|
Stran 2 od 2 Davo Karničar, s katerim sta bila skupaj na večini teh vrhovih, tokrat ni bil zraven. Kako to?
Davo se je preselil v novo hišo, dobil je otroka in se je bolj posvetil družini. Ves čas je bil pri stvari, nas pospremil na pot, nas pričakal ob povratku, ampak zraven ga ni bilo. Je pač malo drugače postavil svoje trenutne prioritete, svoj projekt pa je itak že zaključil.
Ti pa kar uspeva »skrivati« te tvoje dosežke. Ne vem, če zate sploh ve kdo, razen alpinistov, morda četrt sokrajanov ter najbližji sosedje in sorodniki.
Saj pravim, da sem to delal zase. Nekega pompa pred odhodi nima smisla zganjati, ker nikdar ne veš, kaj bo. Po prihodu domov pa so itak druge obveznosti prve. Pa že po naravi smo Korošci raje bolj tiho in ne obešamo vsega na velik zvon. Verjetno za to vedo le moji najožji sorodniki in tisti, s katerimi se družim, nekaj sodelavcev, to pa je po moje že vse. Kako potem to opravičiš pred sponzorji?
Sem Mežičan, več kot pol življenja delam v Prevaljah, sem pa član kluba v Črni in po mikrolokalnih kriterijih itak ne spadam ne sem ne tja (smeh). Po Everestu sem bil športnik leta v Mežici, to pa je, kar se podpore lokalne skupnosti tiče, že skoraj vse. Ves čas imam le dva sponzorja, ki sta mi pri projektu 7 vrhov stala ob strani: frizerstvo Tasič iz Mežice, ki me zastonj striže, in pa Elektro tim d.o.o. oz. Janez Žalig osebno. Na Everestu je bila sistematično zagotovljena podpora celotni odpravi. Pri odpravi na Antarktiko me je delno sponzorirala firma Lek d.d, kjer sem zaposlen, nekaj pomoči sem dobil še od posameznikov, drugače pa je to že vse.  Na mojo srečo pa mi v podjetju omogočijo koristi letni dopust v enem kosu in imajo razumevanje za mojo dejavnost. Včasih se kar čudim, koliko podpore od matičnih planinskih društev in klubov ter občin dobijo nekateri posamezniki po Sloveniji, ki so v primerjavi z mano skoraj bogataši. Mi na Koroškem smo glede tega prekleto trdi, drugod je, kot kaže, to malo drugače. Tako mi pred sponzorji tega sploh ni treba opravičevati, prijatelji, kot je Janez, pa tako ali tako vedo, za kaj gre. Danes dobiti sponzorja, ki te ne osebno pozna, je po moje nemogoče. Zato to, kar imam, še bolj cenim, Zanimivo, da v koroškem alpinizmu zadnja leta uspevajo najboljše stvari ravno tistim, ki vsaj sprva niso bili tipični predstavniki »dobrih fantov«. Flis – nemogoč. Lačen – katastrofa. Ti – padel z neba, od nikoder. Govorim seveda o vaših začetkih. Od kod si sploh ti priletel v alpinizem?
Član PZS sem od prvega meseca svoje starosti, ko me je včlanil oče, ki je bil zagret planinec. Včasih je bila Mežica glede na delež prebivalcev, ki so bili člani planinske zveze, prva v Sloveniji. Torej sem član PZS že skoraj petdeset let in sem dosti hodil v hribe. Nisem pa plezal, preden nisem že tam po tridesetih prišel h GRS. Potem me je pa potegnilo … Najprej Raduha in drugi hribi pri nas, pa zatem po Avstriji, Švici, Franciji, leta 1996 Aconcagua, kjer sem dobil nov zagon. Ko sem iskal nekoga, ki bi šel v Himalajo, sem se leta 1999 našel s Posavci in z njimi odšel na Cho Oyu. Tam so želje po novih vrhovih spet narasle. Ker dobro prenašam višino, na višini se zelo dobro počutim, so ti visoki vrhovi bili nekakšno logično nadaljevanje. Očitno imam za to prave gene, saj sem tudi z Everesta sestopal brez kisika, na vrh pa sem se odpravil kar iz tabora 2.
Kaj boš počel zdaj? Država za državo? Na druge planete? V globino?
Najprej moram dati iz nog železje, s katerim so me poleti zakrpali. Drugače pa bom ostal kar na trdnih tleh. Bo treba najti nekaj zanimivega. Sem pa na vseh teh prehojenih poteh videl toliko ciljev za prihodnost, da se ne bojim, da bi ostal brez dela. Bolivijski del Andov, Pakistan, … kup stvari, ki sem jih do zdaj puščal ob strani, bo zdaj lahko prišlo na vrsto. Verjetno leta 2008 najprej malo okrog Broad Peaka in K2, potem bi še rad kaj šel v Himalajo, v Tibet, morda še kdaj na kakšnega osemtisočaka. Je pa Himalaja trda, zato me trenutno precej vleče v Ande. So dosti krajši dostopi, lepi hribi.
*Intervju lahko preberete tudi na strani spletni strani www.alpikor.org, koroškem portalu o plezanju, alpinizmu in balvaniranju.
|
T'k prajijo 
