Damir "Dugi" Dugonjič. Trenutno najbolj "vroč" koroški športnik, doma iz Raven na Koroškem, ki si je pred nedavnim, na svetovnem prvenstvu v kratkih bazenih v Manchestru priplaval 6. mesto na 50m prsno in s tem ponovno nakazal svoj velik potencial, ki je pri rosnih 20 letih daleč od izpolnjenega.

Ob dogovarjanju za intervju sva hitro ugotovila, da nama bo težave povzročala časovna razlika med Slovenijo in Kalifornijo v Ameriki. Celih 9 ur smo pred njimi. Damir je namreč, kot že veliko slovenskih plavalcev pred njim, odšel na študij v Ameriko, kjer hkrati z izobraževanjem nadaljuje tudi s treningi.

Kljub številnim zapletom, katerim je botrovala tudi moja nerodnost pri preračunavanju časa ter upravljanju budilke, sva se ta teden končno le uspela sinhronizirati.

Še v pižami in z napol priprtimi vekami, sem zagnal Skype in poklical Damirja ...

Si danes že bil na treningu?

Seveda. Danes sicer ni bil pretirano zahteven, sem imel le dva. Fitnes in plavanje.

Koliko pa je to v primerjavi s treningi, ki si jih opravljal na Koroškem?

Manj. Na Ravnah sem imel več treningov, več kilometrine, tule pa manj plavam, a bolj intenzivno, je pa vse skupaj zapakirano z nekaj več zabave. Ne vem, kako bi opisal.

Kateri način je boljši?

Ameriški način mi nekako bolj ustreza, treningi so krajši, večji poudarek je na tehniki, trenerji se precej trudijo, da ne izgubimo zanimanja.

Je morda to razlog za številne odhode plavalcev v Ameriko?

Mislim da je velik faktor izobraževanje, ki ga je tukaj lažje usklajevati s treningi. Je pa fakulteta znana tudi po svoji plavalski šoli. Tukaj so študirali mnogi znani plavalci, naprimer Hrvat Duje Draganja, pred kratkim je Nathan Adrian, študent na Berkeleyu postal svetovni prvak v Manchestru, tako da ja, tudi dobrih plavalcev tu ne manjka. Drugo leto pride sem tudi Sara Isakovič, ki si je letos sicer vzela študijsko pavzo zaradi olimpijskih iger.

Kako pa kaže tvoja norma?

Manjka mi 0,8 sekunde do olimpijske norme, kar se morda sliši malo, pa pravzaprav ni. V bazenu to pomeni nekako 1 dolžinski meter, takšnega izboljšanja pa ni preprosto doseči. Ko pridem domov iz Amerike, imam tri tekme -  na Hrvaškem, Nizozemskem in Italiji. Upam da mi uspe, a se v splošnem s tem ne obremenjujem.

Tukaj lahko navežem vprašanje s foruma, namreč, kdaj boš spet lahko šel s sošolci na pivo?

Ko pridem domov, čez približno 2 tedna.

V Ameriko se ne vračaš do jeseni?

Najverjetneje, nimam planov.

Prej si omenjal študij. Kaj pa sploh študiraš?

Pravzaprav ti ne morem dati pravega odgovora. Tukaj je šola prvi dve leti zastavljena precej splošno, veliko je izbirnih predmetov z vseh področij, nato pa se diferenciraš. Sam se odločam med »Computer science« in pa »Environmental science«. Všeč mi je takšen sistem.

Kaj pa težavnost?

Ne vem. Ne morem primerjati, ker ne vem, kako je s tem v Sloveniji.

Na izbiro imam res veliko smeri, različnih težavnostnih stopenj. Je pa res, da se resnično trudijo narediti študij zanimiv, s profesorji si na primer pravi »friend«. Gremo skupaj na kavo, vse je sproščeno, študentje veliko sprašujejo. V končni fazi zaradi tega tudi veliko straha pred izpiti izgubiš in je s tem vse skupaj olajšano, čeprav ne bi ravno rekel, da je enostavno. Učiti se še vseeno moraš veliko.

Imate športniki kaj protekcije?

Niti ne, te pa malo bolj spoštujejo če si tujec (Evropejec), oziroma so nekoliko bolj prizanesljivi.

Z angleščino nimaš težav?

Nimam, zdaj govorim že čisto normalno. Jezik sem si izbral kot enega izmed izbirnih predmetov in s tem še dodatno izpilil znanje.

Omenil si, da lažje usklajuješ plavanje in študij. Kako bi to izpeljal v Sloveniji?

Študiral bi v Ljubljani, na DIF-u.  Plaval bi sicer lahko, a s samim študijem bi verjetno bile težave - če bi forsiral plavanje, bi faks težko izdeloval.