 Kaj je družina? Se kdaj vprašamo, kaj je družina? Je to sploh tema, ki jo je treba analizirati in problematizirati, ali jo po navadi jemljemo kot samoumevno, naravno dano, in si rečemo »tako pač preprosto je«? Družina ni del univerzalnih naravoslovnih zakonitosti, je del družbe in kulture in zato tudi spremenljiva; njen pomen je odvisen od kulturnih, geografskih in časovnih kontekstov. Nekatere plemenske ureditve npr. tematizirajo družino drugače, kot je večinsko tematizirana pri nas. Nuklearna družina pomeni mater, očeta in otroka in je najbolj razširjena na Zahodu. Plemenska družina pomeni veliko večjo vlogo materinega brata, ki ima mnogokrat funkcijo očeta. Družine so sestavljene za več generacij nazaj. Ponekod ženska prekine stike s svojo izvorno družino, ker po poroki pripada drugi družini. Tako so lahko družine patrilinearne, pripadnost rodu se torej prenaša po očetu, ali matrilinearne, kjer se pripadnost rodu prenaša po materi. Glede na spol ločimo patriarhalne in matriarhalne družine, kjer so pri prvih vodilni šefi moški, pri drugih pa ženske. Družina je lahko tudi v obliki harema, kar poznajo nekatere islamske družbe in sta jo Todd in Le Play označila kot endogamno komunitarno družino, ali pa preprosto v obliki zunajzakonskih partnerjev. Na teoretski ravni pa sta Platon in George Orwell razmišljala o veliki srečni družini, kjer ne bi bilo več mater in očetov, temveč bi otroke vzgajali kar vsi skupaj.
Definicija družine je lahko torej različna. Te družbene kompleksnosti pa ne razumejo nasprotniki novega družinskega zakonika, ki družino vidijo kot naravno danost. Lahko beremo: »Nuklearna družina, ki jo sestavljajo oče, mati in otrok, je naravna, je samoumevna, je edino resnična, je od vedno obstoječa in večna …« Ali te besede ne opisujejo naravnih zakonov in ne družbene realnosti? Če pogledamo iz znanstvenega zornega kota, se nam jasno razkrije ozadje percepcije takšne »naravne družine«. Gre za politični mit. Ravno mit kot ideologija ima namreč vse te zgornje lastnosti. Neki družbeni formi se pripisuje dogmatičnost, enako kot to delajo religije. Bog je namreč univerzalno prisoten in ne potrebuje svoje argumentacije. Enako družina. Posledica takih dveh različnih diskurzov pa je katastrofalna, saj ne dopušča dialoga. V jezikih, ki jih govorijo antagonisti in protagonisti družinskega zakonika, namreč ni istih besed in pomenov. Že njihovo izhodišče je popolnoma nasprotno. Priznavanje dogem proti argumentiranemu utemeljevanju. Lahko bi rekli, da gre za »ideološki terorizem«, kot ga je v svojem delu Grozljivi gost: nihilizem in mladi opisal Galimberthi. Znašli smo se v situaciji, kjer pogajanje ni več mogoče. Edina pot je izziv, ki pomeni samo ali smrt terorista ali našo smrt. Premaknemo se nazaj pred družbeno pogodbo, kjer dialog ni več mogoč in je človek človeku volk. Kjer ni zagotovila za preživetje (idej). Nasprotniki novega družinskega zakonika namreč niso pripravljeni na dialog z zagovorniki, ko gre za temo družine pri istospolnih partnerjih. Ker dialog ni možen, lahko preživi samo ena ideja. Mogoče bi bilo smiselno poslušati tudi Nietzscheja, ko razvrednoti vse vrednote kot obstoječe »same na sebi«. Nič ni objektivno obstoječega, vrednote si moramo izbirati sami. Dogmatične zapovedi nas samo omejujejo in šibijo našo voljo do moči. Ali nista enakopravnost in svoboda ravno v tem, da si sami izbiramo vrednote? Menim, da ni problem samo v tem, katera stran ima prav, ampak v tem, da med dvema stranema ni več možen dialog. Obe strani izhajata iz svojih predpostavk in če se s temi predpostavkami strinjamo, pridemo do enakih sklepov kot zagovorniki ali pa nasprotniki družinskega zakonika.
Pa vseeno je tukaj ključno vprašanje, zakaj homoseksualna družina ni družina. Bolje artikulirano, zakaj ne sme biti družina? Nasprotniki družinskega zakonika menijo, da zato, ker mora imeti otrok za normalen razvoj biološko mater in biološkega očeta. Tukaj sta predvsem dve zmoti. Prva je pojmovanje »normalnega« kot večinskega in druga obvezna prisotnost obeh staršev. Predpostavljajmo, da se npr. strinjamo, da mora imeti otrok očeta in mater. Iz tega sledi, da se moramo vrniti v srednji vek in prepovedati ločitev staršev, ker tako otrok ostane samo z enim staršem. Prepovedati moramo vsakršen izostanek enega starša, moški ne smejo v vojne, ker lahko tam umrejo. Ljubice, ki zanosijo s poročenimi moškimi, morajo priti v družinski harem, da bo imel otrok tudi očeta. Treba bi bilo prepovedati enostarševske družine in ponovno uvesti »pankrte«. Tudi če pristanemo na nujnost dveh staršev, je tukaj treba opozoriti na veliko razliko, ki se brezglavo vsepovsod spregleda in je jasno naturalistična. Gre za razliko med biološkim in družbenim spolom. Biološki spol še ne pomeni družbenega. Ne gre za to, da bi otrok imel dve mami, dve vagini, ali dva očeta, dva penisa, ampak preprosto za funkcionalna starša, ki zavzameta družbene vloge matere in očeta.
Seveda ima vsak pravico do svojih stališč, vendar se sprašujem, zakaj ljudem vsiljevati svoja načela, vrednote, norme. Če bodo imeli, in upam, da bodo homoseksualci lahko imeli enakopravne družine kot heteroseksualci, potem heteroseksualne družine s tem niso nič diskriminirane. Nihče jih ne sili ustvariti homoseksualne družine, medtem ko ti najbolj zagreti »nuklearni« družinski zagovorniki diskriminatorno silijo homoseksualne pare, naj si ustvarijo heteroseksualno družino. Seveda, če želijo otroka. To rahlo spominja na igro vzemi ali pusti. Homoseksualna družina zanje ni družina. Poroka je funkcija, ki predpostavlja in zagotavlja reprodukcijo. Ampak istospolni partnerji se ne smejo poročiti (lahko se le registrirajo), ker biološko ne morejo imeti svojih otrok, heteroseksualni pa se lahko, tudi če nimajo nikoli v življenju otrok. Mednje spadajo tudi neplodni pari.
Vedno me fascinira, kako ljudje sodijo o drugih; nekateri duhovniki so najbolj razsvetljeni, kako vzgajati otroke, nekateri moški politiki so najbolj kompetentni za to, ali dovoliti ženski splav, homofobi bodo regulirali življenja homoseksualcev, manjka samo še, da nas Kitajci začnejo učiti, kako se pojejo slovenske narodne pesmi. Že Prešeren je lepo povedal: »Le čevlje sodi naj kopitar!« Tudi Kant je imel podobno logiko: »Neomikanež ne more biti kompetenten razsodnik omikanosti.« In ne nazadnje, že Freud je pred stotimi leti ugotovil, da je homoseksualnost normalna in ne odklonska. In poudaril tudi najpomembnejšo komponento, ki jo mora imeti otrok pri vzgoji: empatično mater. Mati se mora biti sposobna čustveno navezati na otroka in ne ostati indiferentna. To je eden izmed pogojev kulturne reprodukcije.
Tako je mitologija naravne družine ena izmed kulturnih varovalk, ki ohranjajo konsistentnost in nespremenljivost tradicionalne percepcije družine. Mite potrebujemo, saj nam dajejo smisel, ki poganja naš eros in preprečuje človeško samodestrukcijo. Človek se od nekdaj, že od stare kamene dobe boji svoje smrtnosti. V ta namen si ustvari mite, ki ponavljajo izvorno dejanje, rojstvo, in tako deležijo (prevzamejo lastnosti ideje ali stvari, ki so ji blizu) na nesmrtnost in večnost. Arhetipi, ki so večni, so izvor življenja, in treba jih je ponavljati. Vsak arhetip je dogmatičen in vsak posledično diskriminatoren. Že Platon govori o arhetipih, kot sta ideja dobrega, ideja lepega, ki so izvor in vzrok življenja. Analogija je jasna: sodobni miti imajo isto funkcijo v smislu: če je struktura »normalne« družine večna, potem postanemo večni in nesmrtni, če deležimo na njej. In večnost, stalnost nam daje smisel. Zakaj bi drugače živeli, če ni smisla?
aVendar je tu vseeno možen dialog in nam ni treba zavzeti zgoraj omenjene pozicije protiterorista. Univerzalna in večna je lahko ne nuklearna družina, ampak družina kot taka, družina kot forma, katere vsebina variira. Družina kot skupek odraslega/-ih in otrok/-a. Kritike na tako pojmovanje so jasne, izhajajo iz strahu pred izgubo funkcije družine. Pravijo, če je družina lahko vse, potem ni nič. In pravijo, da je skupek odraslih in otrok že družba in ne družina. Kritizirajo, da istospolna družina nima biološko-reprodukcijske funkcije. Pozabljajo pa na to, da prav ta ista družina, ki jo zagovarjajo, zahteva tudi psihološko in socialno-kulturno funkcijo, ki je številne heteroseksualne družine ne izpolnjujejo po teh kriterijih.
Pa vendar, ali naj ne bi živeli v svobodni, demokratični družbi, kjer ni diskriminacije, seksizma, homofobije, rasizma? Ali ne živimo v družbi, kjer se lahko svobodno odločimo, koga bomo imeli radi in kakšen način življenja bomo živeli? Ali ne živimo v družbi, kjer drugim ne vsiljujemo svojih mnenj in tudi pričakujemo od drugih, da ne vsiljujejo mnenj nam? Predstavljajte si, kako grozno mora biti, da je edini pogoj, da lahko imaš družino, da zamenjaš svojo spolno usmerjenost. Če ste npr. heteroseksualec/ka morate vi preobraziti svojo spolno usmerjenost v homoseksualno, če želite imeti družino. Istospolne družine tudi ne povzročajo nikakršne ekološke katastrofe, fašističnih obglavljenj, posiljevanj, nasilja ali vojne. Želijo samo živeti enakopravno, želijo tudi svojemu otroku privoščiti to, da lahko deduje tudi po svojem drugem staršu, ki je označen za nebiološkega. Pa vendar bi papeški zagovorniki tradicije rekli, da je za pravice najprej potrebno izpolniti dolžnosti, ki jih istospolna družina ne izpolnjuje. Problem je v tem, da teh dolžnosti nikoli ne bodo mogli izpolnjevati, ker so kriteriji že v startu diskriminatorni, našemu času in prostoru preveč togi in rigidni. Medtem ko je slovenska družba kot taka že sposobna na novo definirati družino (glede na vse pravne, družbene, ekonomske parametre), pa v samem jedru naše deljene osebnosti - še posebej srednja in starejša populacija - ne moreta doumeti, zakaj bi zdaj Janez Novak imel pač Jožeta in ne Jožice. Potem so tukaj še ubogi otročički, kako jih bodo gledale oči sošolcev, ko bodo prvič stopili v razred in povedali, da imajo dva očeta. Res je, ne slepimo se, da ti otroci ne bodo etiketirani, vendar ali niso nekoč tudi pankrti bili zaznamovani?
Pa smo s posodobitvijo družbe le pripomogli k temu, da danes ni tako. Vsaka sprememba statusa in vrednot, ki ni večinska, zaznamuje določene pripadnike. Vendar pa, ko sprememba postane »normalna«, zaznamovanost izgine. Namesto, da se spravljamo na uboge otroke, kako bodo zaznamovani, zahtevajmo raje od družbe, naj se začne obnašati enakopravno do vseh! Niti otrok priseljencev, niti romski otrok, niti otrok gejev ali lezbijk, ne bi smel biti zaznamovan. In tudi neumne primerjave istospolnih partnerjev s pedofilijo ne zdržijo vode. Človeku se stemni pred očmi, ko takšne izjave sliši od »izobraženih« slovenskih politikov. Pedofilija je namreč nasilna, z izkoriščanjem otrok, ki v spolni odnos niso privolili, ali pa niso dovolj zreli, da bi sploh lahko privolili. Na drugi strani pa imamo svobodno odločitev za ljubezen, v kateri se oba partnerja dobro počutita, četudi istospolna.
Percepcija »naravne« družine je torej popolnoma mitološka. Zagovorniki naravne družine se ne zavedajo, da ima narava samo univerzalne zakone, človek pa kulturo in zgodovino in s tem posamezne zakone in različne kontekste. Mit, ki je na eni strani potreben za funkcioniranje družbe, ima diskriminatorne posledice. In tukaj je Nietzsche naredil veliko uslugo človeštvu, ko je pripomogel k odstranitvi »stvari na sebi«, ko je odstranil arhetip. Takrat namreč mit postane nemogoč, tista družina, ki nuklearno družino vzame kot svojo vrednoto, pa lahko ostane in funkcionira. In tudi prav je, da nuklearno družino vzamemo za vrednoto in smisel, če je to naša volja. Imeti moramo pravico, da si kot heteroseksualni pari ustvarimo družino, tako kot moramo imeti pravico, da si kot homoseksualni pari ustvarimo družino. Z demitologizacijo namreč ni nujen konec katerekoli družine. Četudi bomo z družinskim zakonikom razširili pojem družine, bo nuklearna družina še naprej obstajala.
|
T'k prajijo 
