Zavrnitev odstopa župana Matica Tasiča je na prvi pogled presenetljiva odločitev večine članov prevaljskega občinskega sveta, poznavanje odrskega zakulisja pa razkriva, da smo v bistvu spremljali zrežirano predstavo, ki so jo na občini premišljeno snovali poldrugi mesec. Tasič se rad pohvali, da so Prevalje središče koroške kulture z vrsto gledaliških in koncertnih dogodkov. Tokrat je za vrhunsko predstavo, v kateri je odigral glavno vlogo, poskrbel kar sam, potem ko so mu zavezniki pomagali spisati scenarij.

Ko generalni direktor Slovenskih železnic nikakor ni mogel ubežati zahtevi nadzornega sveta po odstopu in ko so se začeli stopnjevati tudi pritiski s političnega vrha, je odkril novo bilko za oprijemanje županovanju. Svetniki, ki so mu bili vselej vsaj povečini lojalni, so se ponujali kot vzvod, s katerim se je edine preostale bilke oprijel. Elementi igre so bili tako prepričljivi, da bi jih zlahka zamenjali za stvarnost. Skrušen nastop osrednjega lika, v katerem se po desetletju uspešnega razvoja občine s težkim srcem poslavlja. Prepričljivi amandmaji, ki jih je predložil k rebalansu proračuna o stroških za nadomestne volitve, in odpovedovanje plačilu za nepoklicno župansko funkcijo, s katerimi je utrjeval vtis resnosti namere. Razprava o pomenu in nenadomestljivosti župana, nesmiselnosti nadomestnih volitev in nesprejemljivih stroških. Napeto glasovanje, ki dramatično prevesi tehtnico v županov prid. In vrhunec farse: izraz presenečenja ob domnevno nepričakovani odločitvi svetnikov.

Političnih spretnosti in sposobnosti Tasiču nikakor ne gre oporekati. Tudi njegovemu prispevku k razvoju občine ne, nenazadnje že od njene ustanovitve uživa visoko podporo ljudi in večine članov občinskega sveta. Njegova odločitev za odstop ob zavezanosti kraju in odgovornosti do ljudi, ki jo večkrat izpostavi, ne more biti enostavna. To je tako na politični, še bolj pa na osebni ravni, razumljivo. Kako dolgo in če sploh bo še mogel ostati župan, je ob včerajšnjih ostrih tonih, premiera, ministra in prvega nadzornika vprašanje, razen če se bi nemara odpovedal vodenju Slovenskih železnic. Sodna pot, po kateri bi lahko oporekal odločitvi svetnikov, je morda prikladni zavlačevalni manever, a bi bila tudi nov absurd v prevaljskem teatru.