Bajta Kšajtni Knjiga Gino Strada - Zeleni Papagaji, Kronika Vojnega Kirurga (2008)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Gino Strada - Zeleni Papagaji, Kronika Vojnega Kirurga (2008) PDF natisni E-pošta
Prispeval Tjaša Vidmar   
Petek, 21 November 2008 15:00

Gino Strada - Zeleni Papagaji, Kronika Vojnega Kirurga (2008)»Zeleni papagaji« ni knjiga za otroke, kot bi naslov lahko koga zavedel. Je pa na žalost knjiga tudi in predvsem o otrocih. Mrtvih ali pohabljenih, na berglah in z umetnimi nogami ter izmaličenimi  obrazi od drobcev min. Je kolaž pretresljivih zgodb iz Peruja, Ruande, Etiopije, Angole, Iraka, Afganistana, Pakistana, Bosne, ki se prepletajo na videz brez pravega smisla in reda, a se po nekaj prebranih straneh skupni imenovalec hitro razkrije. Vsaka od teh zgodb nam namreč na svoj način govori o vojni in trpljenju ljudi.

Že od majhnega mi je bila vojna nekaj nedoumljivega. Zdelo se je kot igra. Vojake se obleče v posebne uniforme, določi se pravila, začetek, konec, kraj bojevanja, celo premirje. Pa mi nikakor nista bili jasni dve stvari. Če je vojna, sem sklepala, bo seveda za vse in na nož – zakaj bi potem postavljali pravila ter pazili na ženske, otroke, starce, ranjence? Saj vojna je proti »nekomu«, in tega »nekoga« je treba uničiti. Če pa to ne drži, in vojna ni nediskriminirano ubijanje, se je vprašanje logično nadaljevalo  – če so ljudje tako razumni in »sočutni«, da lahko postavljajo pravila v tako nehumani zadevi, kot je vojna, zakaj niso še toliko razumnejši in vojno popolnoma odpravijo? Bilo je preprosto otroško sklepanje, a moje mišljenje je kasneje le še potrdil citat Alberta Einsteina, ko je na konferenci v Ženevi dejal: Vojne ne moremo počlovečiti. Lahko jo le odpravimo.

Vprašanje pa se mi je le pojavljalo znova in znova. Jasno mi je bilo, da je kroglam in bombam vseeno, kdo bo njihova tarča. Po zdravi pameti bi seveda bilo pričakovano, da bo razvoj tehnologije prinesel večjo natančnost in selektivnost tudi v teh nesmiselnih morijah, ter posledično manj ubitih nedolžnih ljudi. Statistika žal kaže ravno nasprotno.

Avtor knjige, zdravnik Gino Strada, tako pove, kako se je od prve svetovne vojne spremenilo razmerje civilnih žrtev v primerjavi z vojaškimi. V začetku stoletja je bilo ubitih desetkrat več vojakov kot civilistov. V drugi svetovni vojni se je razmerje premaknilo na 65% v »prid« civilistom. Danes? Od 4000 pacientov, ki jih je Strada operiral v Kabulu, je bilo kar 93% civilistov, od tega 34% otrok, mlajših od 14 let. A to so še vedno samo številke, preveč abstraktne, da bi se te dotaknile, potem ko na televizijskem ekranu že stotič vidiš krvava trupla na nosilih, slišiš o raznih ofenzivah, uspešno ubitih teroristih ter podobnih nesmislih, ki nam jih prodajajo mediji.

V knjigi pa te žrtve postanejo konkretne. Imajo imena, obraz, prijatelje, družino.

Gotovo vsi poznate ugrabljeno Maddy. Žalostna zgodba, po vseh naslovnicah in oddajah, skoraj ni človeka, ki ne bi slišal zanjo. Pa je mogoče že kdo slišal za Avan, devetletno deklico iz Sulejmanije? Z mamo in sestro je nabirala drva za ogenj, ko je stopila na protipehotno mino italijanske izdelave. Ko se je zbudila, je bila brez leve noge, brez mame in sestre. Ostala je sama samcata pohabljena v negostoljubnih iraških gorah. Je kdo zanjo potočil solzo? Dal prispevek? Šel k papežu? Dvomim… Ali pa za petletnega Farhada, ki se je z bratci lovil naokoli, nato pa se spotaknil ob mino. On se ni prebudil. Kovinski delci so mu predrli sapnik, pljuča, črevo. Tudi zgodba o Mohamedu bi lahko bila senzacionalna. Med bombardiranjem njegove vasi v Afganistanu je utrpel številne poškodbe glave, prsnega koša in obraza, imel je popolnoma uničeno eno oko. Ker ni več videl smisla v tem bednem življenju, se je hotel ubiti – z vrečko na glavi. Bilo mu je komaj dvanajst let…

O tem se seveda ne poroča. Preveč jasno bi postalo – komur do zdaj še ni – za kaj se v resnici gre. Jasno bi postalo, da otroci tu niso več »kolateralna škoda« - so primarna tarča orožja, namenjenega njihovemu pohabljanju, in srhljivo je pomisliti, da živimo v času in prostoru, kjer se rojevajo, uresničujejo in dovoljujejo takšne grozljive in izprijene zamisli.

Zeleni papagaji so ena izmed njih. Gre za protipehotne mine ruske proizvodnje (a proizvajajo jih seveda tudi mnoge druge zahodne države), suhoparno poimenovane PFM-1, ki so si vzdevek prislužile zaradi svoje barve in oblike. Z valjem na sredini in krilci na obeh straneh za bolj aerodinamično obliko, ki jim omogoča, da se razpršijo daleč naokrog po poljih, hribih, in naselbinah, posnemajo igračo, ki vabi otroke, da jo poberejo, stiskajo, upogibajo, celo nesejo domov pokazat prijateljem.  Nato seveda poči.

A zakaj ravno otroci? Pojasnilo hladnokrvno poda ostrostrelka iz Sarajeva, ki s strelom v čelo ubije šestletnega dečka, ki se igra na snegu pred bolnišnico. Vprašajo jo, Zakaj, zakaj je streljala na šestletnega otroka?

Odgovor je kratek: »Čez dvajset let bi jih imel šestindvajset.«

Strada zaključi: »Hlad postaja gostejši, zazebe pri srcu. Intervju se tako konča, ni več možnih vprašanj.«

Gino Strada je videl in doživel podobnih zgodb mnogo, premnogo. Svojo zdravniško pot je začel kot srčni kirurg in se nato leta 1989 pridružil Rdečemu križu, v okviru katerega je deloval predvsem na vojno prizadetih območjih. To ga je spodbudilo, da je leta 1994 s sodelavci ustanovil neodvisno, nevladno humanitarno organizacijo Emergency, ki je usmerjena predvsem v pomoč civilnim žrtvam vojn in protipehotnih min. Do danes so v njihovih bolnišnicah, ki stojijo v 8 državah, med njimi v Iraku, Afganistanu, Kambodži, Nikaragvi, Sudanu…pozdravili več kot 3 milijone ljudi. Kljub temu, da je organizacija neodvisna in nevladna, pa nikakor ne moremo reci da je apolitična. Tako so leta 1994 začeli kampanjo za prepoved protipehotnih min, katere je izdelovala tudi Italija in jih prodajala Iraku in Iranu. Tri leta kasneje je bil uspeh dosežen. Italijanski parlament je sprejel zakon, ki prepoveduje proizvodnjo, uporabo, uvoz in izvoz protipehotnih min. Prav tako so se aktivno vključili v kampanjo proti vojni v Afganistanu in Iraku, Gino Strada pa je bil leta 2002 predlagan tudi za Nobelovo nagrado za mir.

Emergency tako zaradi svojih »krivoverskih« pogledov in prepričanj ne prejema nobenega denarja od italijanske vlade. Celotno delovanje organizacije temelji na podpori prostovoljcev in dokazuje, da je možno na podlagi donacij in dobronamenskega dela nuditi tudi najrevnejšim in najbolj zapostavljenim prebivalcem sveta zdravstveno oskrbo na vrhunskem nivoju. (Od lanskega leta obstaja skupina Emergency tudi v Sloveniji in osvetljuje dejstvo, da je za države v vojni mogoče narediti še kaj drugega, kot pa tja pošiljati vojake.)  

Po svetu je še vedno raztresenih 100 milijonov protipehotnih min. Če živiš v iraškem Kurdistanu, to nanese kar 3 mine na prebivalca. Vršijo se preštevilne morije, vse v imenu puhlic kot so vojna proti terorizmu, demokracija, svoboda.

Sprašujem se, Kaj bo tem ljudem pomenila beseda demokracija, po tem ko so videli svoje otroke, brate, sestre posiljene, ubite, izmaličene? Kaj bo otrokom svoboda, po tem ko so izgubili starše, ostali slepi, pohabljeni?

Sprašujem se, kako in zakaj mi vse to dovoljujemo.

Kot pravi Howard Zinn v svoji knjigi Just War: "Zavedati se moramo, da je vojna množično in nediskriminatorno pobijanje človeških bitij. Vojna je v osnovi vedno vojna proti otrokom. Zato moramo, ne glede na to, s kakšnim vzrokom nas skušajo prepričati, resničnim ali izmišljenim, ne glede na to, kakšne besede nam navržejo o boju za svobodo ali demokracijo ali proti tiraniji, vojno kot rešitev zavrniti."

Knjiga je opomnik in klic k akciji. V tebi prebudi žalost, jezo, frustracijo, nikakor pa ne moreš ostati ravnodušen. Če kdaj, je vsekakor zdaj, v tem kaotičnem času, bolj kot kdajkoli pomembno, da se opredelimo, v kakšnem svetu želimo živeti, ter tako tudi ukrepati. Je že res, kar je pred leti dejal Howard Zinn: "Ko si enkrat na vlaku, ki se premika v določeno smer, je težko ostati nevtralen…"

 

Ocena: 8/10 

 

 

Organizacija Emergency

 

 

Naključno iz Kšajtnih

Potopis: Budimpešta - drugi del
Rubrika: Potopis
Kako je trojica RM, DB in GG proslavila Kristovo rojstvo, si lahko na spodnjem naslovu preberete v prvem delu potopisa oz....
Harald Zwart - The Karate Kid (2010)
Rubrika: Film
Le kdo se ne spomni originalnega filma Karate Kid? Pat Morita nam je kot Miyagi prirastel k srcu, ko je najstniku...
Psycho-Path - The Ass-Soul Of Psycho-Path (2008)
Rubrika: Muzika
Peti studijski izdelek slovenske skupine Psycho-Path, z naslovom The Ass-Soul of Psycho-Path, izdan marca 2008, je sestavljen iz enajstih avtorskih komadov,...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti