počakaj me
da sezujem zaprašene čevlje
in oskrbim žulje
nato ti bom sopotnica
moja gola stopala bodo s tvojimi
na poti v svet dvojine 

                        (Ana Pisar)

V zadnjem majskem večeru sta v Kompleksu trčila dva svetova. Domač, vsakdanji s svetom poezije mlade poetese Ane Pisar. Ana je med nas nežno natrosila trenutke svojega življenja, ki so vsak na svoj način stkali pot, ki je pripeljala do pesniškega prvenca Gnezdo besed na najini strani daljav, ki ga je izdala Gimnazija Ravne na Koroškem.

Že pred pričetkom smo se prijatelji - bratje in sestre po besedi - pogovarjali, da lahko, glede na vse videno v »predprostoru«, še preden so se odprla vrata v dvorano, pričakujemo prijeten, nežen večer. Mize, pripravljene na kasnejšo pogostitev, še po tisku dišeče Anine knjige in knjižne kazalke - vabila, tiho šepetanje in prestopanje obiskovalcev. In Anini dragi – družina, sošolci, profesorji, prijatelji. Ljubitelji pisane besede. S šopki, knjigami in lepimi željami v mislih so potrpežljivo čakali, da vstopijo v Anin svet. In res. Ko so se nekaj čez sedmo zvečer odprla vrata, se je zdelo, da s(m)o vstopili v Anino sobo, kjer se ob večerih, kot je bil ta, ki se je obetal, srečujejo in prepletajo nepoznani, čarni svetovi.

Ana v knjižnici, Ana v šoli, Ana na poti. Ana povsod. Povsod s poezijo. Ki se je kot senca izvila tudi iz kratkega filma, prikazanega v začetku večera. Skupaj s podlago Anine poezije, ki jo je med polno dvorano pošiljala Andreja Praper, se je čez občinstvo razgrnilo kopreno ljubezenski besed in se skozi celoten program vilo kot prijeten, hladen vetrič na vroč poletni večer. 

Kreslinova "Nekega jutra, ko se zdani" je v interpretaciji Gregorja (kitara) ter Nike in Mojce (vokal) poezijo združila z glasbo, ki je, kot smo v nadaljevanju izvedeli, še ena zvesta spremljevalka Ane. Klavir in zadnja leta violončelo, sta večkrat motiva Aninega pesnikovanja. To in ostale delčke mozaika imenovanega Ana Pisar smo odkrivali skozi pogovor, ki ga je sproščeno vodila Tjaša Razdevšek.

Po še eni (krasni) glasbeni točki saksofonista Tadeja, ki nam je pot v večer tlakoval z večno My Way Franka Sinatre in uvodnem pozdravu Ane in Tjaše, je Anin prvenec na pot pospremil še ravnatelj Gimnazije Ravne na Koroškem, gospod Dragomir Benko, z osvežitvijo gimnazijske zgod(b)ovine in z besedami, da se Gimnazija že od vsega začetka trudi, da bi sonce posijalo tudi v koroško nicino. 

Gimnazija Ravne na Koroškem je od leta 1976 izdala šest knjižnih prvencev svojim dijakom. In na ta lep majski večer so se v istem prostoru zbrali kar štirje mladi obetavni pesniki in (že) ponosni lastniki pesniških zbirk. Poleg Ane Pisar (Gnezdo besed na najini strani daljav) in povezovalke večera Tjaše Razdevšek (Sub Rosa), sta med občinstvom sedela tudi Gašper Bivšek (Vrtnica na dlani) in Primož Karnar (V preveliki votlini za dva). Najbrž so jih takrat, ko je napočil njihov čas, prav tako kot včeraj Ano, spreletavali podobni občutki. Občutki, ki jih je tudi pesnikom težko ubesediti. Ali kot je rekla Ana: «Neopisljiv je občutek, ko je par metrov stran cel kup tvojih knjig.«

Odcepe v še neodkrite kraje Aninega sveta smo zbrani z največjo lahkoto našli. S kažipoti glasbe in poezije. In Aninimi spominskimi odkruški. »Super je, če me pesem najde sama«, pravi Ana. »Takrat ni važno koliko je ura, kje sem, kdo je z mano. Če imam priložnost pesem zapišem na košček papirja, v telefon…« Tako smo, skupaj s Tjašo, prišli do ugotovitve, da je takšna poezija v modernem in hitrem svetu kot neodposlano sms sporočilo.

S pozornim odstiranjem tančic z oken poetesinih svetov je Tjaša razkrila še dvojino v Aninih pesmih. Ana in poezija. Ana in glasba. Ana in On – (ne)znanec. Same ljubezni. In dokler ne najde svoje zrele pesniške poti, doda Ana, bo pisala ljubezenske pesmi. O takšnih in drugačnih ljubeznih.

Kakor nežnost sčisti vso umazanijo, tako glasba poezijo še bolj, na čisto svoj, poseben način, približa ljudem. Ob Janušinih zvokih violine je Anina poezija zazvenela v čisto drugačni dimenziji in se kot pečat odtisnila na kožo prisotnih.

V nadaljevanju smo izvedeli še, da je Ana resneje začela pisati v osnovni šoli. Poezijo in prozo za različne literarne natečaje. In čeprav je bilo to pisanje po danih kriterijih, pravi, da je bil to pomemben faktor, da danes piše. Prvič je Ana svojo poezijo poslala v ušesa ljudi na Umetniškem bienalu v prvem letniku gimnazije. Včasih napiše več pesmi na dan. Včasih pol leta nič. In pove, da je skoraj pri vseh zapisovalcih besed tako. Da zmanjka tisto nekaj, kar napiše Pesem. »Pomembno pa je, še doda, »da ohranjaš kondicijo v pisanju«. In zato piše. Piše nase. Na kožo drugih ljudi. Na predmete okoli sebe. Tudi  na violončelo. In zmeraj, čisto zmeraj, diši. Diši po pesmi.

Pred sladkim zaključkom večera, ko je svojo poezijo prebirala Ana sama, smo zaploskali vsem, ki so sodelovali pri pletenju »Gnezda«. Gospodu Dragomirju Benku, ravnatelju Gimnazije Ravne na Koroškem, ki je knjigo izdala, gospodu Miranu Kodrinu, Aninemu mentorju, gospodu Benjaminu Kumpreju za sodelovanje pri oblikovanju knjige, Mateju Kodrinu in Mihi Kolarju za fotografije in naslovnico, vsem nastopajočim, vodstvu Kompleksu za prostore, v katerih je potekal krst Aninega »prvorojenca« ter Igorju Rancu in Gregorju Matavžu za pomoč pri organizaciji dogodka.

Ob klepetu z Ano, okusni pogostitvi in ob podoživljanju prijetnih trenutkov druženja z nežno poezijo je minil zadnji majski večer. In verjamem, da se je v prvo junijsko jutro marsikdo od prisotnih zbudil z lastnim neodposlanim sms sporočilom. Ker, včasih je potrebno tako malo …

Včasih je potrebno tako malo
Da melodija nosi stopala v allegro ritmu
Včasih pa premikam skale da obrišem solze
Včasih se zdim sonce ki je stopilo med Zemljane
Včasih pogrebec z vrsto let delovnih izkušenj
Včasih plešem salso v dežju v mestu
Drugič grmovje na stranpoteh praska roke
Pač sem kakršna sem
Vedno polna ljubezni in tebe poezija

                        (Ana Pisar)

Več fotografij lahko najdete v Albumu.