Na Forumu so poved'li
"aja, pa če ni reklam v vsakem hoferjevem pa big bangovem prospektu, še ne pomeni da je firma v kurcu" Mihy predstavi svojo teorijo o blagovnih znamkah prenosnikov v pripadajoči temi.
|
|
Čefurji raus! - "Ni Bosna za nas, čefurje!" |
 |
 |
 |
|
Barbara Žvirc, foto: Gledališče Glej
|
|
Torek, 16. junij 2009 17:49 |
Kaj se zgodi s knjigo, ki že kaj kmalu po prihodu na knjižne police postane uspešnica? In je najbolje prodajana knjiga meseca/mesecev/leta v vseh knjigarnah, kar se jih spomnite? Po katero v knjižnice drvi mlado in staro? Za katero njen avtor Goran Vojnović prejme nagrado Prešernovega sklada, še preden se slovenska policija zaradi poglavij, kot je Zakaj je slovenska policija v pizdi, tako razburi, da proti avtorju uvede preiskavo zaradi domnevnih razžalitev njene časti in dobrega imena ter med Slovenci in slovensko literarno srenjo povzroči še večje razburjenje in medijski pomp, kot se ga spominjamo iz časov, ko je Matjaž Pikalo z likom Petarde iz romana Modri E razburil koroškega policista?
Skorajda ni druge možnosti kot da takšna knjiga postane – gledališka predstava (mogoče kdaj celo nadaljevanka ali film, saj je njen avtor med drugim tudi televizijski in filmski režiser?). Razprodana gledališka predstava, če smo bolj natančni, ki smo je bili preteklega petka deležni tudi (že skoraj stalni) obiskovalci Narodnega doma v Mežici.
Monokomedija Čefurji raus! se je tako z dramatizacijo in režijo Marka Bulca, produkcijo Zavoda No History, koprodukcijo Gledališča Glej in izvršno produkcijo Dejmo stisnt teatra preselila na gledališke deske.
V lik Marka Đorđića se z izvrstno in z v višave prekipevajočo energijo prelevi igralec Aleksander Rajaković – Sale. Postane Marko Đorđič. Postane čefur. In pripoveduje (Markovo) zgodbo. Prepričljivo, neumorno, brez predaha. Prelevi se v Markovo mamo, očeta, prijatelje, sosede in še drugih 18 likov iz zgodbe. Preklinja, kriči, skače, dirja po odru, včasih se gledalcu zazdi, da bo skočil med publiko, da ga ne bo mogoče ustaviti. Na čelu se mu bleščijo potne srage, majico na hrbtu ima vidno premočeno. Pa še kar nori in navdušenemu občinstvu - ekspresivno do konca - p(r)odaja stereotipe in riše čefurske zgodbe. S čefurskim jezikom in čefurskim obnašanjem.
Tako v uro in dvajset minut dolgi predstavi, kjer je en igralec na praznem odru (scenografije ni) popolnoma zadosti, tematiko čefurjev iz knjižne uspešnice doživimo še v živo. In skoraj vsak prizor nam je znan. Resničen. Že doživet. In Aleksander je v igri spontan, preskoki med liki so razumljivi, čisti in mu najbrž, po petmesečnih pripravah na vlogo, že zarasli globoko pod kožo.
Skozi igro se ne izgubi noben prizor, zgodba ostaja tekoča, jasna, prikazana skozi obilico samoironije, ki je na trenutke groba, črna in zelo osebna. Aktualna tematika je tista, ki poleg izvrstnega teksta in zgodbe, prepričljive igre Aleksandra in njegove, na trenutke animalistične energije, drži gledalca v pripravljenosti. Tako je razdalja med igralcem in gledalci zmanjšana, razpoloženja, v katerih se po Aleksandrovi zaslugi znajdejo gledalci, pa se menjajo kot po tekočem traku. Od smeha, šoka, presenečenja, do solz, vzdihov in trepetanja. Doseči vse to v uri in dvajset na praznem odru – to je mojstrovina. Mojstrovina takšne vrste, da si bo, kot se je to zgodilo s knjigo, po pričevanju nekaterih kritikov in obiskovalcev, kaj kmalu prislužila še kakšno gledališko priznanje ali nagrado.
Še enkrat, v dolgi vrsti izvrstno izbranih in kvalitetnih predstav, je oder mežiškega Narodnega doma, pokal po šivih in pokal od smeha. In verjamem, da se v glavi marsikaterega obiskovalca še zmeraj vrtinči stavek: »Ni Bosna za nas čefurje. Biti čefur v Sloveniji, to sem vsaj navajen, biti Janez v Bosni je pa cela nova jeba.«
|
|
|
