četrtek, 21. oktobra 2010, je od 11. do 19. ure v Cankarjevem domu v Ljubljani potekal mednarodni simpozij z naslovom Novi pogledi na Prežihovega Voranca. Organizatorja sta bila Študentska založba in Prežihova ustanova, partnerja pa Cankarjev dom in slovenistična revija Jezik in slovstvo (ta bo v dvojni številki objavila tudi na simpoziju predstavljene referate), vodila ga je red. prof. dr. Silvija Borovnik.

V zadnjih desetletjih slovenski založniški trg ni kazal velikega zanimanja za ponovne ponatise Prežihovih del. Mogoče se jim je zdelo, da ob kopici »modernega« slovenskega in tujega pripovedništva bralci in bralke ne bi več posegali po njih. A v današnjih časih, ko je in bo še kako pomemben čut za sočloveka in njegovo stisko, kar je poudarjal v svojih »zgodbah« tudi naš Prežih, je prav, da se njegove knjige (v prenovljeni obliki in z novimi spremnimi besedami) ponovno pojavijo na naših nočnih omaricah in knjižnih policah. Letošnje leto smo dobili dva ponatisa (tretji je še v izdelavi – izbor njegove manj znane kratke proze, ki ga bo pripravila red. prof. dr. Silvija Borovnik): prvi je izšel pri Študentski založbi v knjižni zbirki Beletrina, kjer so izdali ponatis romana Jamnica: roman soseske (spremna beseda: Urška Perenič in Miran Hladnik), drugi ponatis – »nove« Samorastnike pa je ob 70-letnici izida zbirke Samorastniki in 60-letnici pisateljeve smrti izdal in založil Koroški pokrajinski muzej – enota Ravne na Koroškem (uvodne besede: Mirko Osojnik, ilustracije: Leander Fužir).

Ne samo da Slovenci nismo dobili novih izvodov Prežihovih del, tudi od zadnjega (njemu posvečenega) simpozija je minilo že več desetletij. Čas je že bil, da slovenski in tuji raziskovalci s pomočjo sodobnih literarnih, jezikovnih, sociolingvističnih in drugih pristopov osvetlijo nove in današnje vidike Prežihove pripovedne proze.

Enodnevni simpozij je potekal v treh sklopih. Po otvoritvenih besedah so s svojimi prispevki nastopili red. prof. dr. Silvija Borovnik, doc. dr. Urška Perenič, red. prof. dr. Miran Hladnik, red. prof. dr. Marko Jesenšek in dr. Erwin Koestler. Dr. Silvija Borovnik je nastopila z naslovom Znani neznani Prežih. Poskušala je odgovoriti na vprašanji, ali Prežihovo literarno delo res poznamo in kako so o njem še pred časom razmišljali. Ugotavlja, da se je o njem veliko razmišljalo, tudi neliterarno. Velikokrat je bila njegova proza zlorabljena v politične namene. Teh političnih interpretacij od leta 1993, ko je Prežihov simpozij potekal v Kotljah, ni več, pojavljati so se začeli znanstveni in strokovni prispevki. Pokazala je na veliko vlogo Zofke Kveder, Prežihovi zgornji teksti jo spominjajo na njene črtice. Dr. Urška Perenič in dr. Miran Hladnik sta v prispevku Branje Jamnice v času socialnih sprememb predstavila najobsežnejši Prežihov tekst – Jamnico, ki je bil končan pred 2. svetovno vojno, opisuje pa dogajalni čas od 1921 do 1939 oziroma prikazuje Prežihovo spremljanje dogodkov v domači okolici. Roman se je ob izidu lepo prilegal pričakovanjem literarnega trga, natisnili so ga v visoki nakladi 10.000 izvodov ter ga po desetih letih ponatisnili. V šestdesetih letih 20. stoletja je bil ponatisnjen v Prežihovem Zbranem delu, čemur je sledilo več ponatisov v različnih zbirkah pri različnih založbah. Od osemdesetih let 19. stol. dalje, to je polnih trideset let, do danes Jamnica ni bila več založniško zanimiva. Kmečka tematika in socialni realizem, ki sta bila Prežihova stilna znamka, sta se izgubila iz splošnega bralskega okusa, za šolsko berilo pa je bila preobsežna. S humornostjo v kratkih pripovedih Prežihovega Voranca se je ukvarjal dr. Marko Jesenšek. Ugotovil je, da se ta pojavi predvsem tam, kjer nastopajo potepuhi in meščani ter da so lektorji iz Prežihovih del veliko črtali in popravljali. Podal je pisateljeve besedne igre (npr. »Res sva jih imenitno obrila.«; »Pil je pa kot krava, ki že tri dni ni dobila vode na jezik.«) in na primeru povesti Tadej Plemeniti Spobijan prikazal njegov posluh za humorne prvine (npr. »Tadej je glasno dihal pesem spanja.«; »Denarnica je postala jetična.«) ter kako je v njej vidno prepletanje elementov humorja, ironije, groteske in satire. Dr. Erwin Koestler z Dunaja se je s prispevkom Pojavne oblike spomina v literarnih delih Prežihovega Voranca ukvarjal z vprašanjem medbesedilnosti in kolektivnega besedila.

V drugem delu simpozija smo poslušali mag. Irmo Marijo Vačun Kolar, Vanjo Benko, dr. Andreasa Lebna, mag. Vladko Tucovič in Bojano Verdinek. Mag. Irma Marija Vačun Kolar je nastopila z referatom Koroška različica knjižnega jezika kot bistvena sestavila Prežihove literature. Z imeni in priimki iz Prežihovih del je pokazala, kako je z njimi ustvarjal pomensko polje, v katerih primerih je rabil vzdevke, ugotovila je, da pozna zgolj dve ljubkovalni obliki za ženski spol (Mojcej in Micej – Požganica), predstavila, kako pisatelj v besedilo vpleta narečne starožitnosti, s katerimi ne obarva le besedilo, temveč to priča o zgodovinski vraščenosti idioma v slovensko jezikovno izročilo, posvetila pa se je tudi Prežihovim primeram, ki so obsežno in pomembno poglavje pisateljevega idioma. Vanja Benko je v svojem referatu Živalske omembe v Prežihovem romanu Požganica in njihova preverba v koroškem mežiškem narečju izhajala iz Prežihovega romana Požganica. Iz njega je izpisala povedi, v katerih so omenjene živali, njihov pomen je preverila na geografskem področju Kota, Plata, Leš, Zagrada in Brdinj v Mežiški dolini, v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in v Kebrovih knjigah Živali v prispodobah 1 in 2. S primerjavo je želela prikazati, kako se v narečju in omenjenih govorih še danes povezuje živalski svet s človeškim. Dr. Andreas Leben je nastopil pod naslovom Prežihov Voranc in avstrijska Koroška in med drugim spregovoril tudi o odrskih uprizoritvah Prežihovih del in odzivih nanje (npr. Prežihove sanje – uprizoritev je bila februarja 2010 na Ravnah na Koroškem; Prežih je predstavljen v duhu evropske meje). Poudaril je ozaveščanje, da je Prežihov Voranc veliki pisatelj, da lahko z njegovo literaturo obnovimo in oživimo odnose med Korošci tostran in onstran meje ter da moramo spodbujati ljudi k branju njegovih del ter h kritičnemu razmišljanju – na to zadnjo temo naj bi potekal tudi literarni natečaj za osnovne šole. Vloga ljudske pesmi v prozi Prežihovega Voranca je bil prispevek mag. Vladke Tucovič. Ugotavljala je, kako se ljudska pesem in ljudska glasba vpletata v umetno prozno besedilo Prežihovega Voranca, zanimale so jo medbesedilne odnosnice, število ljudskih pesmi po posameznih analiziranih opusih pisateljev socialnega realizma (pri Prežihu jih je naštela 12 – ljudske pesmi so opazne v njegovih daljših besedilih, pojavijo pa se že v njegovih prvih objavah, največ jih je našla v Jamnici). Zanimali so jo torej opisi konteksta v povezavi z ljudsko pesmijo, ki pa ne ponujajo vira samo za literarno raziskovanje, temveč so tudi pomožni vir za folkloristiko. Bojana Verdinek je s prispevkom Ob 85-letnici izida Prežihove prve zbirke pripovedi z naslovom Povesti vsebinsko prikazala pet pripovedi, ki so v njej zajete, pokazala, da je jezik zaznamovan z bogato metaforiko, in s svojega stališča ugotavljala, kje je Prežih danes aktualen.

Simpozij so s svojimi prispevki zaključili red. prof. dr. Miran Štuhec, doc. dr. Blanka Bošnjak, Miroslav Osojnik, izr. prof. dr. Milena Mileva Blažič in asist. dr. Branka Vičar. S socialnimi, zgodovinskimi, moralnimi in pripovednimi vidiki Vorančeve poezije se je ukvarjal dr. Miran Štuhec. Najprej se je vprašal, če so novi pogledi na obravnavanega pisatelja sploh še možni in kako je le-ta danes aktualen. Z analizo novele Kurjak (ki jo je po njegovem zaradi izzivalnost potrebno na novo premisliti in v kateri je Prežih tematiziral čudaštvo), Samorastnikov (mati je simbol socialne in moralne moči; Meta, Ožbej in sama zgodba so po njegovem strukturirani z lastnim ciljem – gre za nedoločljivo razmerje med etičnim, spoznavnim in duhovnim), potopisne zgodbe Čez goro k očetu in romana Požganice (v njej je Prežih jasnovidno napovedal koroško zgodovino in še danes aktualne dogodke) je znova dokazal, da je Prežihov Voranc velik zgodovinski pisatelj, z globoko etičnostjo, ustvarjalec z izjemnim darom in da »dobro« obstaja ter se je zanj smiselno boriti. Dr. Blanka Bošnjak je analizirala Kratko prozo Prežihovega Voranca. Osredotočila se je na potopisni pripovedi Od Kotelj do Belih Vod in Borba na tujih tleh. Literarna sredstva in prvine namreč kažejo na vzporednice med zbirkama: prvoosebni avtobiografski pripovedovalec, liričnost, ironija in satiričnost oseb, vnašanje ljudskega izročila … Samorastnike v luči literarne zgodovine je prikazal Miroslav Osojnik. Spregovoril je o nastanku, pisanju novel, o pravih imenih, filmskih upodobitvah ipd. Vodja simpozija dr. Silvija Borovnik je njegov prispevek strnila in povzela v misel: »Literarni liki so preživeli Prežiha samega.« Dr. Milena Mileva Blažič je z res novim pristopom k raziskovanju pisateljeve pripovedne proze pristopila s prispevkom Potovanje junakov in junakinj v mladinskih besedilih Prežihovega Voranca. Ugotovila je, da Solzice z današnjega vidika niso več kratka realistična proza, temveč kratka sodobna pravljica. Svojo trditev je sistematično podprla s pomočjo različnih teoretičnih pogledov, teorij in modelov sodobne pravljice. Simpozij se je zaključil s prispevkom dr. Branke Vičar Koncept narave v Jamnici: ekokritični diskurzivni pristop. V izhodišču si je zastavila vprašanji: (1) Kako Prežihov Voranc z vzorci gramatičnih izbir v Jamnici reprezentira naravo in njeno moč? in (2) Kako konstruira človekov odnos do narave? Prikazala je tri različne načine odnosa do narave v Jamnici: (1) tehnični (instrumentalni) odnos, (2) vrednotenjski odnos in (3) estetski odnos. Ugotavlja, da je koncept narave za Prežiha izredno pomemben in da na isto raven kot postavlja naravni pojav postavlja tudi človeka kot izkoriščanega malega človeka.

Preberite si prispevek Vanje Benko z naslovom Živalske omembe v Prežihovem romanu Požganica in njihova preverba v koroškem mežiškem narečju, ki ga je predstavila na simpoziju.

Tisti, ki ste kadar koli brali Prežiha, in tisti, ki ga še niste vzeli v roke (mimogrede: obvezno ga morate), verjetno na podlagi zapisanega ugotavljate, da Prežih raziskovalcem književnosti in jezika še vedno lahko nudi neraziskana področja in odkriva nove poglede na njegova literarna dela. Aktualizacija je mogoča na več točkah, začeti bi morali pri osnovi, in sicer pri tem, da v učne načrte osnovnih in srednjih šol vrnemo več Prežihovih del, da interpretaciji le-teh pristopimo s pomočjo sodobnih teorij in z analizo, ki bo/bi izhajala iz današnjega stališča/pogleda na jezik in književnost ter posledično na svet, v katerem živimo. Literarni liki in literarne zgodbe so res preživeli Prežiha samega, na nas pa je, da znamo in poskušamo vse to prenesti v današnji čas in se iz zgodovine česa naučiti.