Po šestdesetletnici Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika, ki so jo na Ravnah obeležili v prvi polovici tega leta (članek tukaj), je identičen jubilej praznovala tudi Knjižnica Ksaverja Meška Slovenj Gradec. Knjižnica, katere prvotno ime ob ustanovitvi je bilo Centralna okrajna knjižnica v Slovenj Gradcu, je svoje poslanstvo začela z malce več kot tisoč zvezki in enim knjižničarjem, danes pa zaloga gradiva presega že številko 90 tisoč enot.

Danes ima knjižnica zaposlenih dvanajst ljudi, ki svoje delo opravljajo v štirih enotah, le-te pa so ljubiteljem knjig (knjižnica ima šest tisoč uporabnikov) na voljo v dveh občinah (poleg slovenjgraške še v Mislinji). Največja novost, ki jo v knjižnici ob jubileju pripravljajo, je brez dvoma multimedijski center. Zasedal bo prostor trenutnih upravnih prostorov pri vhodu, slednjega pa bodo premestili v nedavno kupljeni lokal ob prostorih knjižnice. Ob tem so posodobili tudi članske izkaznice, bralna znamenja, z barvnimi oznakami so posodobili pristop do strokovnega gradiva, leposlovje pa bodo opremili s piktogrami.

Posebej pomembna za okolje je kulturna in socialna vloga knjižnice, ki letno priredi prek štiristo prireditev, med drugim pesniške večere, bralne krožke in predvsem delavnice ter prireditve za mlajše, ki jih je vsako leto približno tristo. Osrednja prireditev ob jubileju je potekala prejšnji četrtek, poleg direktorice knjižnice Alenke Waltl Prodnik pa je zbranim kot slavnostni govornik spregovoril predsednik sveta knjižnice Ivan Gačnik, za kulturni del pa je z recitalom poskrbel Matjaž Pikalo.

60 let slovenjgraške knjižnice

Avtorica: Draga Ropič

»In je odšel, čas, tiho in po drobcih, od vrstice do vrstice, od police do police, od ene do druge resnice, vse tja do šestdesetih…«

Že v uvodnih besedah, s katerimi smo v Knjižnici Ksaverja Meška vabili na osrednjo prireditev ob svojem jubileju, ki se je zgodila v četrtek, 26. 11. 2009, ob 19. uri, je začutiti nostalgijo, ki se običajno oglasi ob spominih po prehojeni poti, ponos ob izpolnjenem delu in doseženih ciljih , hvaležnost za znanje, pridnost in pripadnost vseh, ki so doslej prispevali k slikoviti mozaični podobi knjižnice. »60 let delovanja je veliko več kot zmorejo povedati številke, je preplet mnogih dogodkov, idej, veselja, naporov in lepih trenutkov« , so bile besede uvodnega nagovora direktorice knjižnice gospe Alenke Waltl, ki je tudi povedala, da smo ob 60- letnici poskrbeli za novo celostno podobo knjižnice, posodobili članske izkaznice, prenovili bralna znamenja, z barvnimi oznakami posodobili pristop do strokovnega gradiva, leposlovno gradivo pa da bodo opremili s piktogrami, obenem pa je pohvalila in se zahvalila za trud in prizadevnost nekdanjim in sedanjim strokovnim sodelavkam in sodelavcem.

Dobre želje za v prihodnje je kolektivu knjižnice izrekel tudi slavnostni govornik prireditve, predsednik Sveta knjižnice, gospod Ivan Gačnik, ki je izpostavil predvsem  pomembnost knjižnice kot  kulturnega središča  v občinah Slovenj Gradec in Mislinja. Prireditev je povezovala Natalija Križaj. K besedi je povabila tudi  prvega knjižničarja, gospoda Ivana Srebnika, ki je spregovoril o težkih začetnih časih, v katerih so ustanovitev knjižnice preganjali celo z osebnimi grožnjami.

Osrednji gost prireditve je bil  pisatelj in pesnik z rodnih Prevalj, zdaj v Ljubljani živeči Matjaž Pikalo, ki se je povabilu z veseljem odzval in svoj glasbeno pesniški recital popestril z mnogimi humornimi domislicami. Zaradi različnih umetniških dejavnosti, ki se jim kot v Sloveniji živeči pesnik in pisatelj zaradi golega preživetja pač mora posvetiti, je sebe poimenoval kar »multipraktik«, ko pa so se knjižničarke pohvalile, da pridejo tudi na dom,  se je priporočil kar za dve na en obisk…Še na marsikakšen račun se je dobrohotno pošalil med vrsticami, tudi v koroškem dialektu. Da je Pikalo v slovenskem pesništvu redka žival, ki je ne smemo izgubiti, kot je ob izidu njegove pesniške zbirke zapisal Esad Babačić, je znova dokazal ta večer. Med songi Hotel Europa, Polje, kdo bo tebe ljubil in mnogimi drugimi, ki smo jih slišali tudi s skupino Autodafe,  je morda ob vnovični slovenski nogometni evforiji  še najbolj zadel Diaz, pesnitev o Diegu Maradoni.

Matjaž je s svojimi recitali pričaral veselo, navdušujoče vzdušje, ki nas je spremljalo še pozno v večer, ko smo se sproščeno družili še ob kozarčku in zakuski. Ob odhodu je vsak obiskovalec prejel tudi skromno darilce, vrečko presenečnja, ki to več ni bila, ko si vanjo pokukal:  bralna znamenja in ostali »prezentni material« knjižnice, ter zadnjo številko revije Odsevanja, v kateri je tudi obširen prispevek ob šestdesetletnici naše knjižnice.
Lep večer je bil in dobra popotnica za naslednja desetletja.