V soboto, na praznik dela, se je zgodil tudi praznik drugačne vrste: Slovenijo je obiskal Blaze Bayley. Nekateri se ga spomnejo kot bivšega pevca Iron Maiden (albuma X-Factor in Virtual XI), pri katerih je pel med leti 1994 in 1999. Starejši kot pevca in vodilnega člana zasedbe Wolfsbane, katera je delovala med leti 1984 in 1994 (vse do Blazovega odhoda k Iron Maiden). Mlajši publiki pa je znan predvsem po svoji zadnji inkarnaciji v zasedbi BLAZE.

A vrnimo se lepo na začetek večera. Tega je otvorila slovenska zasedba Dawn Patrol. Meni osebno neznana skupina, ki pa po njihovih navedbah deluje vse od leta 2002; dobrih 8 let torej. Zanimivo je, da so sprva igrali kot instrumentalna zasedba, saj so iskali dobrega vokalista in niso bili zadovoljni z vsakim. Tega so našli v podobi Aleša Pelhana; in naj kar dodam, da se niso motili.

Fant po stilu petja spominja na mladega Dickinsona iz Maidnov in z lahkoto odpoje visoke dele pesmi. Te imajo svoje, avtorske ... Dobre so ... dolge ... Meni sedejo in tudi njim se vidi, da uživajo na odru. Uživa tudi publika in ko zaklučijo svoj nastop s komadom Fortress, je njihovega nastopa, vsaj kar se tiče publike, kar prehitro konec ...

Sledijo danes že odrasli Metalsteel. Da, fantje in dekle so že pošteno odrasli, odkar sem jih prvič slišal in videl v živo ... Majhni fantiči so bili ..., no danes izvedejo nastop kot pravi profesionalci, brez dolgega mečkanja in priprav.

S smehom na ustih in klobukom na glavi je basist skoraj maskota benda. Daša pa na žalost, kjub simpatičnosti, skrita za bobni in činelami ... Dobro odigrajo in seveda v njihovem repertoarju ne manjka niti že skoraj ponarodele: Heavy Metal Is Our Religion. Nekakšen majhen vrhunec večera. Skupina zaključi nastop z besedami: »Lepo prosimo vse, ki ste prišli na naš koncert, da ostanete še naprej.« Publika odgovori z glasnim smehom ...

Sedaj pa napoči čas za nastop osebe, zaradi katere se je v Kompleksu zbrala množica iz cele Slovenije. Blaze stopi na oder in začne se napad ..., napad brez postanka in premora ...

Zadnjič sem ga slišal nastopati, ko je bil še pri Iron Maiden. Koncert je bil v Italiji v Trstu, daljnega leta 1998. No, danes se ponovno srečava ... in ni mi žal. Marsikdo si rad reče, da je »metal«, a le nekaj jih resnično je. Blaze je definitivno med njimi. Na odru se prijeten možakar spremeni v pravo pošast, njegov pogled ti postavi dlake pokonci in te navda z energijo, jezo in evforijo obenem.

Glas je nizek, prodoren – pogled pa te prebode vskaič, ko te pogleda. Ko ga vidiš na odru, skoraj ne moreš verjeti, da je to isti človek, ki je preživel že toliko slabega in se še vedno ne pusti ... Ko se med komadi redko pojavi kakšna sekunda pavze, lahko slišiš le publiko, kako vpije v en glas: »Blaze, Blaze, Blaze, Blaze ...«. Vsakič si položi roko na srce in se mirno zahvali.

Skoraj ne morem verjeti, ko dobim informacijo, da naj bi bila setlista dolga čez 20 komadov ..., a kdo bi štel. Pravkar je začel s pesmijo iz časa Maidnov; meni zelo všečno Clansman. Resnično je eden velikih, morda eden zadnjih velikih ..., a kot omeni tudi sam na MTV, ga ne bomo videli; lahko pa ga na YouTUBE. Žalostno, a resnično.

In da, kot sem napisal že na začetku, res je človek, ki ni hotel umreti ...

Več fotografij lahko najdete v Albumu.