Recepti z Vale
|
|
|
Vale
|
|
Sreda, 23. marec 2011 18:09 |
|
Zagotovo lahko trdim, da je mežrli (ponekod mu rečejo mažrli) ena najbolj tipičnih koroških jedi, ki je do sedaj nisem našla še nikjer drugje. Večina se, ko jim razložiš, kaj mežrli je, ob tem namrdne, gre pa za zelo okusno jed, ki jo, pohvala, najdemo tudi v nekaterih koroških gostilnah, zadnje čase pa jo lahko naročite tudi pri nekaterih mesarjih.
Sama ga še nisem delala nikoli, ga pa pripravlja Mama Zinka in to tako odličnega, da ga vedno naredi par kil, saj le-ta potem roma v domove sorodnikov in prijateljev. Ponavadi ga pripravi za kakšen praznik in ker je vikend minil v znamenju Jožefovega, ga je seveda pripravila za Ata Jožeta. Bil je tako dober in zmazali smo vsega tako hitro, da nimam fotografije pečenega, ampak samo v surovi obliki. Pa tudi tokratni recept bo malo drugačen, ker ga, kot sem že omenila, nikoli še nisem delala sama, Mama Zinka pa sestavin nikoli ne meri, saj ga dela, kot prava kuharica, po občutku, gre pa takole.
Telečjo drobovino (pri nas so to vedno samo telečja pljuča, lahko pa je zraven še srce - nekateri uporabijo tudi zmleto svinjsko glavo) skuhajte, nato pa ohlajeno zmeljite. Čebulo opražite na svinjski masti, na rezine narezan star bel kruh pa namočite v mleko. Nato zmešajte namočen kruh, jajca, majaron, sol, poper in opraženo čebulo, skupaj s pljučkami. Vse skupaj nadevajte v namazan pekač (mežrli naj bo visok vsaj 1 cm) in pečite v prej ogreti pečici približno 45 minut oziroma toliko časa, da dobi lepo skorjico. Če je premalo pečen je pocast, če pa preveč, je presuh. Tale naš je bil tako dober, da bi ga še angelčki jedli, če bi usta imeli. 
Poleg vedno pripravimo mrzel krompir oziroma po slovensko krompirjevo solato, zaradi katere sem bila v prejšnji službi grdo šikanirana s strani kuharice v menzi. Bilo je pa takole.
V službeni menzi so svojčas zelo dobro kuhali in na razpolago so bili vedno vsaj trije meniji. Potem si lahko po želji kombiniral kaj boš jedel, dokler se ni lepega dne glavna kuharica odločila, da se hrane med meniji ne sme več kombinirati in ko si hotel meso iz menija 1 in prilogo iz menija 2, je vedno jezno zabrusila: »Ne pripada!« Vendar to ni veljalo za vse, predvsem ne za kadrovski oddelek, ki je odločal o najemniku menze. One so lahko še vedno po mili volji mešale menije, kar sva s sodelavko hitro ugotovili in se nato vedno postavili s pladnjem v roki v vrsto za temi sodelavkami iz kadrovske, nato pa glavni kuharici, ko je vprašala kaj bova, povedali: »Bova kar enako kot so one pred nama. Malo tega iz menija 1 in malo tega iz menija 3, pa še solato iz menija 2.« Seveda sva vse dobili, poleg pa še pogled, ki je ubijal. To se nama je maščevalo vedno, ko kadrovskih ni bilo pred nama. Takrat sva dobili res borne porcije, pogled pa ni bil več ubijalski, ampak pritlehno maščevalen. Piko na i pa sem povzročila lepega dne, ko sem gledala, kaj vse je v posodah pred mano in nekako se mi je dozdevalo, da je v eni od njih, glede na to, da je bil na meniju pohan oslič, mrzel krompir oziroma krompirjeva solata. Glavno kuharico sem prijazno vprašala: »Gospa, kaj tisto tam je mrzel krompir?« Ženska je dobila na lica živo rdečo barvo, iz ušes ji je uhajala sopara, lovila je sapo, da sem že mislila, da jo prijemlje božjast s srčnim infarktom in sem hotela poklicati zdravniško pomoč, ko je v srditem besu izjavila: »Poslušajte vi, pri nas pa že nimamo mrzlega krompirja.« Seveda ni bilo šans, da bi ji razložila, da sem spraševala po krompirjevi solati, ki ji pri nas rečemo mrzel krompir in da nikakor nisem imela v mislih, da je njen krompir v posodi mrzel. Ona je namreč imela v tisti posodi restan krompir oziroma pražen krompir po slovensko, ki je pač meni deloval kot mrzel krompir oziroma krompirjeva solata po slovensko. Bila je besna kot ris in od tistega dne dalje ni pomagalo več niti to, da sem stala v vrsti za kadrovskim oddelkom, zato sem počasi opustila obiskovanje menze. Porcije na mojem krožniku so bile namreč tako mizerne, da ni bilo za nikamor. Gospa Ljuba, kot se imenuje tista glavna kuharica, pa mrzlega krompirja verjetno do sedaj ni pozabila in še sedaj ne ve, da sem spraševala po solati, ne pa po tem, ali je krompir mrzel. Se pa sama spomnim sodelavca Jožeta, ki je nekoč v Slovenj Gradcu v eni od gostiln jedel mežrli. Ko sem mu povedala, da moja mama naredi odličnega, me je prosil, če mu ga lahko enkrat dostavim. Pa sem mu ga res. Celo kilo. Samo v pečico bi ga moral postaviti in speči. Spravil ga je v hladilnik v bifeju, kjer smo ga potem čez 14 dni zopet našli, ko smo ugotavljali, kaj tako smrdi. Bil je to moj mežrli, na katerega je Jože gladko pozabil. On je vsaj pozabil, gospa Ljuba pa nikoli ne bo.
|
|
|
Kuhajmo z Vale: Zelenjavni torteloni |
 |
 |
 |
|
Vale
|
|
Sreda, 16. marec 2011 17:54 |
|
 Ja, prav ste prebrali, torteloni, ne tortelini. Bistvene razlike med njimi ni. Torteloni so samo večji tortelini. Jih pa tokrat nisem pripravljala sama, ampak sem jih kar kupila, in sicer polnjene s špinačo in skuto. Barilline. Pri nakupu testenin sem namreč privrženka Barille, ker gre za cenovno ugodne in dobre testenine.
Tokrat sem vam pripravila tortelone v zelenjavni omaki, kar je dobro za ljubitelje zelenjave in vegetarijance, malo manj pa za mesojedce. Ampak še vedno si lahko poleg privoščite kakšen svinjski zrezek ali pa na vse skupaj posujete malo opražene, na trakce narezane slanine. Gre za zelo enostavno, okusno in hitro pripravljeno jed, za katero poleg tortelonov potrebujete:
- 200g kuhanega graha
- 1 lonček kisle smetane
- polovico večje čebule
- 100g naribane dimljene ricotte (lahko tudi parmezan, če le-te nimate)
- žlico masla
Medtem ko kuhate tortelone (količinsko pri testetinah vedno upoštevajte 100g na osebo), pripravite omako. Na maslu popražite na tanko narezano čebulo, toliko, da postekleni. Dodajte grah, osolite in zalijte s kislo smetano. Na zmerni temperaturi kuhajte 10 minut. Nato dodajte kuhane tortelone, dobro premešatje in kuhajte še 5 minut oziroma toliko časa, da torteloni vpijejo malo omake. Postrezite z naribano dimljeno ricotto ali parmezanom.
|
|
Kuhajmo z Vale: Zeljni lonec |
|
|
|
|
Vale
|
|
Sreda, 09. marec 2011 18:45 |
|
Smo se enkrat vozili naokoli z motorji v družbi Čara. Čar je »norec« iz Hotedršice, ki vozi Ducatija in misli, da je Rossi. In potem ga vidiš, kako leži na idrijskih ovinkih, po ravnini pa se pelje po zadnji, ter upaš, da ga bo srečala pamet in da se mu ne bo nič hudega pripetilo, še manj pa komu, ki bo ravno takrat šel mimo. No, do sedaj je imel srečo, če ga je pamet srečala, pa vam ne znam povedati, ker ga že nekaj let nisem videla.
Skratka, smo se vozili naokoli z motorji v družbi Čara in se ustavili v neki oštariji. Bilo je to še v času tolarjev. Čar je odkorakal za šank, pogledal natakarico in ji samozavestno rekel: »Juha, dunajski, krompir, solata, kremšnita in kavica za samo 250 SIT,« in natakarica ga je začudeno vprašala: »Kjeeee?« Čar pa je hladnokrvno odgovoril: »Nimam pojma, ampak sliši se pa fajn.« In takšnih izjav je imel Čar na pretek, še več, ko je bil v družbi Janca in Jollya. Vsem trem si se lahko nasmejal do solz in ko so prišli do točke, ko so že vse povedali, je eden od njih vedno izjavil: »Ja, ampak zelje je pa še vedno po petdeset.« In tako smo potem še mi dostikrat, ko je bil »primeren« trenutek, uporabljali to njihovo frazo: »Ja, ampak zelje je še vedno po petdeset.« Čeprav ni. Tam okoli enega eura je kila svežega, kar je dvakrat več. In čeprav Čara nisem videla že nekaj let, se nanj, pa tudi na Janca in Jollya, spomnim vedno, ko pripravljam zelje. 
Zeljni lonec je ena taka zelo okusna zadeva, za katero potrebujete:
- polovico večje glave svežega zelja
- 750 g govedine za juho
- 4 stroke česna
- 2 večja korenčka
- 2 čebuli
- lovorov list
- majaron
- dve žlici moke
- olje
- sol, poper
Na olju prepražite na tanko narezano čebulo do zlato rumene barve. Dodajte ji na večje kose narezano govedino ter jo popecite z obeh strani. Nato vrzite v lonec na trakove narezano zelje, na večje kose narezan korenček, stroke česna, lovor in majaron, osolite, zalijte s toliko vode, da je pokrito ter pustite, da nežno brbota dve uri. Nato pripravite iz moke ajnprajn, ga vmešajte v zelje ter pustite brbotati še 15 minut.
Čar bi pripomnil: »Veverica je še vedno na drevesu!«
|
|
|
Vale
|
|
Sreda, 02. marec 2011 20:44 |
|
 A sem vam že povedala, da sem zaljubljena v Bosno in v Sarajevo? V ljudi tam doli, katerih mehkobe človek ne more opisati z besedami (priporočam branje Miljenka Jergovića), v njihov stil življenja, v njihovo hrano, v njihovo naravo ...
Tam nekega leta okoli 2004 ali 2005 (zdaj se ne spomnim natančno), sva z Ajo sedeli na klopci v Novigradu in sklenili, da greva naslednji četrtek sami z motorjem na motozbor v Orašje. In sva šli, ne da bi sploh vedeli, kam greva. Vsaka na svojem motorju. Bosanski cariniki naju niso spustili čez mejo, ker niso verjeli, da sva sami in sva morali 15 minut čakati, da se pripeljejo še fantje, ki jih ni bilo. Na koncu so naju spustili z besedami: »Ooo, ludi Slovenki.« In potem sva bili tam, v Orašju, z motorji, štiri dni, brez problemov, brez težav in neprilik. In sva se potem še parkrat vrnili, jaz nazadnje 2007.
Tako kot se vračam v Sarajevo in Gradačac. In kot se redno vračam tja, redno tudi skuham kaj Bosanskega. In čeprav prepričana, da poznam že vsako njihovo majhno kulinarično skrivnost, kot je npr. boza ali vezirska muhmadija, sem zadnjič od prijateljice, Bosanke po rodu, dobila recept za kljukušo. In ne, zanjo pa res še nisem slišala. Je pa fina in čisto enostavna za pripravo, zanjo pa potrebujete:
- 2 jajci
- 1,5 lončka mleka
- 2 lončka moke
- 3 žlice olja
- sol
- manjše kose piščanca brez kosti
- 2 žlici masla
- pol lončka mleka
- kajmak (lahk pa tudi kakšen drug mlad sir)
- mlado čebulo (če je pa ni pri roki, pa tudi nič hudega)
Jajci, moko, mleko, olje in sol zmešajte v gosto maso, podobno tisti za šmorn. Pekač obložite s peki papirjem in vanj vlijte maso, na katero razporedite kose osoljenega piščanca. Pecite v prej ogreti pečici na 190°C od 20 do 30 minut. Testo mora biti lepo zapečeno (ob robovih že zlato rumeno), prav tako kosi piščanca. Medtem segrejte 2 žlici masla in pol lončka mleka ter vse skupaj malo osolite. Pečeno kljukušo vzemite iz pekača, jo narežite na manjše kose ter zalijte z vročim mlekom, v katerem ste stopili maslo. Postavite jo nazaj v pečico, dokler ne popije mleko oziroma le-to ne povre. Nato jo servirajte posuto s kajmakom ter drobno narezano mlado čebulo. Zraven si privoščite zeleno solato ali motovilec.
Obstaja tudi kljukuša brez piščanca in brez jajc, pri kateri vmešate samo moko in mleko, jo dobro spečete, še vročo nadrobite na manjše kose (kot šmorn), zalijete z mlekom (je ne dajate več nazaj v pečico) in zabelite s kajmakom. Vendar je pri naši današnji kljukušu vsa dobrota ravno v piščancu oziroma v jamicah, v katerih ležijo kosi piščanca. Poskusite in se prepričajte sami.
In če se sprašujete, kje je danes slika? Ni je. Fotoaparat je boljši polovici padel na tla in z njim tudi slike kljukuše, ki so ostale na spominski kartici in čakajo na nov fotoaparat.
|
|
Kuhajmo z Vale: Quiche Lorraine |
|
|
|
|
Vale
|
|
Sreda, 23. februar 2011 18:53 |
|
 Gre za svetovno znano francosko pito. Francoske kuhinje po večini ne maram, predvsem zaradi enormne uporabe masla, dolgega kuhanja in pajcanja ter omak na vse mogoče načine. Seveda pa obstajajo izjeme in ena od njih je quiche looraine, slana pita s slanino in jajci (lotarinška špehovka), ki je dobra tako topla kot mrzla in se lahko pripravlja v več različicah, predvsem z dodajanjem sestavin. Hkrati je priprava enostavna in hitra. Vse, kar potrebujete za to pito, je:
Za testo:
Za nadev:
- 100 g prekajene slanine ali šunke
- manjšo čebulo
- 4 dcl smetane za kuhanje ali kisle smetane
- 2 jajci
- 2 rumenjaka
- šopek drobnjaka
- ščepec muškatnega oreščka
- sol, poper
Sama pa sem dodala še 100 g naribane gavde in nekaj cvetk brokolija.
Quiche Lorraine se praviloma peče v tortnem modelu, sama sem to pravilo prekršila in jo spekla v pravokotnem modelu. Na okus to ne vpliva prav nič.
Iz moke, masla in soli umesite testo, ga zavijte v folijo ter pustite počivati v hladilniku eno uro. Nato ga vzamite iz hladilnika in ga pustite počivati na sobni temperaturi še pol ure. Med tem na maslu prepražite na drobno nasekljano čebulo. Ko postekleni, ji dodajte na trakove narezano slanino ali na kocke narezano šunko, popecite in ohladite. Jajci, rumenjaka in drobnjak vmešajte v smetano za kuhanje ter dobro premešajte. Maso še osolite in poprajte. Pekač namastite z maslom, ter s prsti lepo enakomerno pritisnite testo ob dno in stene pekača (če vam je lažje, ga lahko prej razvaljate). Ob stenah pekača naj bo dvignjeno vsaj centimeter do centimeter in pol. Testo nato prebodite z vilicami. Nanj najprej posujte slanino s čebulo, nato pa čez prelijte maso iz smetane in jajc. Če je mase premalo, lahko dolijete še malo mleka – mase mora biti do vrha robov testa. Posujte s sirom ter cvetkami brokolija ter pecite v prej ogreti pečici na 190 do 200 stopinjah od 25 do 30 minut. Nato pito pustite v pečici vsaj še 15 minut, da se malo ohladi. 
Zraven postrezite regratovo solato s trdo kuhanim jajčkom ali motovilec.
|
|
|
|
|
<< Začetek < Prejšnja 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naslednja > Konec >>
|
|
JPAGE_CURRENT_OF_TOTAL |
|
Pravno obvestilo