Fašistične inklinacije kapitalizma:
O navidezni svobodi in dejanski zasužnjenosti

„Tisti tam zgoraj pravijo: Vojna in mir
nista iz istega testa.
Toda njihov mir in njihova vojna
sta kot veter in vihar.
Njihova vojna ubija,
česar ni ubil
njihov mir.“

– Bertolt Brecht, Tisti tam zgoraj pravijo

I

Beda kapitalizma

Subcomandante Marcos, glas in strateg zapatistične narodnoosvobodilne vojske (Ejército Zapatista de Liberación Nacional, EZLN), v svojem komunikeju Siete piezas sueltas del rompecabezas mundial¹ zapiše, da je konec hladne vojne, z novo zasnovo mednarodnih odnosov, v katerih se bije boj za nove trge in teritorije, ustvaril novo vojno – četrto svetovno vojno. Konec tretje svetovne vojne, tako imenovane „hladne vojne“ – v intenzivnost le-te, navkljub evfemističnemu imenu, ne gre dvomiti, saj je bilo od konca druge svetovne vojne do leta 1992 v svetu 149 vojn z v več kot 23 milijoni žrtev –, ne pomeni, da je svet presegel (bi)polarnost in dosegel stabilnost pod hegemonijo zmagovalca. Če je v hladni vojni šlo za bitko med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo, se četrta svetovna vojna danes bije med velikimi finančnimi centri.

Marcos ugotavlja, da se je zaradi „neoliberalne eksplozije“ skrbno in urejeno izložbeno okno, ki ga je zapustila „hladna vojna“ – i.e. mit novega svetovnega reda (New World Order) –, hitro raztreščilo. Svetovni kapitalizem je namreč brez pomisleka žrtvoval tisto, kar mu je sploh omogočilo prihodnost in historični projekt: nacionalni kapitalizem. „Otrok (neoliberalizem) je ubil očeta (nacionalni kapitalizem) in v mimohodu uničil vse diskurzivne zablode kapitalistične ideologije: v novem svetovnem redu ni demokracije, svobode in enakosti, pa tudi bratstva ne. Podjetja in države v trenutku razpadejo, vendar ne več pod pritiski proletarskih revolucij, pač pa v vrtincih usodnih finančnih tornadov.“² Nacije posledično postajajo zgolj trgovinski oddelki z vladami v vlogah generalnih direktorjev, politika zgolj ekonomski organizator, medtem ko so politiki zgolj še sodobni administratorji teh podjetij.

A s tem se seznam novosti neoliberalnega projekta ne konča. Tako vsaka svetovna vojna doslej, je tudi četrta svetovna vojna navrgla povsem novo bojno čudo – finančno bombo, zaradi katere vsak trenutek ubitih ali pohabljenih na tisoče ljudi. Po podatkih Unicefa zaradi lakote vsaki dve leti po svetu umre več ljudi, kot jih je umrlo v obeh svetovnih vojnah skupaj, vsako uro za posledicami lahko ozdravljivih bolezni umre tisoč otrok, ob pomanjkanju osnovnih zdravil in oskrbe pa v času nosečnosti umre ali utrpi hude telesne deformacije vsaj dvakrat toliko žensk. El Sub ugotavlja, da imajo v četrtem globalnem uničenju finančne hiperbombe enako vlogo kot so jih imele atomske bombe v tretji svetovni vojni – odvračati, prisiliti in zastraševati. „Z njimi se napada teritorije (nacionalne države), pri tem uničuje materialno osnovo nacionalne suverenosti (vse etične, pravne, politične, kulturne in zgodovinske ovire ekonomske globalizacije) in na njih ustvarja kvalitativno depopulacijo. Ta se odvije z izločanjem vseh tistih, ki so za novo tržno ekonomijo neuporabni (npr. staroselci).“³ Seveda pa pri tem ne gre zgolj za destrukcijo materialnih osnov nacionalnih držav, pač pa je enako relevantno tudi zgodovinsko in kulturno uničevanje.

Obstoječo kapitalistično ureditev tako še vedno poganjajo fosilna goriva in fosilna miselnost. Da pridemo do takšnega sklepa niso potrebne makroekonomske raziskave, ekonometrične simulacije in druge raziskave ekonomskega napredka, ki praktično nimajo nobenega stika z družbeno realnostjo. Do spoznanja, da je obstoječa – družbena/ekonomska/politična – ureditev krivična in jo je tako potrebno čimprej odpraviti, zadostuje že bežno opazovanje okolja v katerem živimo. Tudi v Sloveniji, ki je od vseh post-komunističnih držav, če že prevzamemo to zgrešeno terminologijo, makroekonomsko daleč najuspešnejša – e.g., Human Development Report za leto 2006 Slovenijo po indeksu človekovega razvoja (Human Development Index) med 177 državami uvršča na 27 mesto; bila je prva država, ki je po tranzicijski depresiji presegla raven BDP na prebivalca izpred osamosvojitve; v obdobju 1992-2000 se je BDP realno povečal za 40%; najhitreje zmanjšuje razvojni zaostanek za povprečjem Evropske unije –, celotna slika ni povsem rožnata. Poročila skupine za spremljanje nestrpnosti pri Mirovnem inštitutu v Ljubljani so vsako leto bolj zastrašujoča, saj kažejo na hiter porast vseh oblik nestrpnosti – od homofobije, rasizma, ksenofobije, verske nestrpnosti, etc. Na drugi strani je neposredni rezultat kontra-antropomorfizma – težnje, da se živa bitja razosebi in razvrednoti –, ki je sestavni del oziroma stalni spremljevalec kapitalistične ureditve in s tem tudi današnje slovenske družbe, zaskrbljujoče dejstvo, da danes v Sloveniji eksponentno naraščajo tri družbene skupine: tranzicijski tajkuni; ljudje, ki živijo pod pragom revščine; in zaporniki. Ob tem je odveč opozarjati na popolno predrugačenje družbe, njenih vrednot in socialnih mrež.

V ekonomskem pogledu lahko Slovenijo še vedno uvrščamo med relativno uspešne družbe, oziroma zahodne družbe obilja, ki velikemu delu prebivalstva omogočajo relativno enostavno zadovoljevanje materialnih in kulturnih potreb – seveda tudi na račun izkoriščanja naravnih in človeških virov držav tretjega sveta/periferije/juga. Zato je v današnjih razmerah razmišljanje o drugačni družbi pravzaprav herezija, saj je kakršnokoli spreminjanje „navideznega raja potrošnje“, navkljub objektivnim potrebam, v nasprotju s subjektivnimi željami širše družbe. Tudi na ravni institucionalne politike je v Sloveniji prišlo do popolne homogenizacije elit, ki danes glasno potrjujejo in ponavljajo besede „liberalnega“ kolumnista New York Timesa, Thomasa L. Friedmana, da morajo biti ljudje hvaležni, da danes živijo v svetu, v katerem je „zgodovinsko vprašanje razrešeno, odgovor pa je prosto tržni kapitalizem“. V svetu, v katerem „nevidna roka trga ne more funkcionirati brez nevidne pesti, McDonalds pa ne more uspevati brez McDonnell Douglasa [izdelovalca vojaških letal, op.p.]…“⁴