V Novi Angliji živeči in umrli kultni pisatelj grozljivke, tradicionalist, rasist in mož izjemno dolgega obraza, H.P. Lovecraft (1890 – 1937), ki je svoj kultni status pridobil šele po smrti, se nedvomno že vrsto let jezno obrača v svoji tesni družinski grobnici, saj je vedno mrzil kulturo, ki služi zabavi množic, katera po njegovih knjižnih predlogah sedaj veselo izdaja filme, računalniške in namizne igre, lego kocke in glasbo, izognila pa se ga ni niti porno industrija.

Glede na njegov širok kulturni vpliv in njegovo občo razpoznavnost čudi, da smo njegovo prvo prevedeno delo v slovenščini dobili šele letos, pa še to je bila samo drobna knjižica z eno zgodbo (Cthulhujev klic). Zategadelj je pričujoča zbirka z naslovom Zgodbe, ki je zgodbovno okrnjena verzija 900-stranskega originala, bila več kot potrebna za naš knjižni trg. Sedem zgodb, je s strani poznavalke grozljivega Vesne Lemaić, izbranih smiselno, saj večinoma izhajajo iz t.i. sanjskega cikla (Pickmanov model, Sanje v čarovničini hiši) in najpomembnejšega in najobširnejšega, Cthulhujevega mita (Cthulhujev klic, Senca nad Innsmouthom, Dunwichska grozota, Šepetalec v temi), s čemer bralcu ponudijo najreprezentativnejša Lovecraftova dela. Ob prebiranju temačnih, grozljivih in občasno napetih zgodb, so mračno vzdušje motile le iz strani v stran ponavljajoče in moteče slovnične in tipkarske napake, ki si jih založba, kot je Cankarjeva, nikakor ne bi smela privoščiti.

Zaradi Lovecraftovega spretnega manipuliranja z resničnostjo (v realne zgodovinske kraje umešča namišljene kraje – Arkham, citira iz namišljenih knjig – Necronomicon, izmišlja si starodavna božanstva  - Cthulhu) njegove zgodbe pridobivajo na relevantnosti in tako delujejo še dandanes, ko vsak bralec ve, da je to utvara, grozljivo resnično. Slabost zgodb je v protagonistih, ki so čeprav imensko vedno drugi, v osnovi isti in s tem kreirajo nek univerzalen lovecraftovski tip protagonista, ki je hkrati tudi retrospektivni pripovedovalec. Lovecraft je to pravzaprav počel namenoma, saj je v svoji teoriji zapisal, da daje zavestno prednost atmosferi pred zgodbo in karakterizacijo likov, kar se pri estetskem doživetju knjige tudi pozna.

Jezik originala namenoma deluje za tisti čas arhaično in poetično v stopnjevanju atmosfere, kar pa se, navkljub dobremu prevodu Mihe Avanza, v slovenščini malce izgubi.

Kozmicizem, pojem, ki ga je razvil Lovecraft in ki govori o tem, da je človeštvo nekaj povsem nepomembnega za vesolje je dandanes, navkljub pospešenemu raziskovanju še vedno aktualen, prav tako kot tudi njegove zgodbe, ki pa so z leti, le izgubile nekaj svoje strašljivosti in vrhunskosti, kar pa horde oboževalcev verjetno nikdar ne bodo priznale.

Ocena: 6/10