Zadnje dni meseca maja se je na slovenjegraškem letališču zgodil prvi Country-Folk-Blues festival. Obiskala ga je kopica znanih imen teh zvrsti, med drugim Plava Trava Zaborava, BeerBelly Band, Bluegrass Hoppers in naš stari znanec, Tadej Vesenjak. Med glavnimi organizatorji festivala je bil Koroški kantavtor Milan Kamnik, ki nam je v pogovoru (glej tukaj) zagotovil, da ga zagotovo lahko pričakujemo tudi naslednje leto.

Nikakor ni šlo vse po načrtih. Festival, ki je potekal v petek in soboto, je prvi dan začel s precejšnjo zamudo zaradi nalivov, ki so preprečili eni izmed skupin prihod na prizorišče. Dež ni prizanesel niti pripravljalcem opreme, turobno vreme pa je pripomoglo, da se je pred enega izmed hangarjev prikazalo le nekaj največjih entuziastov teh glasbenih zvrsti. Nekateri so sedeli pred bližnjo gostilno in spremljali nastope od tam, drugi na malce mokrih klopeh, ki so jih gostilničarji za silo očistili.

Ljudi je bilo malo, kar pa glede na vreme niti ni presenetljivo. Sivino je prijazno dopolnil še neprijeten mraz, kar je bil ob pripeki prejšnjih dni odličen zasuk v drug nezaželen ekstrem.

Festival so kljub manjku obiskovalcev živahno otvorili Bluegrass Hoppers, predstavniki tradicionalnega countryja z melodijami ameriškega zapada. Štiričlanska zasedba je napadala iz dveh akustičnih kitar, enega bendža ter električne bas kitare, vse skupaj pa je zvenelo zelo akustično. Skozi soliden nastop, v katerem so postregli tudi z večglasnim petjem, so obiskovalcem podali še nekaj lekcij o glasbeni zgodovini in velikih krajah Rolling Stonesov. Legendarna Satisfaction bojda v izvirniku ni od njih, kar se mi zdi čisto verjetno. Skozi zgodovino se je kar veliko skupin podpisalo pod pesmi, ki niso bile čisto njihove. Je pa ob tem večno vprašanje, koliko mora biti pesem prirejena in predrugačena, da se že lahko podpišeš pod njo.

Za svojevrstno atrakcijo se je med nastopom prve skupine izkazal predstavnik VTV (baje Vaše Televizije), ki mi je zaukazal, da naj se skidam iz vidnega polja kamer, ker »je to njihov projekt«. Glede na strateško umeščenost teve kamer, ki so pokrivale nekaj-metrski polkrog pred odrom, bi se človek vprašal, kje je prostor za obiskovalce. Res neumestno, vendar človek bi pričakoval, da je to projekt predvsem za njih, glede na to, da gre za festival?

Kakorkoli že, nisem bil edini, ki so ga podili stran od kamer ... A bolj zanimivo je bilo, da so vetevejevci zamudili vsaj polovico nastopa druge skupine, mariborskih No Name Blues Band, saj  so kamere samevale. Očitno je pomembnost njihovega projekta naenkrat malce upadla, kajti drugače si ne znam razlagati te odsotnosti.

Štajerski blues-rockerji so poskrbeli, da se je nekaj starejših obiskovalk dokončno razživelo in med poplesavanjem preselilo malce bolj pred oder. Koliko je temu botroval pir, je drugo vprašanje, vsekakor pa kakšna bolj konservativna oseba ne bi bila navdušena nad majico o pitju in spolnem občevanju na obalah Španije. Otroci res nikoli ne znajo kupiti primernih daril s svojih popotovanj, kaj?

Z No Name sem se malo vrnil v čase, ko sem bolj intenzivno poslušal blues-rock, tako da je bil njihov nastop kar malce nostalgičen. Postregli so s priredbami očakov te zvrsti, kot sta na primer Stevie Ray Vaughan ali John Mayall. Vokal Bojana Dobrine me je sumljivo spominjal na enega izmed herojev rocka, mislim da na Iana Gillana (brez njegovega tipičnega »kričanja«), zvok skupine pa je prijetno plemenitil edini pridruženi član, orgličar Miro Zavec.

Nastop je bil izveden rutinirano, pri vsem skupaj pa me je morda zmotil edino sicer tehnično izvrstno podkovani kitarist Boris Bobek, ki pa je z nastopaštvom že malce pretiraval. Po tem nastopu sem svojo udeležbo na prvem delu festivala zaključil. Mraz, modra izbira za poletno obleko in celodnevno skakanje od enega do drugega konca so pustili svoj pečat. Napovedane so bile še tri skupine, Country Banda, Ave in Crossroads, vendar nisem prepričan, če so nastopile vse. Že ob mojem odhodu je zaradi zamude bila ura pozna.

Sobota se je le usmilila Milana Kamnika, ki je na odru prejšnji dan bentil nad vremenom in vsem mogočim. Poprosil je, da se točnih besed pozdrava iz odra ne zapiše, tako da se ga bomo usmilili še mi, si nam pa dolžan uslugo, Milan, haha.

Sončen dan, z le na trenutke grozečimi oblaki, je uspel privabiti več ljubiteljev glasbe, ki so lahko uživali že od popoldneva. Sam sem prišel okrog desete ure zvečer, po nestrokovni oceni mene in kolega Agana pa je bilo ob pol enajstih ljudi okrog 250. Popoldan naj bi jih bilo še več, publika pa je bila skoraj ves čas »sedeča«.

Nisem prepričan, da so bile klopi najboljša izbira, čeprav imajo zagotovo tudi veliko plusov. Za razliko od petka je bilo videti tudi kar nekaj znanih obrazov, med njimi Matjaža Steržeta, kitarista Wellblottov in predsednika pokrajinskega odbora stranke Zares, Luko Perneka, kitarista Piksne in Farty Animalsov, Gorazda »Gogota« Čepina, starega znanca Koroških glasbenih odrov in tako dalje.

Ujel sem ravno nastop skupine Beer Belly, ki preigravajo irsko ter škotsko narodno glasbo. Bili so naravnost odlični, vendar sedeče publike nikakor niso uspeli pognati na noge. Morda so za kaj takšnega zaigrali tudi preveč žalostnik, je bila pa zagotovo najbolj zanimiva priredba druge slovenske himne, Na golico.

Sledil je nastop najbrž najbolj pričakovane skupine, Plava Trava Zaborava. Hrvaški muzkonterji na glasbeni sceni vztrajajo že prek petindvajset let in so zagotovo med najbolj znanimi tovrstnimi bendi na področju bivše Juge. Člani Beer Bellyja so se medtem preselili med publiko, ki je končno malce zapolnila prostor pred odrom. VTVjevci ljudi  na srečo niso naganjali, ker so do drugega dne dve kameri že uspeli prestaviti na improviziran oder, ena pa se je sprehajala po odru.

Sam svoj party-maker je bil že pred tem prleški kantavtor Tadej Vesenjak, ki je na festivalu nastopal popoldan, nato pa je izvajal zanimive figure meni neznanega plesa. Možno pa, da si ga je izmišljeval sproti. Poleg plesanja je za Plavo Travo skočil še na oder ter vzpodbujal ljudi k večji aktivnosti, s tekom »nabijal« častne kroge okrog publike in vmes z majico Chucka Norrisa povedal še par for iz te neprecenljive zakladnice šal.

Tadejeve demo posnetke smo že objavili na Bajti (glej tukaj), pred kratkim pa je končal tudi snemanje albuma. Dovolil nam je, da objavimo tudi tega, tako da ga zagotovo lahko pričakujete v prihodnjih tednih. Vsem, ki ne veste kako zanimirati zabavo pa lahko priporočamo le enega človeka.

Za sam festival lahko zapišem, da bi ga zagotovo lahko obiskalo precej več ljudi, vendar Koroško je težko oživljati in stvari se premikajo počasi. Nedvomno pa zadeva ima potencial in upam, da se bo zares nadaljeval tudi v prihodnje. Morda bi bilo smiselno razmisliti o kakšni spremljevalni dejavnosti, zelo dobro bi bilo, če bi se dalo na prizorišču kaj na hitro pojesti. S številom skupin prav tako ne gre pretiravati, ker takšno glasbo vseeno posluša pretežno starejša populacija, ki ni več pripravljena vztrajati na koncertih po več kot štiri ure. Se vidimo naslednje leto!

Več fotografij lahko najdete v Albumu.