|
|
|
Slovenija, od kod zaplankanost tvoja? |
 |
 |
 |
|
Ana Pisar (*projekt Lopa)
|
|
Sobota, 25. februar 2012 13:36 |
 Čeprav napev iz leta 1974 »pozdravljamo te iz srca in srečni tu smo doma« pozna skoraj vsak Slovencelj, pa se nas najbrž večina strinja, da bi bilo celotno besedilo potrebno priredbe, če bi ga želeli aplicirati na aktualne razmere in občutja. Dandanes ne govorimo več o zasanjanih lepotah. (A na tem mestu razpravo o okrnjeni naravi prepustimo eko entuziastom.) In tudi srečo iščemo še kako izven doma bodisi s pobegi med druge kulture, razvade in navade tujcev, bodisi z resnim načrtovanjem, kako »spizditi« iz te države.
Ko se mi v misli vedno znova in v zadnjem času tudi vedno pogosteje vriva tisti najstniški izraz »wtf«, primerneje poimenovan »kaj za boga/vraga«, in skušam svoje nerganje pripeljati instanco višje, v razmišljanje z relevantnimi zaključki, vnovič pristanem na začetku. Od kod? Zaplankanost, stagniranje ali celo degradacija uma. Zaverovanost v svoj prav, ki preseže zdrav razum in se slej ali prej zaplete v nebuloze ali kontradikcijo znotraj svojega peskovnika prepričanj. Nezmožnost racionalne razprave, izločanje zgovornih dejstev in obešanje na emocionalne puhlice, ki ne delujejo več, ker smo zasičeni s praznimi obljubami in z votlim leporečjem.
Ker si ne delam utvar, da bom stvari prišla do dna s kupom teoretskih osvetlitev, ki bi povsem zapolnile ta precep v mojem znanju in odgovorile na kopico vprašanj, in ker sem prepričana, da so vzorci zaplankanosti postali preveč kompleksni ter nerazdružljivo povezani z drugimi, na tem mestu globljo razdelavo omenjenega problema opuščam. In se raje vračam k dejstvu, zakaj želijo mnogi »spizditi« iz države.
Sestavljanje nove vlade
… ki Matjaža Javšnika (kot je izjavil v nekem intervjuju) poleg lupljenja čebule nasmeje do solz. Ko sem spremljala spolzek politični parket in okorne plesalce na njem, se mi je v mislih (nehote) mrmrala pesem Kingostonov, Republika banana. Besni odzivi prijateljev in znancev so sporočali, da jih je konkretna situacija, v kateri smo bili zagozdeni, postavljala v anksiozna občutja, polna studa, besa in želje po nasilni ekspresiji. Proces sestavljanja nove vlade je s svojo sposobnostjo negativnega presenečanja sprožil mnoge reakcije in morebiti celo proaktivnost. Če Godina v svojem članku O politični kulturi Slovencev trdi, da ljudje »še zdaj svojega nestrinjanja, drugačnega mnenja ali nasprotovanja praviloma ne izražajo javno, naj bo to na delovnem mestu ali v politični sferi«, še naprej pa »bentijo in kritizirajo doma in med prijatelji, drugje pa ne«, pa se v primeru sestavljanja vlade in aktualnega družinskega zakonika pojavljajo povsem drugačni vtisi. Gotov je še vedno zaznan prepad med družbeno kritičnostjo in izražanjem stališč na družabnih omrežjih ter javnim opredeljevanjem do aktualnih družbenopolitičnih tematik, vendar je vseeno očiten ta »preskok« v silnosti družbenega angažmaja, pa četudi samo s pripetim badge-om na profilu in objavljanju statusov podpore. Ali pisanju podobnih kolumn.
Da misel o banana republiki (nikakor) nima povezave s Kingstoni, potrjujejo tudi izsledki »raziskave«, ki smo jo študentke komunikologije na FDV v okviru predmeta Socialni kapital opravile z uporabo metode anketnega vprašalnika. Preučevale smo odnos, ki ga imajo mladi do naše države oz. odkrivale stopnjo zaupanja v državo kot tudi stopnjo družbenega zaupanja. Kar 95,8 % respondentov meni, da je korupcija v Sloveniji zelo oz. vsaj dokaj prisotna. Tudi ostale interpretacije odgovorov kažejo na pričakovano porazno stanje obraza države, ki ni deležna skoraj najmanjšega zaupanja – na lestvici od 0 do 10 namreč zgolj en respondent od 204 zaupa v državo na najvišjem nivoju, večina (63,3 %) pa zaupanje v državo vrednoti na spodnjem delu lestvice. Še slabše vrednotenje je opazno pri ocenjevanju učinkovitosti vlade Slovenije, saj kar 84,3 % anketirancev učinkovitost vlade ocenjuje z nizkimi stopnjami. Posledice nedavnih volitev pa so pogled na učinkovitost vlade še poslabšale, s čimer se strinja dobra polovica vseh vprašanih. Kot ključen dejavnik nezaupanja v državo navajajo trenutno situacijo v državi (na drugem mestu pa vladno neučinkovitost).
Če pa se vrnemo k sestavljanju nove vlade, mi misel navrže drugo točko, ki spelje vodo na mlin temu razmišljanju. Politične kislice so nam namreč skozi svoje medijske tekste posredovali njihovi pisci, ki večkrat (raz)očarajo.
Ujeti v škatlo
Zdi se namreč, da so nas mediji ujeli v škatlo. Izdolbli luknje, ki so naša »okna v svet«. Seveda so oblike in velikosti odvisne od tega, kaj nam skozi njih sporočajo. O Jankoviću in njegovih volivcih v trenirkah ali o samomoru Danila Slivnika in hkrati s tem seveda kdo Danilo Slivnik sploh je. O solzah zaradi smrti Kima Džonga II. ali o Egiptu in Mubaraku ali stadionu v Port Saidu. Ali pa nas vsaj skušajo ujeti v to medijsko škatlo in nam tako oblikovati pogled na svet, ki ne more mimo medijskih reprezentacij, ki pa so, seveda, vedno ideološko pogojene. Stuart Hall jasno orisuje sistem označevanja oz. dajanja pomenov in pojasnjuje, da dokler nekaj ni reprezentirano, hkrati nima pomena (kar pa ne pomeni, da ne obstaja). Danilo Slivnik za nas ni imel pomena, vse dokler ga mediji niso reprezentirali, mu podelili smisla in s takšno označevalno prakso povzročili nemalo razprav. Reprezentacije imajo namreč tako kulturno kot politično moč in pomembno sooblikujejo stvari, ki jih poimenujejo, saj pravzaprav »zapečatijo« njihov pomen v specifični situaciji. Podobno smo ugotavljali ob nedavno razbesnelem nasprotovanju ACTI. Ravno prej omenjeni angažma na družabnih omrežjih je pravzaprav vodil k novinarskem preizpraševanju o sporazumu, njegovih podpisnikih, posledicah in tako dalje. Ko so ljudje negodovali, da naše medijske vsebine zadevajo vso drugo, tudi mnogo manj ključno tematiko, medtem pa ACTO puščajo v tišini, so s tem sprožili snežno kepo medijskih tekstov o ACTI.
Hall je celo dejal, da novice pišejo novinarje in ne obratno, saj se pisci strogo držijo koncepta zgodbe, ki mora zajeti šokantnost, ekskluzivnost, vznemirljivost, spektakularnost. Tomaž Perovič, direktor in urednik POP TV-ja je nedavno v pogovoru na TEDxMaribor priznal, da kadar se nič ne dogaja, »pač nekaj moraš narediti« in hkrati priznal: »Res je, da včasih mogoče malo preveč pribijamo.« Podobno se dogaja skozi skoraj vse medijske agende in medije, ne glede na lastništvo. Določeni privzamejo samo bolj sofisticirane oblike, kar bi drugi poimenovali eleganten nateg. Izjemo pa seveda predstavlja peščica tistih piscev/medijskih ustvarjalcev, ki razmišljajo z glavo in ne s peresom ter predstavljajo redek primer kritičnega novinarstva pri nas. A nikakor si ni zatiskati oči, da bi se s pobegom v tujino odprla krajina kritičnega poročevalstva, ki prav nič ne izkrivlja in odslikava brez popačitve pomenov.
Mati + oče + otrok = družina
Enačba, ki me zelo razburja in vsekakor napeljuje k temu, da bi pobegnila med bolj strpne ljudi. Preprosto zato, ker v tem sistemu enačb zapostavljamo še dve, ki sta na prepihu sovražnih misli in idej, ki ne samo da ne spadajo v 21. stoletje, temveč ne spadajo v prostor humanega sploh. Nestrpni so izkoristili dvome in neprepričanost ljudi ter zmanipulirali resnico v mastne laži – ZA pomeni, da bodo geji in lezbijke lahko posvojili mojega otroka, če se mi kaj zgodi. ZA pomeni, da bo potem še več gejev in lezbijk, ker se bodo razmnoževali med seboj in rodili otroke, ki bodo gotovo istospolno usmerjeni. ZA bo razvrednotilo družino takšno kot je, saj bodo istospolni lahko posvajali tuje otroke.
Dejstvo je, da družinski zakonik zgolj zakonsko ureja tisto, kar je že mogoče in obstaja v praksi – da otrok živi z istospolnima staršema, vendar eden izmed teh staršev do njega nima nobenih pravic, ki bi jih lahko uveljavljal. 217. člen Družinskega zakonika pa prinaša ravno to pravno ureditev, namreč: »Partnerja partnerske skupnosti ali partnerja zunajpartnerske skupnosti ne moreta posvojiti otroka, lahko pa partner partnerske skupnosti ali partner zunajpartnerske skupnosti posvoji otroka svojega partnerja,« pri čemer je potrebno dodati, da je po 5. členu partnerska skupnost opredeljena kot življenjska skupnost dveh žensk ali dveh moških. Zakonik prinaša uzakonitev dejanskega stanja in pomembne pravice otrok, saj ga postavlja v ospredje, s tem ko ureja njegovo pravno varnost. Poleg omenjenih razmerij med starši in otroki pa Družinski zakonik ureja tudi nekatera druga področja kot so rejništvo, skrbništvo ipd.
Zato so izjave kot je »naj bo tako kot je narava dala« povsem irelevantne in izražajo visoko stopnjo nepoznavanja ter izkrivljanja dejstev, hkrati pa kažejo na tragikomično, klavrno in nesprejemljivo stanje, ki naj nikakor ne bo končno 25. marca. Ne gre namreč pozabiti, da niso razlike v spolu tiste, ki prepletajo skupnost, temveč je bazična osnova družine ljubezen.
Na teh temeljih pa bomo mogoče v prihodnje sposobni še večjih »kompromisov« in bomo kot korak k bolj strpni, enakopravni in boljši družbi dopustili homoseksualnim biti ljubljen. In zares želim, da kot se s časovne distance spominjamo na borbe feministk za boljši položaj žensk in njihovo emancipacijo ter na kruto usodo nekaterih temnopoltih borcev za njihove pravice, bomo tudi mi tako zrli nazaj in spoznali, da je družba živela v veliki zmoti ter da je dopuščala nedopustno.
Kot je dejal Martin Luther King, Jr.: »I have a dream.«
praktični
nasvet za dekonstrukcijo dualizma: pojdite v petek na »balkan žur«
plesat kolo, v soboto pa na veselico pod šotorom plesat polko. Rakijo in
šnops dobite v vsakem primeru.
Pričujoča kolumna je del projekta "Razširitev modula Lopa", v okviru katerega Bajta izvaja tudi podprojekt "Kolumne in intervjuji".
|
|
Zadnje izjave z ulice
S Kristino, Vanjo, Erno, Ignacem in Štefko o novem slovenjgraškem centru
Četrtek, 03. september | Lucija Kac, Katja Žunec
 Nekaj manj kot štirinajst dni po odprtju novega trgovskega centra v Slovenj Gradcu sva se podali pred njihova vrata, da naključne mimoidoče povprašava o prvih vtisih. Tako sva srečnim izbrancem zastavili dve preprosti vprašanji – kaj menijo o...
|
|
T'k prajijo 
