Bajta T'k prajijo Kolumna Po sledi literature

Z znanimi Korošci "Od A do Ž"

Nastja Gabor, pevka
Ponedeljek, 18 April 2011
Nastja Gabor
Nastja Gabor, mlada Korošica, ki je navdušila v oddaji Slovenija ima talent. Nastja si je s svojim nespornim pevskim talentom izborila trikrat DA s strani sicer zahtevne režije, ki jo je poimenovala tudi "biser iz Dravograda".

Naključno poiskano iz Kšajtnih

article thumbnailSteven Soderbergh - Kužna nevarnost (2011)
Sreda, 07. December | Tadej Jelen

Svet se je počasi vrnil v tirnice normalnega življenja, ko smo že vsi nekako pozabili na grožnje z napadi antraksa, na viruse ptičje gripe ali norih krav, nas režiser Steven Soderbergh (trilogija Oceanovih, Preprodajalci, Erin Brokovich ...) hitro ...


Naključno vam povejo

Intervju: Barbara Rapnik
Samo Strel, foto: Anže Furlan | Torek, 06 Oktober 2009
Barbara Rapnik

"Ne maram branja, ker me črne črke na belem papirju zelo hitro uspavajo. Raje kot berem, zrem skozi okno v pisan svet in imam v glavi čisto svojo pisano zgodbo."
Po sledi literature PDF natisni E-pošta
Prispeval Tjaša Razdevšek   
Torek, 06 Januar 2009 22:15
Tjaša Razdevšek - Po sledi literatureLiteraturo večkrat povezujem s prostorom, s pokrajino, z zamejenim ozadjem, ki jo je v nekem času na nek svoj način morda tudi dejansko določil. Literature v tem kontekstu ne povezujem zgolj z morebitno avtobiografkostjo, ki morda seva iz bere, temveč z nečim manj opisljivim, bolj živim virom inspiracije.

Mogoče to počnemo vsi, ki radi potujemo po obeh svetovih – po zemeljskem in po tekstovnem, bi pa gornji stavek lahko že bil iztočnica za naslednje razmišljanje o enem najznamenitejšem španskem liriku, ki je prelil dosti črnila prav za verzno utripanje svojega kraja, svoje dežele, svoje špansko-arabske duše in svojega momenta strastnih, v žalostni in v ljubezni, ciganskih korenin.

Dejanska sled literature, ki jo nemalokrat pričakujem od novega mesta, je na poziciji konkretne in abstraktne paralele vsakič znova drugačna, manj pretanjena od samega branja in ponavadi 'kriva' za hipen pristanek v tuji koži in hkrati za takojšnji povratek nazaj v omiljeno domišljijskost, ki vendarle obstaja bolj prizanesljiva z magijo, ko jo iščeš, bolj literarizirana in bolj prepričljiva bit literarne umetnosti. 

Na poti iz Granade v Sevilijo čakam na Generacijo 27, na tiste občutke, ki sem jih začutila že v zadnjih gimnazijskih klopeh. Čakala sem na literaturo, ki diši bolj kot svež tisk, bolj kot od vlage aromatizirana starinskost knjig, na nekaj, kar diši bolj od blizu, bolj zares, bolj po novem divjem svetu, polnem dovtipov, besednih iger, iger z življenjem, iger za življenje. V resnici še sama nisem vedela, kaj čakam, koga hočem (s)poznati; poezijo pa sem v nekem obdobju prebirala po večkrat na dan, kupčkala knjige pesmi in jih zlagala na knjižno polico. Nabor bere ni bil odišavljen, je pa isti čas precej dišala moja domišljija

Zdaj, na sledi granadskega pesnika, podobno vzneseno čakam, da se nekje na poti nekaj utrne, ustavi in me v času zavrti nazaj. Čakam na taisti občutek, ki me je v tihih večerih vznemirjal in mi odkrival tekstovne postaje, besede nekih drugih ust, ki so govorile tudi o mojih prvih večjih strahovih.

Po lahnih ulicah Granade sedaj čakam na Garcío Lorco, na lepega moškega, zaljubljenega v moškega, na umetnika, ki je že v svoji prvi igri, postavljeni na travnik, Metuljkin urok (El malefico de la mariposa) igral na karte nemogoče in prepovedane ljubezni (med Metuljko in Malim Ščurkom) – »To je komedija o tem, kar hoče popraskati mesec, a si razpraska srce, o Ljubezni, …« je v Predgovoru zapisal pesnik.

Njegova ljubezen, vpeta v magični sentiment in zvočno nežnost, je pretrgala niti tercialnih predstav, se spopadla z okovi splošnega razuma in ga gnala še dlje. Ljubezen do umetnosti, sprva do glasbe, nato do literature in teatra, ga je preselila v zaodrje zmedenih misli in zbeganih variacij ljubezni, v drugo najobčutljivejšo pokrajino; da je pisal o Kordovi, Granadi, Seviliji, je najprej ljubil, emocionalno in najbrž šele nato bolj od blizu, bolj prostorsko.

Moja Andaluzija pa še nikoli ni bila tako blizu in hkrati še nikoli tako velika, tako neizprosno sodobna, komercialna in pravzaprav tako neliterarna. Kje je zdaj literatura in kje je danes García Lorca? Kje na poti se je izgubila moja predstava, moje precej bolj subtilne misli od navadnega hotela in hitečega mesta, ki me je prej spominjal na Zagreb kot na kakšno drugo špansko mesto? Pesnik ima zdaj dvojni ključ – ob literaturo (in njeno večplastno interpretativnost) je postavljen čas, ki ga je preteklo že okoli 90 let, odkar je Federico García Lorca  stopal po ulicah Granade, mislil bogve kako pregrešne misli – o ženskah, moških, o revoluciji, vizijah in v enem trenutku najbrž tudi o Ameriki.

Pesnik v New Yorku pa ni dolgo zdržal, andaluzijskih pomaranč, ki se sredi vročega dneva kotaleče po ulicah že same spreminjajo v sok, ne moreš tako zlahka zamenjati za Veliko jabolko, sicer mešanega, a manj sladkega vonja. Španija ima v Andaluziji enega svojih najizrazitejših okusov, tudi najbolj trpkega.

V Granadi je preseljena marakeška tržnica tako pristna, da ob metinem čaju v hipu pozabiš na tore, matadorje, flamenko in značilno krvavo rdečo po duši ene najbolj temperamentih evropskih držav. Špansko-arabska Andaluzija ima tisto nekaj, o čemer beremo že pri Lorci - ciganski vonj in jedki okus – v Predavanju-recitalu o Ciganskem romanseru granadski pesnik piše, da je »cigansko tisto, kar je najvišje, najgloblje in najbolj aristokratsko v deželi, pa tudi najznačilnejše določilo in tisto, kar ohranja žar, kri in abecedo andaluzijske in univerzalne resnice. Zato je ta zbirka (Ciganski romansero) slika Andaluzije: s cigani, konji, nadangeli, planeti, z judovskim in rimskim vetrom, z rekami, zločini, ljudskim besedilom o tihotapcu ... » In še nadaljuje, da v knjigi pesmi drhti 'tisto' andaluzijsko, česar se ne vidi in gre pravzaprav za antislikovito, antifolkloristično, antiflamenkovsko zbirko. Odšifrirana skrivnostnost granadskega pesnika se v sferi kraja tako pomakne v sfero fantazije, v pesem, ki je oda Andaluziji, hkrati že prerastla čas in prostor.

Lorcina čarna poetika je sklenjena z njegovo smrtjo. Poet umre doma, nekje na poti med Víznarjem in Alfacarjem, blizu Granade. Ne v Ameriki, kjer ga je že prej »ubilo nebo« in mu vzbudilo eksistencialni strah, temveč na svoji zemlji, ujeti v pesniške podobe, v sintagme ljubezni, zmage, poraza – sredi ciganskih lun, mesecev, glasbe, barve, vonjev. Ostanki magije, ki jo bralec zlahka preobleče v krhko iluzijo - v ujeto strast - so samo še na papirju. Čas in prostor sovpadata, bralčeva intuicija postane dovzetna za vesel in glasen španski smeh, temperament, na eni in špansko melanholijo, žalost, krik duše, na drugi strani. Kontrast, ki ga nehote povežemo z deželo pomaranč, oliv in sonca in (najpogosteje prav ob Garcíi Lorci) tudi z deželo črnih mesecev, silnih krikov (nesvobodne) človekove eksistence, žalosti, postane mamljivi koktajl svetlega in temnega, zmagovita kombinacija branja Lorcove metaforike.   

Če bi človek dejansko šel po poti literature, bi bil v smislu lastnih fantastičnih dovtipov in magije v hipu razočaran. Pot izgubi blesk, dobi preobleko navadne resničnosti o mestu, ki neliterarizirano govori drugo, precej bolj vsakdanjo zgodbo. Ker vem, da je bitka z v zgodovini zamrznjenim časom (in subtilnejšim pojmovanjem konkretnega prostora) vnaprej izgubljena, sredi mesta hitečih korakov raje ujamem sopotnikovega, naglo stopim ob njegovem boku in odmislim literaturo.

Na letališču za domov naslednji večer čisto slučajno kupim knjigo pesmi z najbolj oguljenim naslovom Amor, opremljeno s pariškimi fotografijami Willyja Ronisa, in spet zdrsnem v pesmi Salinasa, Nerude in Garcíe Lorce. Slučajno.

»V Seviliji se odpira pot / za lahne jadrnice.« Domišljije, si mislim. Jutri pa mi lahko Amaia Montero in Miguel Bosé mirno zapojeta zadnjo verzijo svetlo-temne Andaluzije, ki ji morda manjka le ščepec morske soli na koži, ampak zgolj na zaceljeni koži, ne na ranah ali na razpokah nekega tujega mesta, ki diha skozi škrge.

 

Zadnje objave na Bajti


pravljicna-vas-txt.jpg
Ponedeljek, 15 September 2014 12:12
aikido-1.png
Ponedeljek, 15 September 2014 10:53
korociv-logo-slajd.gif
Sreda, 10 September 2014 10:05
letak-radmamtek.png
Petek, 22 Avgust 2014 18:52
kksfest_2014_44.jpg
Sreda, 20 Avgust 2014 13:07
lojtrnik.jpg
Ponedeljek, 04 Avgust 2014 11:42
Watervolley_2014.jpg
Petek, 01 Avgust 2014 08:10
rk-slovenj-gradec-2011.jpg
Sreda, 30 Julij 2014 12:44
mocis-1.jpg
Torek, 29 Julij 2014 10:59

Najbolj brano v T'k prajijo


(Z)bežati v boj: Individualna, kolektivna ali skupna svoboda?
Jure Lesjak
"Mnogotere skupnosti si morajo tako prizadevati za iskanje renovacije »skupne-svobode-brez-definicije«, ki ni nikoli povsem dosegljiva, saj bi točka, ko bi jo dejansko dosegli, prestavljala njeno osnovno zanikanje - novo...Preberi več ...

Ve se, kje je srce!
Jure Lesjak
"Res je, da sem včasih na terenu zelo glasen in napadem kakšnega soigralca, vendar vedno z namenom, da bi začel igrati bolje, ker za vsakega vem, česa vse je...Preberi več ...

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Naključno iz Albuma

Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti