Koline

Tako čisto na glas vam povem, da čez koroške koline jih ni, sploh, če govorimo o prtenih klobasah in krvavicah, o katerih sem že pisala tukaj. In seveda zraven najbolj paše krompir, pa kisla repa, ampak preden vam povem, kako pripravljam s kislo repo, še nekaj malega o kolinah, ki se jih spominjam iz otroških dni in vsakič, ko se jih spomnim, upam, da bom jih lahko nekoč imela tudi sama. Samo parcela s štalo in živalmi mi še manjka, pa bo.

Teta Štefka je imela v kleti vedno dva pujsa, morda celo več, jaz se spomnim dveh. Lepo jih je redila, ponavadi s stvarmi, ki so ostale od kosila (ha, še rima se), pomije smo jim rekli. Včasih sem z njo odpujsala v klet, da nakrmim tista dva pujsa, ki sta smrdela kot dva prasca.

Ko je Teta Štefka imela koline, se je zbralo okoli njih pol žlahte. Najprej se je skuhala kava, zraven pa se je pilo šnops. Nato so moški odpujsali k pujsom, otroci in ženske pa smo čvekali v kuhinji za mizo. Potem so prinesli kri. V lavorju je bila, lepa, rdeča, sveža, kadilo se je iz nje. V njo smo namešali začimbe, jo fajn premešali, zlili v pekač in spekli. To je bila prva malica. Pečena kri. Sledil je zopet šnops.

Potem so prinesli v velikem škafu mast, ki so jo ženske rezale in mlele v ocvirke. Nekaj se jo je kar spustilo na šporgetu, nekaj pa jo je romalo v skrinjo. Tisto sveže spuščeno iz katere so nastali ocvirki smo potem dali na svež ržen kruh in to je bila druga malica, po njej pa seveda šnops.

Nato so prišla na vrsto jetrca. Lepo na tanko so jih ženske narezale, na štedilniku so prepražile čebulo, dodale jetrca (tudi iz njih se je še kadilo) in glej ga zlomka, na vrsti je bila že tretja malica, po njej pa zopet kavica in šnopček.

Končno so začeli nositi meso, v kotlu pa sta se že kuhali svinjski glavi, ki sta se nato zmleli in šli v krvavice s pečeno krvjo vred, pa kuhanim ječmenom, kuhanimi pljuči in začimbami. Nekaj se je naredilo tudi prtenk. To so takiste klobase kot krvavice, samo brez krvi.

Za krvavicami in prtenkami so prišle na vrsto pečenice. Otroci smo se tega najbolj veselili, saj je vsak dobil en par in pazi to, tisti, ki je dobil najmanjši par, je bil največji džek. Jep, prav ste prebrali, tekmovali smo v tem, kdo bo dobil najmanjši par.

Po pečenicah je bilo na vrsti kosilo, ko se je na mizo dalo svežo pečenko pa krompir in zelje. Pa se je zopet jedlo in pilo.

Nekaj kosov prasca smo odnesli tudi domov. Mama ga je potem na veliki leseni deski razrezala in jaz sem lahko na tisti fensi mašinci lepila skupaj vrečke, ter na njih dajala nalepke “golaž”, “pečenka”, ipd.

Lepo je bilo, sploh ker mi kot otroku ni bilo najbolj jasno, kako fentajo tista dva velika prasca, niti se o tem nisem dosti spraševala.

Kruta realnost je prišla na površje v sedmem razredu, ko so se na naši OŠ domislili, da bi nas peljali na informativni dan v klavnico v Otiški vrh. Ob sedmih zjutraj smo bili pred vrati klavnice, prašiči pa tudi. Porinili so nas v notranjost, prašiče pa tudi. Jaz sem stala z odprtimi usti in na široko razprtimi očmi, prašiči pa so se cvileče drenjali, z odprtimi usti in na široko razprtimi očmi. V klavnici je stal mesar v belem plašču, prašiču, ki je bil na vrsti nataknil na glavo “slušalke”, prašič je zacvilil, se malo stresel in obležal, nato mu je drugi mesar prerezal vrat, ga obesil na kavelj in nataknil na tekoči trak, ki ga je odpeljal do naslednjega mesarja, ki ga je odrl. Prašič na kavlju je še veselo migljal. No, ne on, njegovi živci. Ves opisan prizor je trajal kakšno minuto, največ dve, potem pa je moja malenkost s sošolko Lučko zbežala skozi vrata na zrak, se malo skozlala, zjokala in povedala razredničarki, da se ne misli več vrniti in gledati nadaljnjo predelavo.

Na koncu informativnega dne smo za nagrado dobili kuhane hrenovke. Mojo so sošolci z veseljem pograbili, saj mi nekako ni teknila, kot tudi ne svinjska pečenka, ki me je čakala doma na mizi.

Prav zanima me, kaj bi danes porekla javnost, če bi trinajsletne otroke peljali na ogled klanja prašičev?

Takrat sem za pol leta postala vegetarijanka. Vsak pogled na meso me je silil na bruhanje. Potem se mi je apetit do mesnih izdelkov začel počasi vračati. Sedaj je včasih na višku, včasih pa na nuli, pojma nimam, od česa je to odvisno.

Priprava kisle repe

In ko bom v bližnji prihodnosti delala krvavice, prtene klobase, pečenice, grumpe in vse ostalo, kar spada zraven, sama, bom v kleti kisala tudi zelje in repo. Vprašanje je samo, kdo bo zaklal prasce, zato se raje posvetimo kisli repi oziroma kako jo pripravim sama. Poleg pol kile kisle repe potrebujete še:

• 2 stroka česna
• 1 zvrhano žlico grumpov (ocvirkov, za tiste, ki nimate pojma, kaj so grumpi)
• 1 žlico kisle smetane
• 1 žlico moke
• 250g fižola
• lovorov list
• sol, poper

V slani vodi skoraj skuhajte fižol. Vodo odcedite oziroma je pustite toliko, da prekriva fižol ter dodjte kislo repo. Še malo osolite ter kuhajte eno uro. Dodajte stisnjena stroka česna, grumpe in lovorov list ter kuhajte še 10 minut. Moko zmešajte z decilitrom vode ter jo vmešajte v repo, da jo fino zgostite, dodajte še žlico kisle smetane, poprajte ter postrezite k izvrstnim koroškim kolinam.