Premislek o minulem soočenju kandidatov na temo tretje razvoje osi
V predvolivnem času, ki se hvala bogu kmalu izteče in nas potencialni »predstavniki
ljudstva« v parlamentu ne bodo več z vseh strani posiljevali s slinastimi in že stokrat
prežvečenimi obljubam in izjavami, je bilo velikokrat slišati prav tako že oguljen
izraz »razvoj«, v vseh njegovih oblikah. Tudi, in še posebej, pri kandidatih, ki nagovarjajo
volivce in volivke na Koroškem. RAZVOJ.
Recimo mu kar Upanje. Vsaj tako je namreč Razvoj pred malo več kot petdesetimi leti začel
svojo udarno pot (čeprav je realno obstajal že prej) – kot Upanje za ljudi v tretjem svetu (podobno kot je prej Upanje predstavljal socializem za proletarce), ki so ga zasejali in tudi
posejali, pravi Latouche, belci, preden so odšli iz držav, ki so jih pred tem surovo kolonizirali.
In tudi sveži voditelji novih neodvisnih držav so svojim ljudstvom razvoj predstavljali kot
rešitev za vse njihove težave. Še danes radi govorimo o razvitem in nerazvitem svetu. O
razvitih in nerazvitih predelih posameznih držav (Vam je to kaj znano?).
Prvič naj bi izraz »nerazvito območje« dvajsetega januarja leta 1949 v svojem govoru
uporabil ameriški predsednik Truman, ko je tako označil večji del sveta na južni polobli.
(Aha, pa le ni tako samoumeven, tale »razvoj«, kot se zdi?) In tako so, hočeš ali nočeš, vsa
ljudstva sveta morala iti po isti poti, proti istemu cilju: Razvoju. Slednjega naj bi poosebljala
vsesplošna blaginja, ki naj bi jo dosegli s povečano produktivnostjo. In veliki bodo
pomagali majhnim. Večja in bogatejša (morda kar najlepša) mesta manjšim, zaostalejšim.
(Strokovno rečeno, gre za paternalitični koncept razvoja.)
Prej omenjen francoski filozof Serge Latouche, čigar misli iz knjige Preživeti razvoj povzemam in želim tu pa tam vplesti v tale premislek (ki se mi je porodil med torkovim
predvolivnim soočenjem v Knjižnici Ksaverja Meška, kjer je beseda razvoj često priletavala
iz ust nadebudnih govorcev; a o tem kasneje), tako trdi, da je bil projekt razvoj celo edino,
zaradi česar so bile elite na oblasti legitimne.
Kot vemo, je že po štirih desetletjih začetnega navdušenja nad konceptom razvoja vse skupaj
trčilo na zelo trda realna tla. Gospodarska rast se je porazdelila po Severu, drobtinice so
ostale Jugu, bogastvo med regijami in posamezniki se je vedno bolj polariziralo. Zato se
tudi na teh »nerazvitih področjih« ne govori več o razvoju kot takem, temveč o varčevalnih
ukrepih, ki jih nalaga Mednarodni denarni sklad, da bi znova dosegli solventnost držav, ki so
se zadolžile zaradi iluzornih razvojnih projektov oz. na kratko: v imenu Razvoja.
V letih, ki so sledila, je bilo videti, da je (liberalna) globalizacija pahnila razvoj in
razvojniško doktrino na Jugu in na Severu v »smrt«, vendar pa oba vztrajata tako v
prevladujoči kot v »antiglobalistični« miselnosti. Mreža Gobenet se je tako na pobudo
Filipinca Nicanorja Perlasa med prvimi zavzela za trajnostni razvoj, ki ga danes vse
več ljudi vidi kot univerzalno zdravilo za naš planet. (Upam, da vsaj večina bralcev ve,
kaj »obljublja« omenjeni koncept, saj se v podrobnosti tu žal ne bom spuščala.) V svoje
programe pa ga, tudi če dejansko delujejo ali so delovali povsem v nasprotno smer, veselo
vpletajo tudi naši politiki v bitki za nabiranje glasov. Jah, modne zapovedi niso k'r t'k.
No, upam, da mi bo počasi uspelo pokazati kam pes taco moli. Več piscev poudarja, med
njimi tudi Latouche, da moramo ločiti mitično razumevanje razvoja od razvoja kot
zgodovinske realnosti. Na kratko je razvoj kot mit opredeljen kot uresničitev želja in
prizadevanj vseh in vsakogar ne glede na zgodovinski, ekonomski, družbeni in kulturni
kontekst. V poročilu komisije za jug Afrike iz leta 1990 je tako mitično razvoj opredeljen kot
proces, ki ljudem omogoča, da razvijajo osebnost, da zaupajo sami vase in da živijo dostojno
in uspešno življenje. Podobno je razvoj definirala tudi katoliška cerkev. Verjetno ni potrebno
posebej razlagati, da takšnega razvoja (žal) pač nikjer nikoli ni bilo.
Kaj pa realnost? Implicitna ali eksplicitna, pravi Latouche, vsebina razvoja, ne glede na
to kateri pridevnik prilepimo nanj, je vselej gospodarska rast, akumulacija kapitala z
vsemi znanimi pozitivnimi in negativnimi učinki: z neusmiljeno konkurenco, brezmejnim
povečevanjem neenakosti in ropanjem narave brez zadržkov. Vrednote, na katerih sloni, kot
so napredek, univerzializem, izmerljiva racionalnost, obvladovanje narave, pa so povezane
zgolj z zgodovino kapitalističnega Zahoda, saj v drugih družbah niso (bile) tako pomembne.
Ste vedeli, da v številnih družbah sploh niso poznali koncepta razvoja, preden so prišli v stik z
Zahodom? Antropologi tako navajajo različne izraze, s katerimi so predvsem afriška ljudstva
opisovala nekaj, čemur mi pravimo razvoj, nasploh pa prevod izraza razvoj skorajda ni bil
mogoč, saj kot tak niti ni obstajal v njihovem imaginariju; Gilbert Rist pravi, da to pomeni
preprosto to, da niso verjeli, da bi bila njihova reprodukcija odvisna od stalne akumulacije
znanj in dobrin, zaradi katerih naj bi bila prihodnost boljša od preteklosti. Bubiji v Gvineji
so npr. uporabljali izraz, ki pomeni hkrati rasti in umreti, Kamerunci so o razvoju govorili
kot o sanjah belcev, v jeziku quechua pa so idejo razvoja skušali prevesti kot lepo delati za
naslednji sončni vzhod.
Omeniti velja, da je tudi dojemanje časa pri določenih nezahodnih ljudstvih drugačno od nam
poznanega, saj ni usmerjeno v prihodnost, temveč izrazito v preteklost. Pripadniki ljudstva
Sara v Čadu naj bi bili mnenja, da je to kar je za njihovimi očmi in česar ne morejo videti,
prihodnost, preteklost pa je pred njimi, saj jo poznajo. Smiselno, kajne? Da o razhajanju o tem
ali narava obvladuje človeka, kot verjamejo številne animistične družbe ali obratno, kot smo
prepričani mi, ko (v imenu Razvoja, kakopak) uničujemo svoje bivalno okolje, ne govorim.
Čemu torej danes pravimo razvoj? Nobeden od politikov nam namreč ne pove, kaj
nam želi »prodati« pod tem pojmom. Pri tem je zanimivo, da nam je sam izraz postal tako
samoumeven, da tega mačka v žaklju tudi sami brez pomislekov kupimo. In kako trmasto
se Razvoj oklepa izrazov kot so vsesplošna blaginja, zadovoljstvo, sreča, boljše življenje ...,
čeprav v resnici z njimi nima (nujno) kakšne tesnejše zveze. (Vsaj za veliko večino navadnih
smrtnikov žal ne.)
Gotovo ste že slišali, da »Korošci zaostajamo v razvoju za ostalimi pokrajinami v Sloveniji«.
Ali pa da, »Korošci za nujen (!) razvoj nujno (!) potrebujemo hitro cesto« oziroma raje ji
recimo kar tretja razvojna os. Korošci smo v imenu Razvoja, namreč pripravljeni storiti vse.
In za vsako ceno. Hitra cesta nas bo rešila in popeljala Razvoju naproti.
Hecno, ampak tudi civilna iniciativa za Koroško ni pozabila vplesti pridevnika »razvojna«
v svoje ime. CIRK – Civilna iniciativa za razvoj Koroške, pobudnica torkovega soočenja
kadidatov slovenjgraškega volilnega okraja se je celo že sama nekoliko poigrala z besedo
razvoj in v svojem manifestu predlagala, da se Tretja razvojna os preimenuje v Razvojno
tretjo os. Prav to je tudi mene spodbudilo k razmišljanju, skozi katerega se prebijate. Škoda
le, da se je soočenje prelevilo v samopromoviranje kandidatov in da je bilo besedico razvoj
sicer slišati zelo pogosto, a žal le kot obrabljeno in prežvečeno frazo, ki je zgolj sama sebi
namen.
|
T'k prajijo 
