Bajta T'k prajijo Intervju Intervju: Tomo Jeseničnik, fotograf

Z znanimi Korošci "Od A do Ž"

Naključno poiskano iz Kšajtnih

Naključno vam povejo

Vrelec odgovornosti
Petra Lesjak Tušek, novinarka Večera | Ponedeljek, 16 Junij 2008
Petra Lesjak Tušek - Vrelec odgovornosti "Toda finančni vidik, vselej občutljiv v ogledalu javnosti, bo ostal zanemarljiv le, če bo tudi končni izkupiček ob prodaji hotela dober. Občina zdaj res razpolaga s škarjami in platnom, s katerima bo poskušala ukrojiti sodobno podobo po šivih pokajočega kompleksa, vendar bo morala še posebej paziti na kroj."
Intervju: Tomo Jeseničnik, fotograf PDF natisni E-pošta
Prispeval Petra Lesjak Tušek, Večer   
Torek, 16 December 2008 18:28
Indeks člankov
Intervju: Tomo Jeseničnik, fotograf
Stran 2
Vse strani

Tomo Jeseničnik, fotograf, avtor knjige Slovenija v presežnikih

Odlična fotomonografija Slovenija v presežnikih je največji dosedanji, a prav gotovo ne zadnji presežnik 44- letnega uveljavljenega fotografa iz Koroške Toma Jeseničnika. Potem ko je knjiga na slovenskem tržišču v pol leta že skoraj pošla, si bo s prevodoma v angleščino in nemščino v prihodnjem letu gotovo utrla pot v širši evropski, nemara tudi svetovni prostor. Avtor, ki odstira nova obzorja, tudi dolgoletni Večerov sodelavec, kljub knjižni uspešnici prvenstveno ostaja kritičen do lastnega dela, saj samokritiko obravnava kot predpogoj nadaljnjega razvoja. Večen raziskovalec, ki se ne ustraši izzivov, in ki kot svobodni fotograf uspešno krmari med lastnimi fotografskimi vzgibi in nujnim delom po naročilu, s katerim se preživlja.

Kako ste presežnike vtkali v vsakdan, kako jih dojemate danes, ko vaša fotomonografija kroži med ljudmi, za razliko od časa njihovega nastajanja?

Zdaj me spremlja knjiga, ki je praktično razprodana in tik pred ponatisom. Dobivam različne odzive in zato šele zdaj razumevam, kako dobra ideja se mi je porodila. Ideja, ki sem jo načrtno razvil na osnovi svojega dolgoletnega dela, ko je bilo v najrazličnejših publikacijah vsako leto objavljenih okoli pet tisoč mojih fotografij. Prav zato je napočil čas za popolnoma samostojno delo. To je bil notranji vzgib in z izidom knjige se mi je z duše in srca odvalil kamen. Kličejo me ljudje iz vse Slovenije in se mi zahvaljujejo, na primer gospa z Jesenic, ki je sebe in vnukinjo prepoznala na naslovnici, in iz vseh drugih koncev. Zdaj s presežniki gotovo dobivam drugo razsežnost poslanstva knjige.

Odzivi pričajo, koliko zgodb ste zajeli, še zdaleč ne le presežnike v naravi, okolju.

Gotovo. Na seznamu imam sicer še 50 presežnikov, s tem tudi zgodb ljudi, tako da bi jih bilo dovolj za nadaljevanje. A drugi del bi bil zame prehud zalogaj, poleg tega bi težko našel še sto enakovrednih presežnikov. Vsako nadaljevanje je iz izkušenj praviloma slabše od prvega dela, to zlato pravilo je znano tudi iz filmske produkcije. Zgodbe ljudi, ki so vtkane v knjigo ali tiste, ki jih v knjigi ni, ker zanje ni bilo dovolj prostora, bi lahko bile snov za novo knjigo. Podobno bi lahko obdelal na primer sto zgodb anonimnih slovenskih ljudi, verjetno pa bi moral najti rdečo nit, ki bi jih povezovale v skupno celoto.

Če se nekdo loti knjižnega zalogaja, kakršen je vaš, mora biti ne le kot zaljubljen lovec v legendi o Zlatorogu, marveč prebrisan kot Kekec, hudomušen kot Perkmandelc, trmast kot Vodni mož, zagrizen kot plenilski Turki – primerjave, ki ste jih že uporabili, so povezane tudi z vsebino knjige. Ponazorijo pa tudi potrebno energijo, ambicioznost za delo.

Ambicioznosti niti ni bilo. Če bi bil dovolj ambiciozen, bi se takšne knjige lotil pred petimi leti ali bi se je celo že takrat moral. V prvi vrsti mi je šlo za to, da si dokažem, da sem kaj takšnega zmožen narediti in da si to tudi zaslužim. Izkazalo se je, da je ideja dovolj zanimiva, da so jo pograbili. Samo na Koroškem – in to bi rad izpostavil in se zahvalil – je bilo od štiri tisočih izvodov prodanih preko petsto knjig. To je pomembno tudi zato, ker gre za knjigo višjega cenovnega razreda. Dva meseca zapored je bila med petimi najbolj prodajanimi knjigami Mladinske knjige v Sloveniji, pred njo pa so bile edicije nižje cenovnega ranga. Sem resnično počaščen in presenečen in se mi tudi v tem smislu odpira druga dimenzija. Če sem se knjige prej že nasitil in sem komaj čakal izid in bi verjetno, če ne bi bilo spodbude urednice Andreje Peček, že prej obupal, zdaj predvsem spoznavam pravilnost odločitve. Knjiga ostane, kot sem zapisal, in verjamem, da bo res ostala. Skoraj gotovo pa se takega projekta ne bom več lotil – statistični podatki o tem, koliko kilometrov in posnetkov je bilo potrebnih zanjo, so verjetno za bralce impresivni, a vseeno ne morejo razkriti vseh doživetij, ki so me spremljala.

Tudi v vsebinskem, ne le v fotografskem smislu je bilo opisati slovenske presežnike zahtevno.

Eden izmed vzgibov je bil tudi, da mi je bilo veliko presežnikov popolnoma neznanih. Vodila me je raziskovalna žilica, ne le v fotografskem, tudi v vsebinskem smislu. Vedel sem za nekatere kraje, a v njih še nisem bil. Zgodbe ljudi pa so se me bolj ali manj dotaknile. Veliko je tudi tragičnih, kot na primer zgodovina vasice Družmirje, ki je potopljena, ali usoda najbolj skrajnih točk, na primer Robidišča. Ali turoben Kot pri Damlju, najjužnejše naselje, kjer sem šele ob tretjem obisku naletel na ljudi. Pri pisanju sem k sreči imel dovolj svobode, da sem lahko dodajal osebno noto. Soočen sem bil z dvema kategorijama, pri prvi je bilo na voljo ogromno strokovne literature in sem težko izluščil jedro. Pri drugi pa, kot pri omenjenem Kotu ali Budincih, mi je primanjkovalo pisnih virov. To sta bili dve skrajnosti vsebinskega nastajanja knjige. Najprej sem potrebno literaturo celo želel 'izmeriti' – v kilogramih in metrih knjig – a sem to idejo kmalu opustil. Seveda je bilopri vsebini potrebno tudi preverjati vire.

Fotografski 'svet' je merjenju podvržen, recimo kar v presežnikih – v kakovosti, kvantiteti.

V tem smislu se tudi zavedam, da vse fotografije v tovrstnih knjigah ne morejo biti popolnoma enakovredne. Tudi nekatere v knjigi so bile na meji osnovnega kriterija fotogeničnosti. Lahko bi jih razvrščal tudi po fotografski vrednosti. Moj življenjski moto je, da nobena fotografija ni tako dobra, da ne bi mogla biti boljša. To se mi, nezavedno, pojavlja od začetka resnejšega ukvarjanja s fotografijo. Če mi je danes neka fotografija izredno všeč, začnem sčasoma opažati, da bi lahko bila boljša. To je osnovno vodilo napredka, pa tudi moje povsem spontano pravilo.

Sicer niti ne bi napredovali.

Gotovo. Če me kdo vpraša, kdaj sem posnel svojo najboljšo fotografijo, odgovorim, da je verjetno ne bom nikoli. Si predstavljam, da bi takrat začel stagnirati ali celo nazadovati.

Ko ste že samokritični – kaj bi danes v knjigi naredili drugače?

Če bi se po izkušnjah lotil istega, bi bilo vsaj 40 odstotkov fotografij popolnoma drugačnih. Največji problem je bil časovni okvir, v dveh letih posneti sto in en presežnik. Poleg tega sem bil pri Bledu ali Bohinju precej obremenjen z delom svojih vzornikov. Knjiga Bohinj Joca Žnidaršiča je bila v začetku moje kariere tako rekoč mala Biblija.  Bohinjsko jezero sem šel fotografirat dvanajstkrat, pa nikoli nisem bil zadovoljen. Že večkrat upodobljene motive sem želel prikazati v vsaj malo drugačni luči. Moj velik problem je tudi vnaprejšnja vizualizacija okolja, zaradi katere sem na terenu frustriran. Zanimivo, še najbolj sem zadovoljen s tekstom v knjigi, čeprav nisem pisec.

Kaj obetajo prevodi v angleščino in nemščino, kako bodo promocijo presežnikov, tudi vašo osebno, še nadgradili?

Prevodi bodo izšli z zamikom, ki pa po mojem ne bo zmanjšal zanimanja za tujejezični izdaji, načrtovani v januarju prihodnje leto. Prevodi so dragi, so predvsem stvar založbe in vse odločitve razumem. Seveda se prevodov veselim. Promocijsko so zanimivi tudi za državne ustanove. A sem že v osnovi večkrat poudaril, da mi ni šlo za to, da bi knjiga denimo izšla ob predsedovanju Slovenije EU. Bi se zdelo kot rahlo prostituiranje, če bi pohiteli z izidom, da bi na primer lahko tedanji premier Janez Janša oziroma vladni urad kupil sto knjig. Sem raje preudarno končal knjigo, kot je bilo potrebno.

Vec fotografij lahko najdete v Albumu.


Ste kljub temu imeli širši promocijski pomen Slovenije že prej v mislih? Dobro se je uveljavila tudi naslovna fotografija.

Ne. Glavno vodilo mi je bil lastni vzgib, ker sem doslej pri monografijah sodeloval kot soavtor. Fotografijo Bohinja, ki je po odločitvi in dobrem občutku urednice na naslovnici, je po naključju kupil urad vlade, tudi v Bohinju jo želijo, skratka, po njej je veliko povpraševanja. Četudi ni kaj posebnega, je tipični 'lucky shot'. Po naključju se je vse 'poklopilo'. Res pa izpade kot nekakšna podoba raja, ima všečno simboliko, s katero se lahko ljudje istovetijo.

Se s katerim presežnikom sami bolj istovetite?

Enega bi težko izpostavil.

Kako fotografije dokumentirajo realnost – ali gre zgolj za dokumentiranje vizualnih podob časa in prostora ali, in če, v kakšni meri konstruirajo družbeno realnost?

Če se omejim na dokumentarno fotografijo, mislim, da je konstrukcija pomena v domeni tistih, ki fotografiji dajejo aplikativno mesto, ki jo uporabijo bodisi v mediju, tiskovini, dokumentu. Umeščanje v kontekst marsikaj ustvari, včasih tudi manipulacijo, čeprav same fotografije ne spreminja. Če je fotografija iztrgana iz celote, iz konteksta, sporočaš nekaj drugega, kot je želel sporočiti fotograf.

To je nenazadnje moč fotografije, tudi v ideološkem-političnem diskurzu.

Moč, ki je bila v zgodovini na srečo malokdaj zlorabljena. Fotografije, ki so obšle svet, so že pomagale reševati politične konflikte. Veliko je vizualnih ikon, na primer od napalma ožgane deklice v Vietnamu, ki je tekla gola po cesti, študenta, ki je zaustavil kolono tankov pred pokolom na Trgu nebeškega miru na Kitajskem, ali od mačete porezan obraz Hutujca v Ruandi. Te fotografije so vplivale na spremembo javnega mnenja in posredno so se začele stvari premikati v smeri razreševanja konfliktov. So pa seveda na nasprotnem polu primeri, ko so bile fotografije zlorabljene, tudi v bivši Jugoslaviji, kjer so izkoriščali fotografije mrtvih v množičnih pokolih. Drug problem se nanaša na digitalno tehnologijo in na možnost posegov v fotografijo, na kar v današnjem času niso imune niti velike agencije ali denimo National Geographic. Pri Reutersu so že suspendirali fotografe, ki so potvorili realnost, v katero so sprva vsi verjeli, a se je pozneje izkazalo, da je šlo za manipulacije.

Kakšno vlogo imajo fotografske podobe v današnji vizualni kulturi, ko podoba marsikdaj izpodriva vsebino, tudi v primerjavi z njihovo preteklo vlogo?

Vse večjo. Včasih udeležence fotografskih tečajev vprašam, če si predstavljajo, kaj bi se zgodilo, če bi čez noč izginile vse njihove fotografije, če bi brali časopis brez fotografij ali dobili prospekt turističnih agencij brez posnetkov. Preprosto si življenja brez fotografije ne znamo predstavljati. Vizualne komunikacije temeljijo na fotografiji. Podobe so danes morda le bolj estetizirane kot nekoč. Kakšna pa je realna teža v primerjavi s preteklostjo, bi težko ocenil. Mislim, da so včasih fotografijo po svoje bolj cenili, kar dokazujejo tudi družinske fotografije. Vloga fotografije v vizualnem okolju je vsekakor velika in se neprenehoma veča. Deloma je s tem povezana tudi popularizacija fotografije z digitalno tehnologijo.

Kako digitalna fotografija spreminja fotografiranje in pomen fotografij - ne  le po tehnični plati, tudi znotraj kulturnih praks?

Ljudem omogoča, da ceneje in pogosteje fotografirajo. Dokazano je, da vsak, ki kupi digitalni aparat, fotografira sedemkrat več kot prej, ker je fotografiranje po  začetni naložbi nato poceni. Opaziti je, da se splošna raven kakovosti fotografije dviguje. Danes me že osnovnošolci presenetijo s kakšno fotografijo. Včasih je bilo učenje bistveno dražje, zato tudi počasnejše.

Si predstavljate izid presežnikov brez digitalne tehnologije?

Ne. Tudi glede na nekaj težkih, nepredstavljivih situacij, na primer v podzemnih jamah, kjer potrebuješ posebno opremo. Bi se sicer dalo delati s klasičnimi posnetki, a mislim, da bi stroški v tem primeru bili vsaj še trikrat višji. Že zdaj moj honorar, ki je bil sicer zame drugotnega pomena, ni pokril niti polovico stroškov. Sicer sem bil kot poklicni fotograf leta 1999 med prvimi v Sloveniji, ki so si 'upali' v celoti presedlati na digitalno fotografijo. Čez noč se je na nas zgrnila kopica drugih znanj, ki smo jih morali osvojiti. Danes naročniki pričakujejo zaključen izdelek, ki terja ogromno znanj, ki niso vezana na neposredno fotografiranje. Za enak končni rezultat imamo petkrat več dela, po drugi strani pa naročniki zaradi digitalne fotografije skrajšujejo roke, ker mislijo, da je delo poenostavljeno. Realno gledano, dobiš za več dela manjše plačilo. Res pa je tudi, da veliko kolegov ni dohajalo tehnike, ki izjemno hitro napreduje. Če ji ne slediš, hitro padeš 'v ler'.

Kako časopisna fotografija dopolnjuje, sooblikuje ali nadgrajuje novinarske tekste?

Na slovenskem tržišču je v dnevnem časopisju še največ rezerve. Vem, da vzrok ni v fotografih, ker imajo preveč dela na raznolikih področjih. Na drugi strani uredniška ali lastniška politika umešča fotografije v kontekst, jih razporeja, selekcionira ali celo krči na račun oglasov. Pogrešam vsaj dele publikacij, kjer bi bila fotografija pred tekstom. To ne pomeni, da ob objavi celostranske fotografije degradiramo tekst, saj lahko včasih fotografija pove bistveno več. Še slabša je, splošno gledano, scena v revialnem tisku, saj so nekatere revije po kakovosti na minimumu, čeprav je tudi nekaj izjemnih izdelkov, ki se lahko kosajo z najboljšimi tujimi revijami. Je pa res, da so časopisi v zadnjih letih prenovili celostno podobo in se je pozicija fotografije izboljšala.

Kdaj je fotografiranje umetniška praksa – kako vrednotiti fotografijo?

Prvenstveno ločujem dobro od slabe fotografije, res pa je fotografska zvrst najmlajši del likovne upodobljajoče umetnosti. Na srečo dobiva v zadnjem desetletju pomembno vlogo, tudi galerije ji pogosteje namenjajo razstavne prostore, nekatere se za to specializirajo. Vsaka fotografija na žalost ne more biti umetniška, četudi je lahko vrhunska. Potrebuje dodano vrednost, nekaj, kar intrigira. Definicije umetniške fotografije sicer ne moremo postaviti, vem pa, da je v določenih fotografijah bistveno več sporočilnega, če se omejim zgolj na sporočilnost. Določenih motivov fotografi tudi ne morejo posneti drugače, kot so v realnosti. To včasih, na primer pri vojni fotografiji, zapoveduje tudi etika.

Tomo Jeseničnik

Omenjate vojne razmere. Kako si lahko fotograf zagotovi prepoznavnost, če prikazuje vsakdanjost  - denimo vi pogosto izhajate iz narave - za razliko od fotoreporterjev, ki delajo v vojnih razmerah, kjer se 'dobri' posnetki porajajo sami?

Mislim, da prepoznavnost ob zadostni angažiranosti in resnosti pride sama po sebi in se zanjo ni treba posebej truditi. Normalno je, da vsak resen fotograf težki k temu, zato razvije osebno noto in s tem prepoznavnost. Res je, da so določene zvrsti fotografije - omenjate fotografiranje v naravi - po krivici zapostavljene ali manjvredne v očeh opazovalcev. Sam vsakemu začetniku rečem, da bo najtežje uspel s pokrajinsko fotografijo, ker je to tudi preveč razširjena zvrst. Je pa dejansko v nekem okolju, za katerega se ti zdi, da ga poznaš, iz katerega izhajaš in si ga na nek način sit, najtežje najti motiv. Sposobnosti prepoznati ali razkriti motiv v takšnem okolju nima vsak, tega se ne da naučiti. Po drugi strani so ekstremne situacije, tudi na primer eksotični kraji, hvaležni motivi. Tudi sam sem na začetku mislil, da dobre fotografije ne morem narediti kje drugje kot denimo v Turčiji ali Pakistanu. Potem moraš z znanjem, disciplino, pa tudi z drugačnim pogledom najti drugačno obzorje. Sam se sicer ne omejujem, vodi me nekakšna intuicija, notranja pot, ki je morda  začrtana celo v osnovi. Pred desetimi leti na moji fotografiji ne bi opazil človeka, na primer. To so faze, skozi katere prehajamo. Fotografsko izražanje je široko.

Bi lahko opredelili, kaj sami iščete v fotografiji? Po eni strani se vedno znova vračate k naravi, iz katere ste tudi izšli.

Kot veliko slovenskih fotografov sem pri prvih korakih izhajal iz narave. Ker se preživljam s fotografijo, sem razpet med fotografiranje po naročilu in fotografiranjem za dušo in srce. Zame je ključna svetloba, ne glede na to, ali sem v naravnem okolju in odvisen od trenutnih razmer, ali v studiu, kjer kreiram svetlobo. Brez svetlobe seveda ni barv. Iščem svetlobo, poleg drugih elementov, ki jih mora imeti fotografija. Moja osebna težnja so likovno očiščene fotografije, minimalistične,  ne prenatrpane. Velikokrat sem izhajal iz prakse v teorijo, podzavestno uporabljal pravila, še preden sem  jih teoretsko osvojil. Kaj pravzaprav še iščem? Še vedno me ljudje povezujejo z naravo, čeprav že deset let nisem krajinar in se je moja pot nadaljevala drugače. Je pa res, da so bile te fotografije razstavljene in ljudem všeč. Drugo moje vsakdanje delo je manj znano, na primer za najmanj štiristo izdelkov za embalaže v Mercatorju sem posnel fotografije. To je po svoje veliko večje zadoščenje, čeprav avtorstvo ni zapisano. A prav za to je potrebno bolj kompleksno znanje. Tak primer je tudi kulinarika, s katero se čedalje več ukvarjam. Letos začenjamo veliko slovensko kuharico pri Cankarjevi založbi, knjigo o slovenski peki pri Mladinski knjigi, delam pa tudi projekt o tipičnih slovenskih jedeh za Kmetijsko gozdarsko zbornico, ki ga financira norveška vlada. To je morda zvrst, ki se zdi ljudem banalna, a zame novo, zahtevno okno v polju fotografije.

Torej ste zdaj v polju slovenske identitete – po presežnikih prehajate na posamezna področja nacionalne in kulturne identitete.

Pravzaprav ja. Obdelujem tudi slovenske vinske ceste. To delo se prepleta s sferami, ki me sicer zanimajo in na katerih se izobražujem.

Glede na povedano, vas torej delo po naročilu namesto lastnega vzgiba ne omejuje preveč?

Na srečo ne, ker imam zelo malo naročil s strogimi omejitvami. Bistveno več je naročil, pri katerih se sicer moram podrejati določenim okvirjem, a imam načeloma proste roke. Po drugi strani je delo po naročilu dobro, ker se včasih moram lotiti zvrsti, ki se jih sicer ne bi. 70 odstotkov letnega prihodka ustvarim v sodelovanju z oglaševalskimi agencijami in oblikovalskimi studii.

Ali kdaj obžalujete, da ste se odločili za fotografijo namesto da bi izbrali službo, bolj predvidljiv življenjski slog?

Nikoli. Včasih le pogrešam mirne vikende, saj vsaj zadnjih pet let nisem imel vikenda z družino, ki je, žal, podrejena delu. To je način življenja, na srečo še imam dovolj energije in kondicije, da mi to uspeva, vem pa, da dolgoročno ne bo šlo.

Vam delo kdaj predstavlja rutino?

Je, a ne iz podcenjevalnega vidika. Veliko imam cikličnih naročil. V tem ni nič slabega, če le upoštevaš profesionalna merila. Prednost mojega dela je kljub temu raznolikost dela na različnih lokacijah, tudi v tem, da včasih zjutraj niti ne vem, kaj bom tisti dan naredil, čeprav, resda, žal, ob različnih urah dneva. Osem ur nekje v klasični službi si ne predstavlja

Nekatere projekte ste že našteli. In vaši drugi prihodnji načrti?

Cilj je čim bolj specializirano delo, tudi omejiti naročila. Dejstvo je, da so najboljši fotografi specialisti. Ne morem pa reči, v katero smer bom šel in se s tem niti ne obremenjujem. To je morda bolj splošen odgovor, a konkretnejši ta hip ne bi mogel biti. Tudi zavoljo knjige mi verjetno naročnikov ne bo zmanjkalo. Se bom pustil presenetiti.

 

*Intervju je bil prvič objavljen v Večeru, v prilogi V Soboto, 6.12.2008.

Vec fotografij lahko najdete v Albumu.

 

Zadnje objave na Bajti


images/stories/articles.jpg
Ponedeljek, 16 Maj 2016 20:07
kolegice.jpg
Torek, 10 November 2015 19:22
Natalija
Ponedeljek, 09 November 2015 11:15
risa_a5.jpg
Nedelja, 08 November 2015 10:51
TaborZdravihSol2015.jpg
Torek, 27 Oktober 2015 21:12
povabimmail.jpg
Ponedeljek, 19 Oktober 2015 19:20
kks_logo.jpg
Ponedeljek, 19 Oktober 2015 19:06
coverbringit.png
Ponedeljek, 19 Oktober 2015 18:20
zborovske-mohorjan.jpg
Četrtek, 15 Oktober 2015 22:41

Najbolj brano v T'k prajijo

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Naključno iz Albuma

Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti