Na nedeljski večer, 19. junija 2011, se je v Mežici odvil Kulturni večer s Klubom koroških študentov in zajel nekaj tistih, ki še mislijo na kulturo.

V okviru Perkfesta, ki ga organizira izobraževalno kulturno društvo mladih Perkmandelci, se je v nedeljo kot plod sodelovanja med Klubom koroških študentov in Perkmadelci odvil kulturni večer. Sprva je bil predviden na prostem, vendar je slaba vremenska napoved pripomogla k njegovi izvedbi znotraj prostorov Narodnega doma v Mežici.

Kulturni večer z literaturo sveta so snovale ustvarjalke pesmi – Barbara Žvirc, Andreja Praper in Maja Visinski Andrejc. Korošice, ki kulturno podobo naših koncev barvajo s svojo poezijo, z ljubeznijo do pisane besede. Samosvoje v svojem videnju sveta, ljudi in ljubezni so izzvenele skozi prebrane besede in ostale v mislih še potem, ko so bila usta že nema. In kdo so mlade Korošice?

Barbara Žvirc je tista, ki piše na kamne, papir, mizo, roko, v knjige (svoje, seveda), prtičke … kar pač je pri roki. Piše vedno in povsod. Ohranja smisel ter čut za arhitekturo besed, tematsko pa sega v iskrenost ljubezni ter njena razočaranja, v predihane dni, obrača pa se tudi k družbeno-kritični poeziji. Barbara je tista, ki zna v žep spraviti prave besede, tista, ki visi in piše pesmi, ker pesmi nihče ne vlada, nihče je ne sili.

Andreja Praper je sicer študentka mednarodnih odnosov, a se rada spušča v literaturo – jo bere, misli in piše. Zgodba o njeni prvi pesmi ni običajna zgodba, saj ni nastala v nekem časovnem preseku, temveč se je izpopolnjevala skozi čas. Ideje črpa iz glasbe, petja, zato največ pesmi nastane v takšnem stilu. Skozi njihovo iskrenost in preprostost sega spoznanje – življenje je lepo. Ter da je mnogo prijetneje, ko nisi omejen le s tem, kar ti govorijo.

Maja Visinski Andrejc se je iz obdobja, ko ni znala napisati drugačne kot pa erotične in egotripovske pesmi, premaknila v povsem drugo obdobje – posveča se svoji družinici in bere predvsem otroške pesmi. Poezija je zanjo postala čista lahkotnost bivanja, povsod jo najde – v rožicah na vrtu, v prezgodnjem prebujanju, v zvoku avtomobila, ki se parkira pred hišo, v kuhanju zelenjavne župce, v otroškem čebljanju, v objemu v tišini večera, v hladnem pivu na balkonu pod luno. Besede na konici njenega jezika se razlijejo v nove ljubezni, da ji je toplo kot v stoletju miru in sonca, dobro kot v občutku razuma.

Nastopajoče niso predstavile le avtorske poezije, temveč tudi pesmi njihovih najljubših piscev – Neže Maurer, Tomaža Šalamuna, Gustava Januša, Vanje Strle, Pabla Nerude, Roberta Juarroza in Tomasa Tranströmerja. Tako so brale o besedah, ki se dvigujejo v veter, o abecedi tišine, nagubanosti besed in dnu stvari; o vonju kože, vsemu, kar si želijo, kdo je najsrečnejši človek na svetu, kdo se je ljubil; o obrazu, slikah dneva, rimah in romantiki, o premečkani svetlobi …

Poleg literarnih ustvarjalk sta kulturni večer popestrila odlična Lucija Štrekelj z vokalom in Luka Pernek na kitari. Slišali smo hite, tuje in slovenske – Angels, Dear Mr's President, Don't know why, Hvala za vijolice, zimzeleno klasiko Poletna noč ter Noro misel. Žvirčeva v eni svojih pesmi pravi: »Nihče ne misli na Prešerna, nihče ne misli na kulturo.« Izkazalo se je, da Barbara, Andreja, Maja, Lucija in Luka mislijo mnogo več in mnogo dlje. Tako kot gostje kulturnega večera, ki mislijo na kulturo.