Ali predstavljajo novi posegi na Koroškem celovite, premišljene rešitve z jasnim konceptom, upoštevajoč obstoječe ureditve, zgodovinske fakte? So rešitve funkcionalne in hkrati všečne? Zadovoljujejo širši spekter ljudi, tako stroke kot javnosti? To je le nekaj vprašanj, namenjenih resnemu arhitekturnemu diskurzu o potrebah in nadaljnjih posegih v arhitekturno okolje na Koroškem.

Morda se pri reševanju problematike zatakne že pri dejstvu, da se današnji čas večina mladih arhitektov, idejno podkovanih na tem področju, po končanem šolanju zaradi takšnih in drugačnih razlogov preprosto ne vrača v domače kraje. Beg možganov, dominantnost obstoječih akterjev, prevladujoč interes kapitala ter lastna samovoljnost nekritične javnosti pa velikokrat vodijo v dve nasprotujoči si smeri reševanja prostorskih in arhitekturnih problemov.

Tako se na eni strani pojavljajo rešitve, ki ne premorejo zadostne mere ambicioznosti in atraktivnosti. Rešitve, ki sledijo zgolj funkciji svojega namena ali pa so nastale s ciljem finančnega generatorja.

V zadnjem času na Koroškem skoraj ni objekta, ki bi logično in hkrati novodobno sledil arhitekturni identiteti krajine. Mnoge podobe krajine, prenovljene ali potrebne prenove - pa naj omenim samo zapuščene avtobusne in železniške postaje, nesmotrne ureditve prometa, peščeve površine, (ne)dopadljive prenove fasad, stanovanjske novogradnje s funkcionalno in bivanjsko vrednostjo - pogrešajo številne, raznolike in predvsem idejno bogate rešitve.

Po drugi strani pa se pojavljajo rešitve, ki so trenutno preveč atraktivne, a dolgoročno nesmiselne in ne premorejo zadostnega arhitekturnega razmisleka. Te pregrobo določajo lasten prostor, opozarjajo zgolj nase, se ne vklapljajo v obstoječe tkivo ter tako ne tvorijo logične celote. Morda je zato krivo tudi nezadostno sodelovanje javnosti s stroko, kot tudi želja po iskanju najizvirnejše rešitve na lastnem vrtu ali hiši.

Kljub vsemu se v zadnjem času stvari le premikajo v smeri aktivnejšega delovanja tudi na tem področju; številne obnove, razpisi natečajnih rešitev, ki pa morajo biti vizionarski in predvsem dolgoročni.

Enotni vrednostni sistem, pomanjkanje različnih pogledov, kompleksno reševanje problemov, sistematično odpiranje posameznih rešitev, kot tudi nov, ambicioznejši, a še zmeraj zadosti zmeren arhitekturni duh, aktivno delovanje npr. arhitekturnega društva, sodelovanje z javnostjo, bi lahko v veliki meri pripomogli k ustvarjanju tkiva inovativnih in povezanih površin in objektov, ki bi pridobili na prepoznavnosti, h kulturni in krajinski identiteti koroškega prostora. Ta bi navdahnila njene še neizkoriščene potenciale ter jo pomaknila iz sence anonimnosti.

Kolumna je bila prvič objavljena v časopisu Bajtar, tiskani izdaji spletnega portala www.bajta.si.