Tokrat se vam predstavlja nekdanji član uredništva Bajte in eden tistih, ki so verjetno prispevali največ galerij v Bajtin Album. Jernej Prodnik se je sicer podal v drugačne vode in Bajti ter fotografiranju namenja precej manj časa kot nekoč, vseeno pa smo ga pregovorili, da je pobrskal po osebnem arhivu in izbral nekaj izstopajočih fotografij.

Kako dolgo se že ukvarjate s fotografijo?
Ukvarjal sem se kakšni dve leti, sedaj pa že kakšnega tričetrt leta ne fotografiram več..

Fotografirate le ljubiteljsko ali si s tem zaslužite tudi kakšen evro?
Največ sem se ukvarjal z novinarsko fotografijo, ker sem takrat delal za Večer, ampak tam kvaliteta fotografije ni bila ravno v prvem planu, tako da tudi zaslužek ni bil prav visok.

S čim slikate (model, objektivi,…)?
Najprej sem slikal s Pentaxom K10D, 18-55 F3.5-5.6 in 50 F1.4, potem s Canon 5D MarkII, 24-105 F4, do nadaljnjega pa sem brez aparata.

Canon ali Nikon? Kaj menite o tej večni debati?
Najbrž je visoka verjetnost, da gre za najbolj neumno »debato« v svetu fotografije sploh. Če se temu seveda lahko reče debata.

Analogno ali digitalno?
V tem kratkem času sem fotografiral le digitalno. Vprašanje, če bi sploh imel dovolj potrpežljivosti za analogno fotografijo. Čeprav je obenem res, da gre za prav poseben ritual, tako da v kakšnem drugem času, ki bi bil bolj naklonjen dolgotrajnemu ...

Obdelava fotografij – da ali ne?
Skoraj vsaka fotografija je obdelana, vprašanje je samo ali to namesto tebe naredi fotoaparat, foto-studio ali pa stvar opraviš sam na računalniku oz. v temnici. Kar se tiče retuširanja in potvarjanja fotografij gre pa za kompleksno debato, čeprav se oba načina pogosto prepletata. Retuširanje ljudi najbrž kar dobro odraža čas v katerem živimo, saj postaja resnična vsebina prilično irelevantna, obenem pa se išče nek konstrukt popolnosti, ki je res očitno umetno ustvarjen z nekimi določenimi cilji. V vsakem primeru so ideali družbeno ustvarjeni, a se mi zdi problematično, če so samo zavoljo zadovoljevanja ozkih interesov potrošništva. Pri potvarjanju pa je poleg nadgradnje teh tendenc potrebno pogledati tudi na politično komponento, ki pa se jo v končni fazi mora iskati v vseh fotografijah. Morda bi pri fotografiji lahko bilo še najbolj očitno, da je daleč od nevtralnega medija.

Vaši vzorniki.
Tomo Jeseničnik in Robert Marin. Prvi zato, ker si amater, kot sem bil sam, lahko le želi, da bi ga kdaj pri tehničnem aspektu fotografije lahko začel »tikati«. Drugi pa zato, ker si fotograf lahko le želi, da bi imel pri ustvarjanju tako nenavadno domišljijo. Morebiten očitek, da ne poznam prav veliko »znanih« fotografov, se mi ne zdi prav pomemben, včasih je za začetek čisto dovolj, da poznaš dva.

Narava ali ljudje? Kaj raje ujamete v objektiv?
Če bom kdaj znova slikal, upam, da bom lahko naredil kakšno serijo portretov. Nekatere fotografije narave delujejo fascinantno, ampak nikoli ne uspejo ujeti globine in možnosti kontekstualizacije pri res dobrem portretu. Čeprav, če navežem na prejšnje vprašanje, nekatere fotografije Yanna Arthusa-Bertranda včasih dokazujejo tudi nasprotno.

Ali hodite naokoli, prežeč na podobo, ki bi bila odlična na fotografiji ali fotografirate naključno?
Redko mi je uspelo, da sem ob hoji naokrog zavestno razmišljal, da bi nekaj bilo dobro na fotografiji. Ne vem ali se da priučiti, da imaš oko, nekaj zagotovo prinese tudi praksa, ampak sam najbrž tudi zato nisem bil ravno dober fotograf.

Imate kakšen poseben objekt, muzo, katere fotografiranje vam je najljubše?
Vesno.

Ali objavljate fotografije na spletu in uporabljate blog oz. spletni dnevnik? Kje?
Objavljal sem jih na Bajti.

Ste že sodelovali na kakšni fotografski razstavi?
Nekaj mojih fotografij je bilo obešenih na eni izmed razstav Foto KompleKSa. Nisem nikoli imel ambicij, da bi svoje fotografije razstavljal naokrog, ker nikoli nisem fotografiral tako resno.

Ali ste član kakšnega foto združenja? Katerega?
Nisem.

Obstaja fotografija, na katero ste še posebej ponosni? Če ja, kaj je upodobljeno na njej?
Ne vem. Nekaj mi jih je res pri srcu, ker so na njih ljudje, ki jih imam (ali pa sem jih imel) rad. Ampak to so fotografije, ki človeku pomenijo veliko zaradi drugih stvari, kot pa jih narekujejo kriteriji dobre fotografije. Glede na to, da je zame najboljša tista fotografija, ki poleg dobre izvedbe uspe ujeti tudi neko kritiko družbeno-političnega življenja, sta mi morda zaradi sporočilnosti še najboljši fotki ostarelega ustaša na Pliberškem polju ter nune na taistem prostoru. Obe sta dvignili nekaj prahu, upam da zraven tudi kakšen trenutek premisleka.