|
Na koncu ti še vedno preostane striptiz |
 |
 |
 |
|
Jure Lesjak, Foto: Robert Marin
|
|
Petek, 29. avgust 2008 14:46 |
Pripoved o miselnih tokovih obiskovalcev Locala
Izognimo se sprva ustaljenim uvodnikom. Danes nam ne sedejo. Preverimo raje nekaj hipotetičnih banalnosti. Sredi tedna želimo imeti na Ravenskih dnevih v Localu več obiskovalcev kot ponavadi. Pomislimo. Točno, imejmo one-man band. Vokal in kitara. Kaj hočeš več? Nismo ravno prepričani, da bo kdo prišel. Le zakaj bi? Torej, odpade. Hm, kaj pa en frajer na harmoniki, ki res obvlada sceno? Ravenčanov se bo trlo. Ampak ta meh nam že malo najeda. Bližje, toda nočemo še ene vaške veselice.
Naenkrat pa nezavedni klic vprašujoče in malo v zagati nagovarja samega sebe. »Kaj pa striptiz? Misliš resno, striptiz? Striptiz. Striptiz!« In že ga imamo tik pred očmi. Teza, da na takšnih prireditvah vidiš ljudi, za katere si ne bi nikoli mislil, je v Localu zavrnjena. Vse tako rekoč tipično. Posamezniki z belimi nogavicami do kolen, saj veste, tisti z jeans kompletom (z jakno čez ramo, se razume). Nadalje, posamezniki s prekrižanimi rokami – s fitnesa. In nenazadnje, tisti, ki jih ne moremo definirati. V pričakovanju bomo spili pivo. Za pogum. »Evo! Glej, glej!« Prišla je, tista iz sanj. Ekstaza. Po petih minutah preneha s plesanjem. »Saj še ni konec, kajneda?« Zopet se pojavi, tokrat še bolj vznemirjajoča. »Ko bi le prišla k meni... Bo pa naslednjo rundo. Noč je še dolga!« Po drugem petminutnem izhodu se ni vrnila. »Kaj bomo pa sedaj?« Tisti z belimi nogavicami in jeans kompletom si rečejo: »Ma gremo rajš na pir, posti babe. So pa ja Ravnški dnevi!« Možje s fitnesa gredo razočarani domov, ker jih vroča plesalka ni opazila. Tistih pol ducata nedefiniranih pa odide domov, dokler je še čas. Gospodje zatisnejo oči in nekaj trenutkov čakajo na sončni vzhod, ki bo danes veličasten samo za njih.
|
