Na kak način radijski voditelji dobivate od poslušalcev odzive o svojem delu?

Načeloma poslušalci pošiljajo elektronsko pošto, na katero redno odgovarjam. Ti odzivi poslušalcev mi pomenijo veliko, ker ni pomemben zgolj odziv uredništva. Izredno cenim tiste, ki mi kaj napišejo, ker morajo poleg tega, da me poslušajo, vložiti tudi trud in energijo. Zgodilo se je že, da sem se s takšnimi ljudmi zapletel v daljšo korespondenco o delovanju radia.

Kako najdeš vsak dan sproti energijo, kreativnost, humor in ideje za svoje delo?

Radio me preprosto tako zanima. Vedno imam s sabo beležko, v katero zapisujem vse, kar se mi dogaja. Mogoče je radio moj blog, ker stvari, ki bi jih sicer pisal v blogu, dam v radijski eter. Z delom sem začel na na večernem programu, trenutno pa delam na jutranjem. Sem pa mnenja, da je radijska postaja ravno z dobrim jutranjim programom postane uspešna in prepoznavnava.

Ti je žal, da je obilica gradiva, ki ga pripraviš in ki gre v eter za večno izgubljenega, ker, kot vemo, se stvari načeloma na snemajo?

Zanimivo vprašanje. Mogoče to ostane v spominu poslušalcev. Vsake toliko časa me kdo ustavi na cesti in mi pove, da nikdar ne bo pozabil tega ali onega, kar sem govoril na radiu. Stvari, ki jih sam razvijam, napišem v beležko in niso kje organizirane. Moj jutranji program se ne snema, imam pa lasten arhiv večine Manipulacij, ki sem jih delal. Radijski eter je bil do nedavnega zelo izmuzljiv. Karkoli si slišal, si slišal enkrat in nikoli več, sedaj se to z avdio in video arhivom ter podcastingom hitro spreminja. Moja želja je, da bi se dalo te misli radijskih voditeljev zbrati in tiste najmarkantnejše shraniti. Vendar pa tisto, kar najbolj zbode in najbolj uspe, se že zapiše kje.

Radio proizvaja toliko vsebin, da jim poslušalec ne more slediti. Drugi problem je, da je radio doslej deloval tako, da kar si preslišal, si preslišal za večno. Bilo bi škoda, da ves ta trud in priprave gredo v nič. Ker je RTV zavezan temu, da dela raznolike vsebine, ki se tičejo vseh državljanov Slovenije, je treba le še zagotoviti, da te vsebine pridejo primerno do vseh ljudi. To je tudi uporabno za Slovence v tujini, ki tako ostanejo v stiku s slovensko govorjeno besedo. Mislim, da je to odlična možnost za širitev javnega servisa, ker podcast organizira vse te vsebine na način, da so vedno in dlje časa dostopne. Tako dobimo serije relevantnih zgodovinskih, športnih, intervjuvskih, družbeno-političnih, znanstvenih ... oddaj, ki jih lahko poslušalec posluša kadarkoli mu to ustreza. Tako te oddaje dobijo tudi izobraževalno funkcijo, saj bo poslušalec imel možnost, da bo tisto, kar ga zanima, shranil na lastnem predvajalniku in uporabljal za lastne (izobraževalno-raziskovalne) namene. Zaenkrat podcasting v Sloveniji  še ni dobro organiziran, vendar upam, da bomo tudi pri nas na nanj začeli gledati kot pomemben segment radijskega programa. Upam, da bom v prihodnosti tudi sam prispeval k izboljšanju tega stanja. Bistvo podcastinga je, da radio postane še bolj dostopen in bolj relevantna referenca.

Kako je prišlo do tvojega intervjuva z znamenitim strokovnjakom Johnom Ellisom (eden izmed svetovno priznanih kvantnih fizikov) in kako se pripraviš na intervju takšnega kova?

Ko delaš na javnem radiu imaš možnost, da če se radio odloči, da bo pokrival takšno reč, potem pač izberejo in pošljejo tja svojega predstavnika. Glede priprav pa je tako, da se včasih za tak intervju pripravljaš tudi po več dni. Če se je treba pripravljati za gosta, ki mi je izjemen izziv, se mi ni težko pripravljati tudi v domačem času. Za pogovor z Ellisom sem šel v knjižnico in si sposodil  vse, kar se je dalo dobiti o kvantni fiziki in se pri tem spomnil, vraga, zakaj me to v srednji šoli še ni tako zanimalo. Tako, da sem dal celotno fiziko in kemijo skozi, da sem bil malce bolj kompetenten sogovornik. Dejansko v tak pogovor vložiš veliko truda, saj moraš svojega gosta poznati, se pripraviti nanj in delati intervju z Johnom Ellisom mi je bilo v veliko čast.

Intervju s katero osebo ti je največ pomenil?

Največ mi je pomenil intervju, ki sem ga posnel v Riu de Janeiru, z brazilskim glasbenikom Ney-om Matogrossom. Matogrosso je velika zvezda brazilske glasbe. Imel sem priložnost, da sem ga intervjuval pri njemu doma, ogromno mi je pomenilo tudi to, da je najin intervju potekal v portugalskem jeziku, pa tudi zaradi tega, ker sem imel priložnost spoznati veliko ime brazilske popularne glasbe, ki ima za sabo tudi zanimivo zgodbo.

Znano je, da govoriš dobro portugalsko. Kdaj in kako si se zaljubil v ta jezik?

Bolj ali manj je to naključna zgodba. V časih, ko si še nismo dopisovali prek interneta, sem si dopisoval z neko punco iz Brazilije preko Internationala Pen Friend kluba in takrat sem se začel navduševati nad Brazilijo in jezikom. Ker je bila Brazilija takrat precej nedostopna, sem težil k temu, da bi odšel na Portugalsko. In tako sem odšel na Portugalsko, kjer sem se začel učiti jezik. Kasneje sem se še kot študent preko programa Erasmus vrnil v Lizbono in takrat me je portugalščina dokončno prevzela. Stik z jezikom ohranjam preko prijateljev in portugalskega radia. Rad bi tudi študiral portugalščino, ampak te opcije ni.

Če bi prišla ponudba iz lizbonskega radia, kako bi odreagiral?

(smeh) To bi bil moj romantični ideal, ni pa to moj cilj. Vendar se bom našel tudi v Sloveniji in na slovenskem radiu in ne vem zakaj ne bi s tem nadaljeval. Sem pa že delal na portugalskem radiu, ko sem se javljal iz Lizbone.

Radio ima močan vpliv na mnenje ljudi. Ali si lahko kot voditelj dovoliš, da si politično usmerjen ali moraš biti po službeni dolžnosti politično nevtralen?

Po službeni moram biti predvsem kritičen. Kritičen do ene ali druge strani. In mislim, da mi to v jutranjem programu uspeva, je pa res, da so nekateri precej občutljivi na to. Mi smo javni medij in skušamo biti objektivni, če pa se zgodi, da človek pokliče in zmerja eno ali drugo politično stran, to seveda ne pomeni, da je radio pristranski, temveč, da se je v tistem trenutku na radiu pojavil diskurz, ki ga mora voditelj prekiniti. Kadar ljudje postanejo žaljivi, kadar začnejo uporabljati besede, ki za pogovor v javnem prostoru niso primerne in kadar se dotikajo stvari, ki niso tema pogovora, takrat se jih ustavi, v najhujšem primeru, se jih tudi preprosto prekine. Če pa se primerno izražaš, lahko brez problema izraziš kritiko na kogarkoli in kadarkoli, to nikdar ni bila težava.

Si že kdaj imel kakšne probleme zaradi svojih oddaj?

Izrazitih problemov še nisem imel, vsekakor pa ni bilo kdaj kakšnih tožb. Jasno mi je, kakšna je moja odgovornost in se zavedam, da obstaja meja dobrega okusa glede političnih izjav. Težav nimam zato, ker če se pojavi kak dvom, se ta ustavi pri mojemu uredniku, ki je tisti, ki brani interese radia.  Zaradi Manipulacij nisem nikdar imel problemov, tam se naredi nekaj drugega: včasih kak politik ves navdušen pokliče in me pohvali, da sem se dobro ponorčeval iz njega.

Ti je bilo kdaj za kakšne izgovorjene besede v etru žal in bi jih najraje vzel kasneje nazaj, če bi lahko?

Takšnih situacij v etru je toliko, da je nemogoče v vseh primerih odreagirati tako kot bi si želel. Bilo je par kočljivih situacij, ko so bil poslušalci žaljivi, sicer sem vedno odreagiral, vendar se mi zdi, da mogoče kdaj nisem odreagiral dovolj odločno, da bi bil jasen moj položaj. Težko je, če se moraš več kot 15 minut vseskozi pogovarjati po telefonu s poslušalci in vedno ne moreš odreagirati najbolje. Da bi pa katero izjavo posebej obžaloval, pa ne.

Kako močan medij je radio v primerjavi s časopisom ali televizijo in kakšna je prihodnost radia?

V primerjavi s televiziji ni posebnega dvoma, da ljudje radiu pripisujejo manjšo težo. To se vidi s strani politke, saj velja neka norma, da če se pojaviš na televiziji si pomemben. S tem se sicer ne strinjam. Radio ponuja možnost, da se stvari loti bolj temeljito in hitreje in ne terja od človeka polne pozornosti. V primerjavi s časopisom, se mi zdi, da je radio bolj prisoten kot časopis, kajti radio je lahko izkušnja, ki jo lahko imaš cel dan. Vsem pa priporočam, da poslušajte radio zjutraj, vendar naj vas ne preseneti, da so tudi popoldne odlične oddaje.

Kakšen se ti zdi problem Koroškega medijskega prostora?

Bojim se, da je trenutno edini resni medij na Koroškem Koroški radio. Predvsem bi si želel, da Koroški radio ne bi pozabil svojega poslanstva, da je lokalna radijska postaja. Čeprav se je lastništvo spremenilo, bi si želel, da bi ohranil radio svoj status. Koroškemu radiu želim, da ostane relevanten medij za svoje okolje, da ne bi pozabil na novinarstvo, na vsebine in da se ne bi preveč prilagajal komercialnim vsebinam. Rad bi pa videl, da bi spet izhajal Ibržnik, ki mi je bil zelo všeč v nekem obdobju v preteklosti.

Imaš v prihodnosti v pripravi kakšno novo oddajo na Valu 202?

Najbrž bom sodeloval v oddaji o znanosti, ki jo pripravljamo in kjer smo že našli strokovnega sodelavca.