Tatarski biftek

- Po pravici povedano, sem imela namen za zadnjo objavo v letu 2009 na Bajti napisati silvestrski jedilnik, ampak ker je prehod iz starega v novo leto tudi čas, ko delamo popis zadev, ki smo jih v preteklosti storili in popis zadev, ki jih v prihodnosti nameravamo storiti, sem sama malo pobrskala po arhivu in našla tale simpatični recept, ki sem ga spisala konec leta 2007, se ga pa še vedno držim, kadar pripravljam tatarski biftek.

Kako smo na silvestrovo 2007 delali biftek in pekli ljubi kruhek …

Silvestrovo je in biftek naj bo, velja v naši hiši. Sama se zadovoljim z bakalajem, ki ga kupim v štacuni. In potem maževa na kruhke vsak svoje. On biftek, jaz bakala.

Začelo se je že ob rani uri, zlati uri. On je odpujsal do lokalnega mesarja po meso za biftek ali po domače rečeno pljučno, sama pa sem si rekla: »Mesi sine, mesi,« zavihala rokave in nasula v posodo 4 lončke fine bele moke, na sredino naredila luknjico, vanjo ljubeče položila košček kvasa, ga zalila z lončkom ravno prav tople vode in si, medtem ko sem čakala, da kvas vzhaja, skuhala čaj. Vmes sem prejela »klic v sili« od njega, saj ni znal odgovoriti na vprašanje mesarja, kolikokrat naj spusti meso za biftek skozi flajš mašino. Odgovor je bil: »Dvakrat, dragi, dvakrat.«

Ko je kvasec ravno prav vzšel, sem masi dodala še pol lončka mlačne vode, tri žlice oljčnega olja, dve žlički soli, tri žličke sladkorja in mesila, mesila, mesila, mesila, mesila, dokler nisem zamesila enega takega fino mehkega ljubkega hlebca. Pustila sem ga počivati dve uri nato pa sem ga oblikovala v manjše žogice, jih pustila še malo vzhajati, nato pa vrgla v prej ogreto pečico na 180 stopinj in jih pekla cca 45 minut.

Mesenja pa ni bilo konec, saj je bilo potrebno zamesiti še biftek. Šalotko sem drobno naseckala, prav tako štiri fino pekoče feferončke. Vse skupaj sem, skupaj z jajčnim rumenjakom, žlico olja, žlico majoneze, par kapljicami tabasca, malo mlete hude rdeče paprike, ščepcem popra in ščepcem soli zmlela v fino zmes, ki sem ji dodala 35 dekagramom dvakrat mlete pljučne in zopet mesila, mesila, mesila, dokler nisem zamesila tatarca.

Nato sem si malo naoljila tačke, oblikovala meso v kepico, jo potapkala z vilico, da je dobila mrežasti vzorec (kako neizvirno), nato pa se začela matrati z nožem v maslu, da bi oblikovala iz njega rožico (iz masla, ne iz noža). Baje je spominjala na svinjski rilec (pripomba njega), jaz pa sem še vedno trdila, da gre za lepo rožico.

Tako pripravljenega tatarca sem dela v hladilnik, da si malo spočije. Kruhek sem ohladila in ga nato narezala na rezine, ki sem jih popekla v pečici ter jih postregla s spočitim tatarcem. No, tako sem mesila na Silvestrovo ne tako davnega 2007. Verjetno bom tudi letos, čeprav bo letošnje Silvestrovo delovno. Ampak nekdo pa mora pripraviti tudi tatarskega, mar ne? Pa Srečno tudi vam!