Glavni ugovor je, da so to zahteve trga in tudi univerze se vedno bolj obnašajo tržno.

Ja, ampak problem ni samo družboslovje... Tudi druge discipline so zelo sporne. Raziskovalni center v okviru francoske Sorbonne je delal raziskave za L'Oreal. Zaključki do katerih so prišli, so bili v nasprotju s cilji financerja. Prej pa so imeli pogodbo, ki je omogočila financerju, da je preprečil objavo raziskave v javnosti.

To je potem tisto vprašanje, kako ohranjati kvaliteten in neodvisen študij. Že samo polje družboslovja je drago, ogromno denarja gre, da imaš kvalitetne knjižnice, baze podatkov, predavalnice in nenazadnje predavatelje. Na drugih poljih pa je strošek še toliko večji: za laboratorije in drugo opremo.

Kako zagotoviti, da si vseeno še avtonomen v svojem delu? To je spolzek teren, kjer sam ne vidim nekega jasnega odgovora.

Zdi se, da študentje veliko raje delajo v kafiču in zaslužijo pet evrov na uro, namesto da bi se resno posvetili študiju za štiri leta in nato to znanje uporabili.

Se strinjam, to je res. Ampak zaradi neke splošne situacije, zaradi finančnih potreb. V ZDA je drugačna situacija, ker skozi tista štiri leta nisi prisiljen kaj preveč delati. Ampak že spet je nek super način discipliniranja študentov, ki se skozi pet let razsvetlijo in radikalizirajo. V Ameriki imaš več možnosti. Na samem Harvardu na primer - čeprav je konservativna institucija - je najboljša možnost za študij »heretičnih« političnih filozofij, kot je marksizem, anarhizem, proučevanje alternativnih družbenih ureditev itd.

Ampak vseeno, ko končaš študij te več ali manj čaka breme študijskega posojila in hitro moraš začeti odplačevati dolgove in znova postaneš del te družbe.

Francija, Anglija, vse države Evrope gredo v to smer, med njimi tudi Slovenija ... Pa tudi FDV, s FDVizijo in Gala prireditvami? Se faks prodaja študentom?

Zdaj lahko rečem, da je FDVizija slaba, ker nisem bil nominiran. Lani sem bil (smeh). Je korak naprej, da se ustvarja skupnost. Osrednji problem je majhnost Slovenije, vsak študent gre za vikend na svoj konec. V tujini, predvsem v ZDA, kjer pridejo skupaj študenti iz celega sveta, so na kampusu praktično celo leto. Zapustijo ga dvakrat, trikrat na akademsko leto in potem se ustvari tista skupnost, ko vidiš, da je kampus živ. FDVizija je korak naprej v to smer, da se ustvarja vez med profesorji in študenti. Samo v tem pogledu. Po drugi strani pa je seveda sporno oziroma vprašljivo vse drugo, kar spada zraven ... Tudi to, da se ocenjuje profesorje in se jih skorajda reducira na to, kdo je bolj fizično privlačen.

Kakšen pa je slovenski študent, na primer na FDVju? Kako bi ga opisal.

To je nehvaležno vprašanje. V bistvu je vsak razred različen, težko je dati neko oceno. Če pa iščeš študente, ki razmišljajo, jih zanimajo stvari, ki raziskujejo, jih je ogromno. Veliko je lastne iniciative, kar je meni pomembno. Da ti je študij neka možnost, da izkoristiš čas, privilegije, da lahko študiraš; zato, da nekaj delaš, da reflektiraš družbo v kateri si, politični sistem, svoj lastni položaj, lastne predsodke, usedline, ki jih prej dobiš skozi izobraževanje.

To je res pozitivno, vidiš vso širino študentov, kam vas nese in kaj delate. Iskati je treba znanje in ne le neznanje in sam ne iščem le tistih, ki so kar se le da apatični in jim je to le odskočna deska za čimprejšnjo profesionalno kariero. Ampak to, da pridejo študenti na fakulteto izkoristit ta čas za to, da se učijo, ustvarjajo. Zagotovo jih je ogromno.

Kdo pa je kriv za to, da v četrtem letniku nekdo uporabi en vir kot literaturo pri eseju ali seminarski nalog? Je kriv študent ali sistem, ki ga je pripeljal tako daleč?

Mislim, da kar oboje. Tudi, če bi sistem bil tako slab, mislim da nek študent, ki bere, ki raziskuje, je kritičen, bo vedno lahko pisal o teh stvareh. Eno izmed glavnih polj mojega raziskovanja je anarhizem. In tam je najbolj zanimivo, kako so revni priseljenci iz Italije, Nemčije, Balkana, V Evrope, brez formalne izobrazbe, sprva komaj pismeni, saj so prišli v »novi svet« brez dokončanih osnovnih šol, začeli sami ustanavljati šole. Sami so začeli ustanavljati različne kolektive in bralne krožke, kjer so nato študirali temeljna filozofska ter politična dela. Ko vidiš tiste publikacije znotraj delavskega gibanja; večina je bila brez formalne izobrazbe, ampak njihov pogled, analize in nivo pisanja – res fenomenalno.

Na primer, pisma dveh najbolj znanih mučenikov anarhizma. Sacco in Vanzetti sta bila zaradi nekega ropa obsojena na smrtno kazen. Njuna pisma iz zapora so nekaj najbolj fascinantnega za branje, pa sta oba bila brez formalne izobrazbe. Morda bi morali današnji študentje malo brati tudi to in se malo zamisliti.

Zakaj študentje iščejo kritično držo zunaj fakultete, v mladinskih centrih, v Rogu, na Metelkovi, zakaj ne morejo tega iskati na fakulteti?

Univerze so skozi zgodovino bile hierarhične institucije. Po eni strani so bile prostor prostega razmišljanja, dinamizator družbenih sprememb, če pa pogledamo po drugi strani, koliko je bilo tistega, koliko se je nevtraliziralo, kolikokrat se je dalo nekih opravičil za družbene krivice, koliko se je dalo znanstvenih aver nekim nedemokratičnim, protidemokratičnim sistemom… Ko razmišljamo o nekem odpiranju je tako mogoče smiselno razmišljati zunaj predavalnic.

Res pa je, da univerz ne smemo pustiti kot nekih prostorov, kjer ne sme biti političnih oziroma družbenih bojev. Žal prenekateri kolegi spustijo svoje standarde, svojo pravo poslanstvo in se zgolj prodajajo trgu kot rent-a-intelektualci.

Tudi jaz se strinjam, da se prepogosto pozablja, kako pomembno vlogo ima univerza znotraj družbe. Sploh ne samo za študente, to leti tudi na pedagoge, raziskovalce in zaposlene znotraj univerz. Izkoristi ta svoj privilegij za spreminjanje sveta - na tej točki najbrž ni treba opozarjati, da je svet treba spremeniti. Noam Chomsky v svojem eseju Responsibility of Intellectuals osvetli ravno to odgovornost, seveda pa jo veže na intelektualce in ne samo na akademike. Navsezadnje pravi, da so oni velikokrat prvi apologeti sistema.  

Kaj pa problem s samimi profesorji? Mnogo profesorjev je zasidranih na fakultetah in se jih ne da oziroma ne more odstraniti, čeprav morda niso najboljši pedagogi.

Tudi to je pomembno, da v Sloveniji sam sistem ni najbolj jasen, saj si razpet med raziskovalnim in pedagoškim delom. Če boš povsem sfokusiran v raziskovalno delo in v določenem obdobju hlepel po objavah v različnih publikacijah, na drugi strani pa zanemarjal študente, gre za zelo vprašljivo oziroma sporno dejanje.

Osebno imam za kaj takšnega preveliko spoštovanje in odgovornost do študentov. Skozi akademsko leto trpi predvsem moje lastno pisanje, zato ker več pozornosti posvečam njim, vsem njihovim esejem, da jih preberem, da povem, kaj lahko izboljšajo, kateri eseji so tako dobri, da se jih lahko kje objavi. Da so predavanja vedno sveža, nova. Zato pa mogoče malo trpi, kako bi rekel, produkcija.

Ravno o tem je govoril tudi dr. Andrej Kurnik; da so profesorji preobremenjeni, da v bistvo sploh ni časa za raziskovanje.

Sploh, sploh. Za polno pedagoško obremenitev moraš imeti 180 delovnih ur, to pa pomeni vsak teden 3x po štiri ure predavanj. Če imaš to odgovornost do študentov, da se vsaj prej pripraviš, praktično samo za to delaš cel teden, tudi čez vikend.

Torej je možno, da pri nas profesorji niso slabši, ampak so samo preobremenjeni in je tukaj tisti problem?

Sploh nisem rekel, da so slabši. Enostavno je sistem napačno zastavljen. Mogoče je napaka predoziranje, v želji, da bi podali toliko znanja, podajo prevelik odmerek. Isto kot pri zdravilih, ko misliš da boš naredil bolje, če boš namesto enega odmerka dal kar tri. Rezultati so nam znani.

V želji, da boš podal vso znanje, študente zadušiš, da komaj priplavajo na površje. Pišejo izdelke samo zato, da ujamejo deadline, ne pa zato, da bi napisali nekaj novega, oddali v tisti svoj mentalni inkubator in nato še razmišljali o izdelku. Enostavno ni možnosti biti kreativen, oziroma, žal je dan prekratek za to.

Kakšen pa se ti zdi odziv študentov na tvoje predmete?

Ocene so pozitivne, vsaj kar se evalvacij in odzivov tiče. Žal mora biti vse kvantificirano, toda meni je bolj pomembno - četudi bi ocene bile slabše - da izkoristiš to priložnost za podajanje nekih novih vpogledov, da mogoče začne kdo brati nove stvari, da začne o določenih stvareh razmišljati čisto drugače. Se pravi, da se razblini stereotipe in dogme, kot je ta, da obstaja življenje samo znotraj države, le znotraj političnih strank. Študentom hočem pokazati, da so kapitalizem, narod in nacionalna država samo neke človeške kreacije, ki so krive za večino morij skozi zgodovino. So rezultat političnih sil znotraj družbe in ne neki nespremenljivi naravni zakoni; zato jih lahko odpravimo že jutri. Če naslovimo take stvari in rešimo iz zgodovinske pozabe teorije in filozofije, ki so neupravičeno na margini, potem sem zadovoljen.

Se ti zdi, da ti to uspeva oziroma kakšen imaš občutek?

Občutek je super, tudi ko vidim sedanje in bivše študente, kako sodelujejo v raznih projektih, kjer se rojeva neko kritično pisanje in delovanje. Glede na to lahko rečem, da ja. Upam, da je vsaj kakšna zasluga zraven.

Če se dotaknemo še vprašanja politične aktivnosti profesorjev. Kakšno mnenje imaš o tem, da je kar veliko profesorjev v političnih strankah?

Mislim, da je to nekaj čisto normalnega. Edino, kar opažam je to, da se vedno govori o politični obremenjenosti posameznikov, se pravi tudi tistih, ki sploh niso člani političnih strank, ki so mogoče izven neke konvencionalne, etablirane politke, kadar gredo proti toku. Ampak problem je v tem, da pozabljamo, da je politika vseskozi v predavalnicah. Problem je le takrat, ko se ruši status quo.

Pri drugih predmetih, ki se ukvarjajo zgolj in samo s krepitvijo »nevtralnih« integracij kot sta npr. NATO in EU, pa to ni politično. Prevzemamo določene koncepte, teorije, institucije kot da so nevtralne, neodvisne.

To je dejal že Foucault v znameniti debati s Chomskim v 70-ih na Nizozemskem, da je naša politična naloga, da izzivamo in napadamo institucije, ki se na prvi pogled zdijo nevtralne, neodvisne. S tem, ko jih bomo naslavljali na tak način, se bo razkrila vsa tista politična moč, ki je skrita znotraj njih.

Mediji bi te označili za »čudežnega dečka« in vtaknili v kakšno stranko. Kdaj lahko potem pričakujemo tvoje udejstvovanje v kakšni politični stranki?

V stranki nikoli.

Torej v družbenih gibanjih in bojih?

Ja. Ampak tudi tukaj opažam, da je prevečkrat napaka, da zavzameš eksplicitno držo, »zdaj sem pa aktivist«. Politični boj in politične spremembe moraš zasledovati v vsakdanjem življenju. Najbolj formativni osebi pri mojem študiju sta bila Howard Zinn in Noam Chomsky. Tekom študija in tudi danes mi veliko pomagata.

Njuno življenje in delo je ravno takšno, da ni tiste eksplicitne drže aktivista, ki je radikalen zgolj občasno, zgolj za hobi, ampak sta radikalna vedno in povsod. Kot je dejal Zinn, da že danes živimo, tako kot bi v neki drugačni, pravičnejši družbi morali. Že to je pomembna zmaga.

Vec fotografij lahko najdete v Albumu.