Kaj pa bi označili za vrhunec Spunka, mogoče Spunkiado?

Ja, to smo naredili doslej dvakrat. Prvo po spunkovskih desetih letih delovanja. Pravzaprav so nas v to prislile razmere; da smo v nekem odprtem prostoru v treh dneh zapored – kolikor je trajala prva Spunkiada, drugo smo nato zožili na en dan – pokazali vse tiste dejavnosti, s katerimi se ubadamo med letom.

Imate še kaj podobnega v planu?

Mi imamo Spunkiado namen organizirati vsako leto, da bi redno javno izpostavili in predstavili svojo dejavnost. Zbrano na kupu – na vsakoletnem zletu. Drugače pa v tem teatrskem smislu Spunk pokriva Urško, festival mlade slovenske literature, ki je tradicionalno srečanje pesnikov in pisateljev v Slovenj Gradcu. Delamo z novim, odličnim bendom Franc & Roses, mislim da je to že šesti zapovrstjo, pripravljajo novo zgoščenko, za sabo pa imamo že tri ...

To je ena od »vej«, ki jih imate v okviru Spunka?

Predlani je v Cankarjevem domu projekt Pesmi na sledi, ki je bil gledališko-glasbeni, proglašen za najboljšo slovensko srednješolsko postavitev v letu 2007. Gre za uglasbeno poezijo literature, ki jo obravnavamo v šoli, in so jo vokalno-instrumentalno oživili ter posneli naši Spunkovci. Mislim, da bomo ta met težko presegli, podobno kot kakšno gledališko predstavo, za katero smo bili posebej nagrajeni. V Cankarjevem domu je Ana Javornik v predstavi Neznana Ljuba Puba (Prenner) dobila priznanje za največji igralski met na tem srečanju. Nekateri gredo v smeri spunkovske zastrupljenosti naprej, na primer Andrej Jus, bivši spunkovec, ki ga je teater posrkal v svojo prazno odrsko črno luknjo.

On je sodeloval pri Spunku tudi kasneje ...

Začel je tukaj, bil je igralec. Moram reči, da sem glede gledališča samouk, toda teater imam neskončno rad. Vidim kar nekaj gledaliških predstav, marsikaj sem se tako tudi naučil, nimam pa gledališke formalne izobrazbe. Sodelovanje z Andrejem, ko je v Spunku vodil gledališke šole, dokler je še imel čas, je bilo zelo produktivno. Zame in dijake. Jaz sem videl, kako malo znam, on pa mi je na svoj način sčaral bodoče ljubiteljske igralce, da mi je bilo lažje in je bil naš izplen večji in boljši, kot bi bil sicer.

Obrniva se na kratko še k Odsevanjem, kjer ste glavni in odgovorni urednik. Od katerega leta že?

Zdaj ste me pa našli. Ne vem. Pri Odsevanjih sem sicer v uredniškem odboru od prve številke, od leta 1979, ko je revija začela izhajati. Letos imamo tridesetletnico in že postavljamo oziroma sestavljamo jubilejno številko, ki naj bi izšla v aprilu. Koliko časa točno pa sem sedaj urednik po Blažu Prapotniku? ... Mogoče kakšna tri leta.

Kako pa bi umestili Odsevanja v Koroški prostor ali mogoče še malce širše?

Mi bi radi v Koroškem prostoru še veliko bolj odzvanjali kot že. Zelo radi bi še bolj odprli Odsevanja mladim. Moram reči, da kar se tiče te naveze z mladimi, nismo najbolj srečnih rok. Ne znam odgovoriti, zakaj ne, mogoče je kaj narobe z uredniško politiko ...

(smeh)

Ja, zelo možno. Urednik mora imeti energijo, s katero pridobi tiste sodelavce, za katere hoče, da bi jih našel, da bi jih videl in bi se videli v reviji. Da postane tudi njihova. Smo že poizkušali na različne načine, ampak moram reči, da se zaenkrat poskusi niso posebej obnesli. Se pa vključujejo tisti mladi, ki pišejo literaturo ...

Opazil sem, da mladi objavljajo predvsem poezijo, manjkrat pa strokovne tekste ...

Da, vendar prispevajo komaj kaj tekstov, kot da jih ta zvrst ne bi posebej vznemirjala. Sicer pa je toliko stvari odprtih v Slovenj Gradcu in na Koroškem, o čemer bi veljalo kaj zapisati, zdaj ne govorim več o poeziji, pa mladi v Odsevanjih očitno ne vidijo pravega mesta, prave priložnosti za to. Hočejo pa Odsevanja, zato tudi takšno ime, odsevati ta prostor. In kdo ga lahko bolje kot novopristopniki? Ne samo kritično, pač pa pokazati na stvari, ki jih je vredno zabeležiti in jim dati trajnost drugačne teže, kot jo da na primer časopis. Saj oba veva ...

... pri časopisu gre za drugačno stvar.

Seveda. Torej tiste zadeve, ki naj bi ostale trajnejše ali pa imajo vse možnosti in pravice, da bi ostale dalj časa v zavesti.

Torej v funkciji zgodovinskega spomina, za katerega se zdi, da se prevečkrat izgublja.

Ja, res je. Zato v Odsevanjih tudi žanrsko kar pisano odpiramo stvari.

Zdi se, da so Odsevanja lahko usmerjena krepko preko koroških meja.

Mi bi radi, da bi sijala čez Koroško, tematsko (kar pa za literaturo seveda ne more veljati) pa bi bila vezana na Koroško. Zato tudi nimamo trdnih vsebinskih meja. Odsevanja niso le literarna revija, tudi ne edicija, ki bi pokrivala samo eno disciplino. Najbrž na Koroškem tudi nimamo takšnega intelektualnega potenciala, ki bi lahko revialno in redno pokrival na primer znanstveni ali kakšen drug snovni sklop.

Vendarle gre za geografsko zelo zamejen prostor.

Da, saj nas je samo 70 tisoč. Kje pa bi lahko iz takšnega števila izkopali toliko izjemne pameti ... Mislim, da ne bi mogli pokrivati čisto strokovne revije, tudi literarne ne. Prepričan sem, da prav široka usmerjenost drži revijo pokonci, kajti takoj ko je strokovno zamejena, se ji zelo zoži tudi krog uporabnikov oziroma bralcev. Nova revija, kjer je posejan slovenski intelektualni cvetober, ima naklado devetsto izvodov, Sodobnost 600, Literatura 550. Pravzaprav z Odsevanji in 350 izvodi naklade nismo ravno za na smetišče. Praviloma izvodi ne ostajajo v skladišču.

Povejte mi še kaj o Šolniškem kruhu, zadnji knjigi, ki ste jo napisali. Kaj za vas sploh pomeni pisateljevanje ob toliko projektih, pri katerih sodelujete?

Zame je literarno ustvarjanje najbolj imenitno početje, ki si ga človek lahko privošči. Nisem napisal veliko, za mano so le štiri leposlovne knjige. Zadnji dve sta izšli pri Cankarjevi založbi: Oči, zbirka novel, ki je izšla 2001, in pa lani Šolniški kruh. Prvi pri Vorancu in kasneje Cerdonisu. Šolniški kruh je seveda metafora, ki nima s socialnimi temami nobenega opravka. Hotel sem spregovoriti o čisto drugih stvareh, kot pa je neko golo in dolgočasno šolsko okolje; o vsem, kar se skriva za to metaforo, prispodobo tudi ponotranjenja, za vse tiste stvari, s katerimi se v šoli srečaš in ob katerih ugotavljaš, kako je to početje občutljivo in odgovorno, kako si pogosto učitelj nebogljen pred mladimi, ki bi jim moral biti v trdno oporo. Mladi imajo pravzaprav resne, odrasle težave, s katerimi se morajo dnevno soočati.

Z Andrejem Makucem sva spregovorila še o mnogih drugih stvareh. Na primer o možnostih izstopa iz mainstreamovske kulture in kako gledališče tam nima kaj početi. Pa o možnostih ljubiteljskega gledališča proti profesionalnemu. O prostoru, ki naj ga imajo dijaki pri lastnem ustvarjanju iger. Pa o tem, kako ustvarja nove svetove preko literature, ter o vplivu in spremembah, ki jih je prinesla televizija, ki so jo pri njem doma dobili šele pred kratkim ... O njegovi ljubezni do filma.

... Vse te teme pa bodo dobile prostor še v kakšnem drugem intervjuju, ta se je tudi zaradi analognega snemalnika, ki ni oznanil konca traku, končal v sproščenem pomenkovanju, ki je na koncu ostalo »zapisano« le med nama.