Ste kljub temu imeli širši promocijski pomen Slovenije že prej v mislih? Dobro se je uveljavila tudi naslovna fotografija.

Ne. Glavno vodilo mi je bil lastni vzgib, ker sem doslej pri monografijah sodeloval kot soavtor. Fotografijo Bohinja, ki je po odločitvi in dobrem občutku urednice na naslovnici, je po naključju kupil urad vlade, tudi v Bohinju jo želijo, skratka, po njej je veliko povpraševanja. Četudi ni kaj posebnega, je tipični 'lucky shot'. Po naključju se je vse 'poklopilo'. Res pa izpade kot nekakšna podoba raja, ima všečno simboliko, s katero se lahko ljudje istovetijo.

Se s katerim presežnikom sami bolj istovetite?

Enega bi težko izpostavil.

Kako fotografije dokumentirajo realnost – ali gre zgolj za dokumentiranje vizualnih podob časa in prostora ali, in če, v kakšni meri konstruirajo družbeno realnost?

Če se omejim na dokumentarno fotografijo, mislim, da je konstrukcija pomena v domeni tistih, ki fotografiji dajejo aplikativno mesto, ki jo uporabijo bodisi v mediju, tiskovini, dokumentu. Umeščanje v kontekst marsikaj ustvari, včasih tudi manipulacijo, čeprav same fotografije ne spreminja. Če je fotografija iztrgana iz celote, iz konteksta, sporočaš nekaj drugega, kot je želel sporočiti fotograf.

To je nenazadnje moč fotografije, tudi v ideološkem-političnem diskurzu.

Moč, ki je bila v zgodovini na srečo malokdaj zlorabljena. Fotografije, ki so obšle svet, so že pomagale reševati politične konflikte. Veliko je vizualnih ikon, na primer od napalma ožgane deklice v Vietnamu, ki je tekla gola po cesti, študenta, ki je zaustavil kolono tankov pred pokolom na Trgu nebeškega miru na Kitajskem, ali od mačete porezan obraz Hutujca v Ruandi. Te fotografije so vplivale na spremembo javnega mnenja in posredno so se začele stvari premikati v smeri razreševanja konfliktov. So pa seveda na nasprotnem polu primeri, ko so bile fotografije zlorabljene, tudi v bivši Jugoslaviji, kjer so izkoriščali fotografije mrtvih v množičnih pokolih. Drug problem se nanaša na digitalno tehnologijo in na možnost posegov v fotografijo, na kar v današnjem času niso imune niti velike agencije ali denimo National Geographic. Pri Reutersu so že suspendirali fotografe, ki so potvorili realnost, v katero so sprva vsi verjeli, a se je pozneje izkazalo, da je šlo za manipulacije.

Kakšno vlogo imajo fotografske podobe v današnji vizualni kulturi, ko podoba marsikdaj izpodriva vsebino, tudi v primerjavi z njihovo preteklo vlogo?

Vse večjo. Včasih udeležence fotografskih tečajev vprašam, če si predstavljajo, kaj bi se zgodilo, če bi čez noč izginile vse njihove fotografije, če bi brali časopis brez fotografij ali dobili prospekt turističnih agencij brez posnetkov. Preprosto si življenja brez fotografije ne znamo predstavljati. Vizualne komunikacije temeljijo na fotografiji. Podobe so danes morda le bolj estetizirane kot nekoč. Kakšna pa je realna teža v primerjavi s preteklostjo, bi težko ocenil. Mislim, da so včasih fotografijo po svoje bolj cenili, kar dokazujejo tudi družinske fotografije. Vloga fotografije v vizualnem okolju je vsekakor velika in se neprenehoma veča. Deloma je s tem povezana tudi popularizacija fotografije z digitalno tehnologijo.

Kako digitalna fotografija spreminja fotografiranje in pomen fotografij - ne  le po tehnični plati, tudi znotraj kulturnih praks?

Ljudem omogoča, da ceneje in pogosteje fotografirajo. Dokazano je, da vsak, ki kupi digitalni aparat, fotografira sedemkrat več kot prej, ker je fotografiranje po  začetni naložbi nato poceni. Opaziti je, da se splošna raven kakovosti fotografije dviguje. Danes me že osnovnošolci presenetijo s kakšno fotografijo. Včasih je bilo učenje bistveno dražje, zato tudi počasnejše.

Si predstavljate izid presežnikov brez digitalne tehnologije?

Ne. Tudi glede na nekaj težkih, nepredstavljivih situacij, na primer v podzemnih jamah, kjer potrebuješ posebno opremo. Bi se sicer dalo delati s klasičnimi posnetki, a mislim, da bi stroški v tem primeru bili vsaj še trikrat višji. Že zdaj moj honorar, ki je bil sicer zame drugotnega pomena, ni pokril niti polovico stroškov. Sicer sem bil kot poklicni fotograf leta 1999 med prvimi v Sloveniji, ki so si 'upali' v celoti presedlati na digitalno fotografijo. Čez noč se je na nas zgrnila kopica drugih znanj, ki smo jih morali osvojiti. Danes naročniki pričakujejo zaključen izdelek, ki terja ogromno znanj, ki niso vezana na neposredno fotografiranje. Za enak končni rezultat imamo petkrat več dela, po drugi strani pa naročniki zaradi digitalne fotografije skrajšujejo roke, ker mislijo, da je delo poenostavljeno. Realno gledano, dobiš za več dela manjše plačilo. Res pa je tudi, da veliko kolegov ni dohajalo tehnike, ki izjemno hitro napreduje. Če ji ne slediš, hitro padeš 'v ler'.

Kako časopisna fotografija dopolnjuje, sooblikuje ali nadgrajuje novinarske tekste?

Na slovenskem tržišču je v dnevnem časopisju še največ rezerve. Vem, da vzrok ni v fotografih, ker imajo preveč dela na raznolikih področjih. Na drugi strani uredniška ali lastniška politika umešča fotografije v kontekst, jih razporeja, selekcionira ali celo krči na račun oglasov. Pogrešam vsaj dele publikacij, kjer bi bila fotografija pred tekstom. To ne pomeni, da ob objavi celostranske fotografije degradiramo tekst, saj lahko včasih fotografija pove bistveno več. Še slabša je, splošno gledano, scena v revialnem tisku, saj so nekatere revije po kakovosti na minimumu, čeprav je tudi nekaj izjemnih izdelkov, ki se lahko kosajo z najboljšimi tujimi revijami. Je pa res, da so časopisi v zadnjih letih prenovili celostno podobo in se je pozicija fotografije izboljšala.

Kdaj je fotografiranje umetniška praksa – kako vrednotiti fotografijo?

Prvenstveno ločujem dobro od slabe fotografije, res pa je fotografska zvrst najmlajši del likovne upodobljajoče umetnosti. Na srečo dobiva v zadnjem desetletju pomembno vlogo, tudi galerije ji pogosteje namenjajo razstavne prostore, nekatere se za to specializirajo. Vsaka fotografija na žalost ne more biti umetniška, četudi je lahko vrhunska. Potrebuje dodano vrednost, nekaj, kar intrigira. Definicije umetniške fotografije sicer ne moremo postaviti, vem pa, da je v določenih fotografijah bistveno več sporočilnega, če se omejim zgolj na sporočilnost. Določenih motivov fotografi tudi ne morejo posneti drugače, kot so v realnosti. To včasih, na primer pri vojni fotografiji, zapoveduje tudi etika.

Omenjate vojne razmere. Kako si lahko fotograf zagotovi prepoznavnost, če prikazuje vsakdanjost  - denimo vi pogosto izhajate iz narave - za razliko od fotoreporterjev, ki delajo v vojnih razmerah, kjer se 'dobri' posnetki porajajo sami?

Mislim, da prepoznavnost ob zadostni angažiranosti in resnosti pride sama po sebi in se zanjo ni treba posebej truditi. Normalno je, da vsak resen fotograf težki k temu, zato razvije osebno noto in s tem prepoznavnost. Res je, da so določene zvrsti fotografije - omenjate fotografiranje v naravi - po krivici zapostavljene ali manjvredne v očeh opazovalcev. Sam vsakemu začetniku rečem, da bo najtežje uspel s pokrajinsko fotografijo, ker je to tudi preveč razširjena zvrst. Je pa dejansko v nekem okolju, za katerega se ti zdi, da ga poznaš, iz katerega izhajaš in si ga na nek način sit, najtežje najti motiv. Sposobnosti prepoznati ali razkriti motiv v takšnem okolju nima vsak, tega se ne da naučiti. Po drugi strani so ekstremne situacije, tudi na primer eksotični kraji, hvaležni motivi. Tudi sam sem na začetku mislil, da dobre fotografije ne morem narediti kje drugje kot denimo v Turčiji ali Pakistanu. Potem moraš z znanjem, disciplino, pa tudi z drugačnim pogledom najti drugačno obzorje. Sam se sicer ne omejujem, vodi me nekakšna intuicija, notranja pot, ki je morda  začrtana celo v osnovi. Pred desetimi leti na moji fotografiji ne bi opazil človeka, na primer. To so faze, skozi katere prehajamo. Fotografsko izražanje je široko.

Bi lahko opredelili, kaj sami iščete v fotografiji? Po eni strani se vedno znova vračate k naravi, iz katere ste tudi izšli.

Kot veliko slovenskih fotografov sem pri prvih korakih izhajal iz narave. Ker se preživljam s fotografijo, sem razpet med fotografiranje po naročilu in fotografiranjem za dušo in srce. Zame je ključna svetloba, ne glede na to, ali sem v naravnem okolju in odvisen od trenutnih razmer, ali v studiu, kjer kreiram svetlobo. Brez svetlobe seveda ni barv. Iščem svetlobo, poleg drugih elementov, ki jih mora imeti fotografija. Moja osebna težnja so likovno očiščene fotografije, minimalistične,  ne prenatrpane. Velikokrat sem izhajal iz prakse v teorijo, podzavestno uporabljal pravila, še preden sem  jih teoretsko osvojil. Kaj pravzaprav še iščem? Še vedno me ljudje povezujejo z naravo, čeprav že deset let nisem krajinar in se je moja pot nadaljevala drugače. Je pa res, da so bile te fotografije razstavljene in ljudem všeč. Drugo moje vsakdanje delo je manj znano, na primer za najmanj štiristo izdelkov za embalaže v Mercatorju sem posnel fotografije. To je po svoje veliko večje zadoščenje, čeprav avtorstvo ni zapisano. A prav za to je potrebno bolj kompleksno znanje. Tak primer je tudi kulinarika, s katero se čedalje več ukvarjam. Letos začenjamo veliko slovensko kuharico pri Cankarjevi založbi, knjigo o slovenski peki pri Mladinski knjigi, delam pa tudi projekt o tipičnih slovenskih jedeh za Kmetijsko gozdarsko zbornico, ki ga financira norveška vlada. To je morda zvrst, ki se zdi ljudem banalna, a zame novo, zahtevno okno v polju fotografije.

Torej ste zdaj v polju slovenske identitete – po presežnikih prehajate na posamezna področja nacionalne in kulturne identitete.

Pravzaprav ja. Obdelujem tudi slovenske vinske ceste. To delo se prepleta s sferami, ki me sicer zanimajo in na katerih se izobražujem.

Glede na povedano, vas torej delo po naročilu namesto lastnega vzgiba ne omejuje preveč?

Na srečo ne, ker imam zelo malo naročil s strogimi omejitvami. Bistveno več je naročil, pri katerih se sicer moram podrejati določenim okvirjem, a imam načeloma proste roke. Po drugi strani je delo po naročilu dobro, ker se včasih moram lotiti zvrsti, ki se jih sicer ne bi. 70 odstotkov letnega prihodka ustvarim v sodelovanju z oglaševalskimi agencijami in oblikovalskimi studii.

Ali kdaj obžalujete, da ste se odločili za fotografijo namesto da bi izbrali službo, bolj predvidljiv življenjski slog?

Nikoli. Včasih le pogrešam mirne vikende, saj vsaj zadnjih pet let nisem imel vikenda z družino, ki je, žal, podrejena delu. To je način življenja, na srečo še imam dovolj energije in kondicije, da mi to uspeva, vem pa, da dolgoročno ne bo šlo.

Vam delo kdaj predstavlja rutino?

Je, a ne iz podcenjevalnega vidika. Veliko imam cikličnih naročil. V tem ni nič slabega, če le upoštevaš profesionalna merila. Prednost mojega dela je kljub temu raznolikost dela na različnih lokacijah, tudi v tem, da včasih zjutraj niti ne vem, kaj bom tisti dan naredil, čeprav, resda, žal, ob različnih urah dneva. Osem ur nekje v klasični službi si ne predstavlja

Nekatere projekte ste že našteli. In vaši drugi prihodnji načrti?

Cilj je čim bolj specializirano delo, tudi omejiti naročila. Dejstvo je, da so najboljši fotografi specialisti. Ne morem pa reči, v katero smer bom šel in se s tem niti ne obremenjujem. To je morda bolj splošen odgovor, a konkretnejši ta hip ne bi mogel biti. Tudi zavoljo knjige mi verjetno naročnikov ne bo zmanjkalo. Se bom pustil presenetiti.

*Intervju je bil prvič objavljen v Večeru, v prilogi V Soboto, 6.12.2008.

Vec fotografij lahko najdete v Albumu.