Borut Pahor je na začetku govoril, da je v primeru zmage SD možna vsaka koalicija. Na prvem predvolilnem soočenju je zadevo nekako obrnil, saj je odločno dejal, da z SDS ne bi šel skupaj v vlado. Od kod ta velika sprememba? Je vladna koalicija med SD in SDS že vnaprej izključena?

Možno je vse. To je jasno. Po drugi strani, če vnaprej rečeš, da boš šel v vlado z nekom, proti kateremu je večina tvojega volilnega telesa, potem bi bila to velika politična neumnost. Tukaj ne gre toliko za vprašanje, kdo bo šel s kom v koalicijo, ampak koliko ima kdo koalicijske sposobnosti. Na tej točki pa se SD in SDS razlikujeta. SD ima večjo koalicijsko sposobnost kot SDS. SD bi kot partnerko v koaliciji imelo več strank kot SDS …

Ali v predvolilnem času preveč pozornosti posvečamo spopadu med SD in SDS, ter s tem zapostavljamo druge politične stranke (parlamentarne in neparlamentarne), ki prav tako sodelujejo v tej tekmi? Če pogledamo samo prvo soočenje, vidimo, da je bilo že v štartu vprašanje »ali Pahor ali Janša«?

Problem je v tem, da je za medije zanimiva konfrontacija. Ko je v studiu deset gostov, je zadeva relativno nezanimiva oziroma manj zanimiva. Ljudje imajo raje dvoboj »ena na ena«. Pri tem imajo svojo računico tako v SD, kot tudi v SDS. Janša misli, da bo na tak način najlažje premagal Pahorja, Pahor pa se v teh dvobojih znebi svojih tekmecev na levici. Takšni dvoboji, kot je bil prvi in tisti, ki bo tik pred volitvami, so medijsko najbolj zanimivi – POP TV od tega prodaja oglase, RTV Slovenija ima visoko gledanost in ohranja nek imidž. Če imaš deset kandidatov, to ne pomeni, da bo soočenje petkrat bolj zanimivo. Skratka, gre za čisto medijsko logiko.

Kakšen pa je po vašem mnenju nivo (politične) debate na teh predvolilnih soočenjih?

Najprej je treba povedati, da je velika razlika med vodenjem oddaj na RTV Slovenija in POP TV. Prva je zavezana nekim standardom, katere mora bolj ali manj spoštovati. Tisto prvo soočenje med Janšo in Pahorjem je bilo pred uradnim začetkom kampanje ravno zaradi tega, da se je lahko zaobšlo pravila te volilne kampanje. Na RTV-ju ne moreš soočiti samo dveh kandidatov. Vse stranke morajo imeti enak tretma. Na drugi strani POP TV ni tako strogo zavezan takim standardom. To vidimo že na soočenjih, saj se večkrat zgodi, da jim debata uide z vajeti.

Se neparlamentarne stranke upravičeno pritožujejo glede zakona o volilni kampanji na RTV Slovenija?

Mislim, da se. Vendar … eno je zakonitost medija, eno pa volilne kampanje. Mediji potrebujejo gledanost. Soočenje nekih neparlamentarnih strank je za medije relativno nezanimivo, čeprav imajo tudi neparlamentarci kaj povedati. Zato bi bilo prav, da bi imele »air time«, čeprav bo gledanost vseeno nizka.

Katera politična stranka bo na prihajajočih volitvah poraženka oziroma bo največ izgubila?

Odvisno od tega, kaj vzamemo za osnovo. Če vzamemo za osnovo volitve 2004, potem bo največ izgubila LDS, največ pa bo pridobila SD. Vendar ne vem, če je to relevantno. Med tem časom so se namreč zgodili tako rekoč tektonski premiki - razpad LDS na Zares, na nepovezane poslance, nekaj jih je odšlo k SD … Relevantno je primerjati zadnji dve leti, kjer pa ni več tako jasno, kdo je zmagovalec in kdo poraženec. Skratka, odvisno od tega, kaj vzameš za platformo.

V medijih se je omenjalo, da bi lahko v bodoči vladi prevzeli tudi kakšno ministrsko mesto. Koliko je v tem resnice?

V medijih? Kje?

V bolj rumenih medijih …

Nisem vedel. Ne, ne.

Vas ne zanima delo v aktivni politiki? Ali to možnost že vnaprej izključujete?

Moja osnovna služba je na FDV-ju. To delo rad opravljam in ga ne bi hitro zamenjal. Možnosti ne izključujem v tem smislu, če bi bilo nekaj za narediti – to štejem kot državljansko dolžnost -, da to narediš … Mislim pa, da ne bodo vzel nikogar, ki je star pod štirideset let (smeh). Da bi imel pa en odstotek možnosti, tega si pa tudi ne želim, niti ne delam na tem.

Na FDV-ju ste specialist za vprašanja globalizacije. V svojem prvencu »Neoliberalna globalizacija in država« ste to besedo (globalizacijo) označili za najbolj zlorabljeno besedo po koncu Hladne vojne. Zdi se, da je na splošno uporaba globalizacije zelo površna, kar pa je v veliki meri pogojeno s tem, v kakšni obliki jo uporabljata politika in mediji nasploh. Prikazuje se kot objektivno dejstvo, na katerega ljudje nimajo vpliva.

To je ena izmed stvari, ki jo trenutno analiziramo in raziskujemo na FDV. Dr. Slavko Splichal je vodja raziskave, ki analizira slovenske dnevnike (Delo, Dnevnik in Večer) v letih 1990, 1995, 2000 in 2005. Vsak tekst, ki se pojavlja na določenih straneh, se čisto kvantificira oziroma se kodira. Ta raziskava še vedno poteka (do danes je narejena okoli šestdeset odstotno), ampak ena izmed preliminarnih ugotovitev je tako imenovana politika depolitizacije. Zelo preprosto gre za to, da je zelo veliko govorjenja o politiki, ampak ko analiziraš govor, ugotoviš, da ni politika za to, da bi lahko kaj naredil, temveč ti politika govori, da si pravzaprav brez moči. In globalizacija se bere točno v tem smislu.

To se je lepo videlo, ko smo pristopali k Evropski uniji ali pa v zvezo NATO, kjer je še vedno argument (npr. pri Patriah), da smo v pristopni pogodbi obljubili tista dva odstotka BDP. Vendar pri tem nihče ne pove, da nista dva odstotka za oboroževanje, ampak za obrambo. Razlika med oboroževanjem in obrambo pa je velika. Tukaj gre za to, da imaš v smislu globalizacije nek eksterni argument, ki pritrjuje temu, da je pač takšno stanje, pri katerem ne moremo storiti ničesar. Edino, kar je možno, je prilagoditev. Vendar ni čisto tako …

Vi ste to označili kot neoliberalno globalizacijo, teoretik Ulrich Beck pa kot globalizem – ideologija vladavine svetovnega trga, ki se predstavlja kot nepolitična, v resnici pa je še kako politična. Kaj lahko naredi pri tem nacionalna država oziroma na kakšen način se lahko upre tem strukturnim pritiskom od zunaj? Postmodernisti (npr. Negri) zagovarjajo stališče, da je nacionalna država skoraj popolnoma izgubila na suverenosti in da je o tem na nek način skoraj nemogoče govoriti.

To sta dve osnovi debati v razpravah o globalizaciji. Ali gremo v gloabalizem oziroma v to neoliberalno globalizacijo, kar osebno relativno enačim, ali pa v neko drugo smer. Kaj lahko naredi država? Imamo Fred and Fannie v Združenih državah Amerike, ki so ga podržavili. Na Wall Streetu so se šalili, da je prišel nazaj socializem. To je nekaj, kar lahko naredi nacionalna država.

Vendar pri takih vprašanjih male države ne morejo narediti praktično ničesar. To lahko naredijo neke večje države, skoraj imperiji, ki v tej zadevi bolj vplivajo na male države kot one same.

To je res. Ampak, tukaj sta ključna sva momenta. Tu ni toliko boj med »državo« ali pa »nedržavo«, kot to postavlja na primer Negri. Nekateri govorijo o katalitičnih državah, ki se povezujejo med sabo. Gre za točno te manjše države, ki se začnejo povezovati zaradi skupnih interesov. Takrat pa lahko nekaj naredijo. Svet ni tako črno-bel v smislu »država« in »nedržava«.

Vendar imamo na primer Evropsko unijo, ki teži točno v to smer. EU bi lahko bila nek antipod temu in bi lahko poizkušala z neko kozmopolitsko demokracijo na globalni ravni, vendar skuša politiko voditi s tehnokratskim modelom. Zakaj je temu tako?

Po eni strani se strinjam, da gre za tehnokratsko vodenje in prevladujoč neoliberalni model, ampak je EU pri tem vprašanju dvorezna. Po drugi strani gre EU s socialnimi sistemi, z industrijsko politiko, z Official development assistance (ODA) … v neko drugo smer oziroma kompenzira ta neoliberalizem.

Kako bi lahko definirali globalizacijo za nekoga, ki se s tem ne ukvarja? So množična protestna (družbena) gibanja res dejansko proti globalizaciji, kot se skuša pokazati v medijih?

Množična protestna gibanja so proti določenemu tipu globalizacije, točno proti tistemu, o katerem smo govorili prej – globalizmu, ki je nek točno določen tip globalizacije, kateri pa kot taki ne nasprotujejo.

Zame je najpreprostejša definicija globalizacije, da gre za povečanje intenzivnosti vseh možnih odnosov med ljudmi, med organizacijami in tako dalje.

Vendar se nacionalna država ni uspela prilagoditi na te spremembe. Na drugi strani so transnacionalke stopile na neko višjo raven in nacionalno državo izigravajo.

Da, ampak nacionalna država se pač nekoliko počasneje prilagaja. Danes ne moreš načrtovati finančne politike brez tega, da upoštevaš mednarodno okolje, ker si vpet v mednarodne finančne tokove, ki so pod vplivom informacijske in komunikacijske tehnologije absolutno globalni. Vse to mora država vkalkulirati. Danes je avtarkizem praktično nemogoč.

Ampak danes ni ponujenega nekega drugega odgovora za zlom transnacionalnih organizacij, kot pa nek avtarkizem. Transnacionalke brez problemov izigrajo nacionalno državo, tako da svoj prihodek selijo v neke davčne oaze.

Z globalnim političnim sistemom še nismo prišli tako daleč, kot so prišle transnacionalke. Tudi, če bi nekoč prišli tako daleč, je ključno vprašanje, kaj so vrednote, ki so predpogoj za delovanje sistema.

Kaj je danes vrednota? Demokracija, ki se predstavlja kot nekaj univerzalnega, čeprav se jo razume na tisoč in način?

Ena od idej je, da bi osnovne človekove pravice, ki so zapisane v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah iz leta 1948, bile neka etična osnova delovanja v globalnem svetu. Zakaj ravno ta deklaracija? Ker kasnejše pogodbe, konvencije, pakti … nimajo več tega globalnega dosega.

Na osnovi te deklaracije bi lahko hitro ugotovili, kaj krši posamezna ekonomska ali pa politična praksa, ki zaradi tega ne bi bila dobra oziroma primerna.

Te pravice je v bistvu postavila zahodna družba, ki se jih ne drži niti sama. Postmodernistični teoretiki trdijo, da je ta univerzalizem nemogoč.

Se strinjam. Po eni strani sem tudi sam zagovornik kulturne specifičnosti človekovih pravic. Toda potrebujemo neko osnovo, na kateri se sploh lahko začnemo pogovarjati. Pristati na to, da je vsakemu posamezniku skupno neko racionalno razmišljanje, ne da odgovora na to, ali je to dobro ali slabo, ali je prav ali narobe.

Če iščemo nek skupni temelj – na primer Splošno deklaracijo o človekovih pravicah - se lahko o tem začnemo pogovarjati.

Ulrich Beck je zapisal, da hoče kapital odpraviti demokracijo.

Gre za marksistično idejo (čeprav Beck ni Marksist). Kapital lažje uspeva tam, kjer se odločitve preprosto sprejema. V demokraciji se odločitve ne sprejemajo tako zelo preprosto, kot na primer v avtoritarnih političnih sistemih. Pri tem kvaliteta odločitve ni pomembna.

Azijski tigri dokazujejo točno to, da so lahko kapitalsko uspešnejši avtoritarni sistemi kot demokracije.

Tu se še drugi zgodovinski primeri. Egipt za časa Naserja v petdesetih letih je avtoritarni politični sistem. Kar jim je uspelo s tem sistemom v tistem času, je zgraditev jeza v Asuanu, s katerim se regulira reko Nil, kar pripomore k blaznemu gospodarskemu razvoju, ki se ni zgodil v vladavini demokracije.