Pa ima pesem, ko jo spraviš na papir že končno obliko ali pesmi kasneje popravljaš?

Včasih je to to – kar napišeš. Vse stoji pač. Na svojem mestu. Včasih pišem pesem več dni, se čez kakšen teden spet vrnem in kaj popravim. Zgodi se tudi, da kakšen popravek odkrijem šele, ko pesem pretipkam. Včasih je kaj premalo, včasih je kakšen verz preveč. To se je izkazalo tudi pri skupnem delu z mentorjem Davidom Bedračem. Ni dobro, da verz že na prvo žogo preveč razkrije. Včasih je manj res več.

Muza? Da ali ne? Kdo?

Zame ima muza fizično obliko. Mora se udejaniti. Najprej je muza, šele potem beseda. Ljudje imamo različne muze. Za nekoga je to avto, za drugega jablana… Misel ne more biti muza. Konec koncev vsi hrepenimo po nečem fizičnem, ki v nas poraja občutke. Občutke sreče, ljubezni, veselja, tudi žalosti. Jaz potrebujem ob sebi osebo, ki mi te občutke sproža in to je moja muza.

Maja, brez naslednjega vprašanja pač ne gre – zakaj si sploh postala pesnica?

Bilo je nekje v 6. razredu osnovne šole. Takrat nihče ni pisal, jaz pa sem zmeraj želela biti nekaj posebnega. (smeh) Bila sem nesrečno zaljubljena v sošolca in s pesmijo sem mu želela nekaj sporočiti. Lažje pa sem napisala kot povedala. To so bili seveda prvi poskusi, ki so se nadaljevali. Kasneje sem ugotovila, da je to nekaj, kar mi leži.

Orodje komunikacije, ki si ga izbrala, je torej že zgodaj doseglo svoj namen?

(smeh) Točno. Rezultat je pa še sveža pesniška zbirka Zgladi me v žensko.

V kakšni sinergiji si z ostalimi literarnimi zvrstmi? Boš kdaj pisala kaj drugega, ne samo poezijo?

Mislim, da za enkrat ostajam pri poeziji, saj je trenutno to način, ki mi najbolj odgovarja. Če preberete mojo knjigo od začetka do konca, opazite, da je moje pisanje pravzaprav poetična proza, zaključena zgodba. Ne uporabljam standardnih oblik poezije; proza pa zahteva vse preveč discipline, ki je nimam. Pa še veliko časa porabiš, da vse pretipkaš. (smeh)

Se mogoče spomniš, katera je zadnja pesem, ki si jo napisala?

(pobrska po knjigi) Golide sladkih besed.

In kateri je trenutno tvoj največji izziv v življenju?

Prenova stanovanja. Ne, ne, to je nuja, ne izziv…

(jo prekinem in malo podrezam) Kaj pa diploma?

Ne rabiš diplome, da napišeš dobro knjigo… (spet smeh)

Ja, se strinjam (smeh pri obeh)…

Drugače pa zdaj, ko so vtisi s predstavitve knjige še sveži, želim čim več delati na tem, da knjiga ne bo ostala sama sebi namen. Zdi se mi, da je dobra odskočna deska za skok v nove literarne vode in neko novo področje, na katerem moram več delati, ga raziskati, ga ponotranjiti. To je torej moj izziv – odkriti, kaj me čaka pri naslednjem zavesljaju…

Knjige katerih avtorjev so trenutno na tvoji nočni omarici?

Hm, jaz pa moja disciplina branja… Svoje knjige še nisem dala na nočno omarico (smeh), je pa na njej kar nekaj novih, ki sem jih dobila v dar ob predstavitvi moje prvenke - S strahospoštovanjem Amelié Nothomb, izbor pesmi To je, kar je Toneta Pavčka, nekaj takšnih, ki jih večkrat po malem prebiram – Gnezdo besed na najini strani daljav Ane Pisar, Skorjevec Gašperja Bivška, najde se kakšna strokovna, »službena«, literatura kot je Prioritizing Web Usability Jakoba Nielsna, in ostale, ki po takšni ali drugačnih priporočilih ali knjigarniških izletih zajadrajo na nočno omarico – trenutno so to Knjiga Mrtvih Marka Zorka in Nekam daleč Zvoneta Šeruge. Aja, pa Ikein katalog, itak. Vsekakor se pa najde prostor še za kakšno po tvojem (op.a. mojem) priporočilu…

Je mogoče še kaj, kar želiš sporočiti bralcem tega intervjuja?

Da poezija ni »bav bav«. Nikoli ne smete za svoje vzeti interpretacij, ki vam jih vsiljujejo kvazi poznavalci poezije ali kakršne koli druge literature. Namesto da se sprašujete kaj, za vraga, boste vi počeli na literarnem večeru, raje pojdite na kakšnega in si ustvarite svoje mnenje. Premagajte strah. (smeh) In če nimate enakega odgovora, kot ga je želel slišati profesor, ko je postavil vprašanje »Kaj je želel pesnik s tem povedati?« niste neumni, samo razmišljate po svoje. Kar je edino pravilno. Poezija je lepo poslanstvo in vsi mladi, ki jo pišemo in širimo, učimo druge, da so lahko literarna druženja tudi kul. Slovencem manjka odnos branje-pogovor. Na literarnih večerih avtorjev nihče nikoli ne upa nič vprašati!?! Pa toliko imamo povedati!

Maja, najlepša hvala za čas, ki si si ga vzela za pogovor, za toplo energijo, ki jo razpošiljaš v svet s svojo poezijo in, seveda, za posvetilo, ki si ga zapisala v moj izvod pesniške zbirke Zgladi me v žensko. Naj bo tvoja muza nesmrtna, naj navdih prihaja ob pravem času in naj se tvoje življenje vrti v prave smeri, posute s semeni za nove pesmi.