Lepi Dasa v Center Caffeju. Človek, ki je na turbo-pop zemljevid Slovenije z velikimi črkami napisal Koroška. Izvajalec hita »Lepi Dasa«, ki je dodobra zamajal marsikatero slovensko plesišče. Precej dober vokalist, pri katerem sem dobil občutek, da v svojem avtoradiu nima cdjev z glasbo, ki jo izvaja.

Na koncert v Center Caffe sem odšel z mešanimi občutki. V Ljubljani sem pozabil svojo beležko, poleg tega pa od koncerta nisem pričakoval popolnoma nič. Občutki mojih dveh sodelavcev me niso zanimali. Kvečjemu sem se znova, že stotič, vprašal, kako hudiča je mogoče, da sta oba brez izpita za avto.

Vožnja od Raven do Prevalj je minila brez pretresov. Brez problemov smo se sprehodili do šanka. Žeja je, zato naročimo. Sodelavec neumno naroči: »Eno Laško, či je.« Seveda, da je. Pogledujem okrog. Veliko je starih znancev, še iz časov Škisa, Dražena in Jogurta.

Leški Aboh je tokrat v službi. Spretno se vije med gosti in pobira naročila. Omeni mi, da ima Lepi Dasa glavo »ko katrco«. Mogoče je mislil koga drugega, sam kasneje tega ne opazim. Gostov ob tej uri (22.30) še ni veliko. Tisti ki so, uživajo v dobri plesni glasbi, ki po mojem občutku ne prihaja iz džuboksa, temveč jo vrti DJ.

»Center Caffe drži Prevale gr,« ugotovi fotograf, sicer tudi sociolog kulture. Prikimam. Je že res, da bi bile Prevalje brez Center Caffeja zgolj spalno naselje. Opaziti je kar nekaj ljudi, za katere ocenjujem, da že najmanj 10 let pijejo bambus. Ob tem si mislim svoje.

Ljudi je relativno malo, ko na oder stopi Lepi Dasa oz. Vlado Pilja. Nastop otvori s svojim največjim hitom, »Lepi Dasa«. Ljudje pogledujejo proti odru, večinoma neprizadeto nadaljujejo s pogovorom ali pitjem. V prvi vrsti je nekaj navdušenih najstnic, ki poplesavajo in pojejo skupaj z Vladom. Vzdušje ob začetku nastopa me spominja na kakšno sceno iz Kaurismäkijevih filmov, kjer glasbena skupina igra bolj za ozadje.

Vladu uspe s parimi komadi malček oživiti publiko. Z gibi izkušenega »performerja« mu uspe z-animirati kakšnih 25 ljudi. Med petjem se od časa do časa, na meter, približa prvi vrsti. Publika se ves čas veča …

Repertoar obsega predvsem uspešnice hrvaških avtorjev. Vlada Jorasova korita očitno ne ganejo. Edino prav. Skorajda bi zapisal kliše, da glasba ne pozna meja. Stavros, Severina, Cetinski, Tajči in podobno. V vsako pesem vnese nekaj svojih fint. Izvedba pesmi je perfektna, kar le priča o dobrih vokalnih sposobnostih pevca, ki sicer poje na matrico. Talenta mu ne manjka.

Zopet največje navdušenje požame Mile Kitič, tokrat s Plavo ciganko. Tesno za petami mu je Cesarica Oliverja Dragojeviča. Nekje vmes preseneti še z a-cappella izvedbo pesmi Čas novomeških Dan D. Manjkal ni niti Magnifico s Silvijo.

Da ne gre za klasičen koncert potrjujeta dve dejstvi. Prvič, za Vladom sta dva kavča, tako da ima publiko pred sabo in za sabo. Drugič, po kakšnih 40 minutah nastopa si v maniri »ohcetnih« glasbenikov privošči pavzo. Kasneje izvem, da se je na oder vrnil, nekje po eni uri zjutraj. Po pavzi na sceno stopi džuboks, iz katerega kar puhtijo raznorazni, za moj okus, sporni hiti.

S sabo je Vlado pripeljal tudi Dadija Daza, sicer stalnega gosta gostilniških odrov na Koroškem. Menda je tudi on kasneje zapel komad ali dva.

V vsem tem času se je Center Caffe dodobra napolnil, tako da sem se s težavo prebil do izhoda. Zaradi pomanjkanja denarja in volje sem okrog enih v avto pobasal oba anti-B-kategornika in ju odpeljal v Ravne. Končna sodba: soliden večer, obiskovalci so nedvomno dobili, kar so hoteli. O tem kaj kdo hoče in zakaj pa povprašajte Zorana Predina.