Kaj so ti dejali slovenski trenerji, ki so vas spremljali v Pekingu?

Čestitali, nato pa so me vprašali, če sem »znorel«. Pred odhodom v Peking sem šel na morje za tri dni in zato od mene nihče ni pričakoval takšnega rezultata. Ameriški trenerji pa so mi pošiljali SMS s čestitkami, klasičnim »good job« in »komaj čakamo, da te vidimo.« Vsi so bili zelo presenečeni.

Od kje toliko rekordov v Pekingu? (postavljenih je bilo 25 svetovnih in 65 olimpijskih rekordov, op. p.)

Vsi so se pripravljali vso sezono, zato so bili na Kitajskem v top-formi. Svoje sta dodala tudi odličen bazen, kopalke in gledalci. Običajno na tekmah ni toliko gledalcev. Nora atmosfera.

Če bi bile olimpijske tekme v Ravenskem bazenu, bi tudi pri nas padlo toliko rekordov?

Nekaj gotovo, ne pa toliko.

Komu si bolj privoščil zmago na 100m delfin – Phelpsu ali Čaviću iz Srbije? (Čavić je izgubil za eno stotinko, op. p.) Če bi zmagal Čavić bi se gotovo vpisal v zgodovino kot plavalec, ki je Phelpsu preprečil rekordnih osem kolajn.

Čaviću, tudi zato, ker je moj prijatelj. Skupaj sva sedela na letalu iz Pekinga in sva se o tem pogovarjala in v bistvu sploh ni bil kaj pretirano potrt, ampak je dejal, da mu je zelo všeč, da vsi govorijo o njem in Phelpsu in da ni razočaran. Je pa rekel, da je pač škoda. Res je, da je bil Phelps že zelo utrujen, in bi popolnoma spočit najverjetneje lažje zmagal. Nekaj je bilo govora o tem, da je dejansko zmagal Čavić, saj se je uradni rezultat pojavil šele čez tri sekunde, vendar se je po kasnejši analizi pokazalo, da je res zmagal Phelps.

Kdo od naših športnikov te je osebnostno najbolj pozitivno presenetil?

Kozmus, Žbogar, Sara. In pa Petkovšek, s katerim sva šla skupaj na Kitajski zid. Zelo sva se »zaštekala«, res je super.

Kdo naj na Ravnah nastopa na tvojem sprejemu, ko se vrneš iz olimpijskih iger v Londonu?

(smeh) Kakšen dober DJ.

Kulinarične specialitete na Kitajskem?

Nič posebnega. Vse najbolj bizarne jedi so za en mesec prepovedali.

Kdaj lahko pride Bajta na obisk v Kalifornijo?

(smeh) Kadar želi.

Kako komentiraš laž Jolande Bertole v eter na RTV pred kvalifikacijami, da si ostal do konca na otvoritveni slovesnosti, ter da si si to zelo želel in da si bil izjemno vesel, ko so ti dovolili, da si jo ogledaš do konca?

Brez komentarja. (smeh) Nisem bil tam, je pa ta mimohod zelo naporna stvar, saj najprej čakaš v neki telovadnici, potem pa še na stadionu. Ker čakaš v telovadnici programa itak ne vidiš. Na stadionu je bilo menda neverjetno vroče, tako da je otvoritev bolje gledati doma pred televizorjem.

Kaj pa kitajščina? Si osvojil kaj besed?

Nekaj osnov.  »Zdravo«, »hvala«. Torej dve besedi (smeh).

Kaj si počel v Pekingu po svojih nastopih? (Damir je tam ostal še 10 dni, op. p.)

Ogromno različnih stvari, ogledal sem si nekaj glavnih turističnih zanimivosti in pa kar nekaj tekmovanj – košarka (Nemčija – ZDA), tenis (Nadal – Gonzales), šprint na 100 m v atletiki…

Usaina Bolta.

Ja.

Kako pa si prišel do vstopnic?

Z akreditacijo. Vnaprej smo napisali, na katera tekmovanja želimo in potem so nam Kitajci priskrbeli vstopnice.

Torej je bila za te vstopnice velika gneča?

Niti ne, saj je imela velika večina športnikov še tekmovanja (Damir je z nastopi zaključil že drugi dan iger, op.p). Poleg gledalcev ni bilo opaziti pretirane gneče s strani športnikov, je pa res, da smo sedeli med gledalci in ni bilo nekih posebnih območij za športnike. Ampak jaz sem šel naprimer pri košarki sedet kar naprej…

Na klop ZDA?

Ne, ne. V prvo vrsto. Dobro sem slišal trenerja, kakšna navodila daje in pa gledal igralce na klopi. Opazoval sem LeBrona Jamesa – deluje živčno in imaš potem občutek, da bi najraje zabijal kar iz klopi.

Kakšna pa so bila trenerjeva navodila?

Tipični ameriški način – kot pri nas v plavanju: dobri ste, »Good job« in podobno. Nekaj malega tudi taktike.

Si v olimpijski vasi srečal kakšne »zvezdnike«?

Ja. Nadala, Federerja, Bolta… Jamajčani so bili kar v sosednjem bloku, zato smo se videvali vsak dan. Bolt je sicer za razliko od nekaterih Američanov čisto »skuliran«, brez nekih verižic, širokih hlač in tega.

Kaj te je na Kitajskem najbolj presenetilo?

Ljudje so zelo pridni. Imeli smo enega, ki nam je pri vhodu v blok vsak dan, ves dan, odpiral vrata. Izjemno so bili ustrežljivi, vseskozi bi nekaj pomagali… Angleško so govorili bolj slabo, zato smo mogli uporabljati papirčke in prevajalce – naprimer za prevoz na različne lokacije.

Kako daleč od bazena ste stanovali?

5 minut. Vse je bilo na dosegu nog, pa tudi sama organizacija je bila na vrhunskem nivoju. Vsi, ki so že bili na olimpijskih so razlagali, da so bile te najboljše do sedaj. Tudi hrana v obeh jedilnicah je bila dobra.

Pa so tam jedli tudi največji zvezdniki?

Mogoče kakšno večerjo, sicer pa ne, saj sploh ne bi mogli normalno jesti, ker se okrog njih v trenutku nabere ogromno ljudi. Tudi sicer so imeli pri hoji po vasi nekateri velike probleme. Ronaldinho je imel tako zaščito celotne nogometne ekipe, saj so hodili okrog njega, da se mu nihče ni mogel približati. V bistvu je kar naporno, in se ti kar zasmilijo.

Kaj pa prehrana pred tekmo?

Klasika. Testenine in meso. Po tekmi pa samo v McDonaldsu. (smeh) McDonalds je bil sponzor in je bilo zato vse zastonj. Nekateri, ki so prvič videli McDonalds, so iz restavracije nosili cele vrečke.

Kdo je bil tvoj cimer v Pekingu?

Luka Turk, vendar se je poškodoval in se prej vrnil v Slovenijo, zato sem bil v sobi kar sam.

Kar je pomenilo ogromno prostora za Kitajke...

(smeh) Ne, so kar bežale pred nami. Ne vem, mogoče so jim prepovedali druženje. Z Luko sva šla v nek nočni klub, pa so se vse razbežale. Mogoče sem previsok.