Frank Darabont, ki je na velika platna v odličnem slogu spravil že Shawshank Redemption in The Green Mile, zdaj ponovno preseneča z adaptacijo še ene Kingove stvaritve. The Mist odlikuje odlična zgodba, ki jo je v film z dobro režijo spravil režiser, ki mu očitno ni para, ko gre za stvaritve Stephena Kinga. Ste pripravljeni na grozo, ki po nevihti izbruhne v majhnem mestecu ob gorskem vojaškem oporišču?
Ko se lokalni umetnik po uničujoči nevihti odpravi s svojim sinom do mestne veleblagovnice, se začnejo dogajati čudne reči. Megla, ki se je počasi spuščala preko jezera nad mesto, je zdaj pokrila že vso prizorišče in protagonist je s svojim sinom zaprt v trgovini skupaj z ostalimi prestrašenimi meščani. Ko se veliko število ljudi, ki se skrivajo pred do zdaj še neznanimi krvi željnimi stvori, znajde ujetih skupaj na enem mestu, je scenarij skoraj znan.

Med nekaterimi zavlada panika, spet drugi poizkušajo najti rešitev, tretji se obrnejo k bogu … Darabont odlično prikaže vzdušje in odzive ljudi na življenje preteče situacije. Karakter lokalne fanatičarke, ki začne ljudi prepričevati, da je vse kazen od Boga za njihove grehe, je odlično upodobljen. Četudi je med ljudmi na začetku močan dvom, se, ko se nevarnost in grozote stopnjujejo, skupina njenih privržencev močno poveča. Takrat se naš protagonist s privrženci zave, da jim tudi med štirimi stenami preti nevarnost, morda še večja kot zunaj.

Film nam na nek način poda vpogled v sociološke fenomene, kot sta razvrščanje ljudi v skupine in iskanje krivca za nastalo situacijo. Prav tako je očitno, da so ljudje v kritičnih situacijah mentalno mnogo šibkejši in bodo pograbili vsako domnevno rešilno bilko, četudi je ta še tako neverjetna. Naš glavni junak se tako znajde v situaciji, ko mora pretehtati, ali ima več možnosti za preživetje v trgovini s skupino prestrašenih ljudi pod vplivom verskega fanatika (prepričanih, da Bog želi krvno žrtvovanje) ali zunaj v megli med neznanimi stvori, ki očitno niso zemeljskega izvora.

Takšne situacije in dileme delajo film dobro gledljiv in pritegnejo gledalca do takšne mere, da se popolnoma vživi v situacijo. Film je po mojem mnenju eden boljših “survival horror”-jev v zadnjem času in ga definitivno priporočam vsakemu, ki ima rad grozo in se ne prestraši tako zlahka. Scenariji o preživetju so me vedno pritegnili, zato ni čudno, da me je tudi tale dokaj navdušil, čeprav bi, kot že mnogi drugi, kritiziral konec filma, ki je že tako predvidljiv, da popolnoma pokvari zelo dober vtis do sedaj videnega.

V mojih očeh je (spodletel) poskus pošiljanja globljega sporočila preko tega zaključka popolnoma nepotreben, saj samega filma gledalec nikakor ne gleda zaradi sporočilnosti oziroma nauka, ampak iz čiste zabave, polne krvi, stvorov iz sosednjih dimenzij in nekaterih popolnoma klasičnih zapletov, značilnih za to zvrst. Odličen “popcorn movie”. 

Ocena: 6.5/10

Vesna je slovenski črno-beli film, ki prikazuje vsakdanje ljubezenske, šolske in starševske probleme na izjemno humoren način. Film se je zapečatil v zgodovino že s premiero, kjer si ga je ogledalo skoraj 100.000 ljudi. Svoj pečat pa pušča tudi danes, ko v njem najdejo svojo identiteto današnji mladostniki in ko ob njem obujajo svoje nostalgične spomine današnji starostniki.

Vesna (pomlad) je slovenski celovečerec, ki se je v zgodovino slovenskega filma vpisal že po prvem predvajanju v kinodvoranah, saj si je premiero ogledalo kar 95.000 ljudi. Črno-bela mojstrovina Františka Čapa, sicer češkega režiserja, je prepričala številno občinstvo in med drugimi tudi produkcijsko hišo Triglav film, ki je omogočila tudi nadaljevanje zgodbe tako imenovano Vesno 2 oziroma Ne čakaj na maj. František Čap je prišel v našo deželo kot že uveljavljen režiser, predvsem z vizijo, da pomaga slovenskemu filmu, ki mu takrat državna sredstva niso bila najbolj naklonjena, prav tako kot tudi danes ne. Z zgodbo je imel režiser že nekaj izkušenj, saj je na Češkem debitiral pri podobnem projektu, pri snemanju filma Matura. Tako se je s scenarijem Mateja Bora, znanega slovenskega pesnika in dramaturga, kaj hitro ujel in nastala je prva slovenska romantična komedija oziroma malomeščanska komedija, če smo natančnejši.

Film je vpet v petdeseta leta 20. stoletja s pretežnim dogajanjem v Ljubljani. Čeprav gre za čas povojne socialistične Jugoslavije, tega v filmu ni zaslediti, lahko bi rekli, da so vse socialistične prvine takratnega časa spretno prekrite z mladostniško nagajivostjo in zaljubljenostjo. Zgodba prikazuje tri brate, ki živijo skupaj z mamo in jazbečarjem Pipom. Fantje morajo študirati za zaključni preizkus, maturo, vendar jih tačas, ne slepimo se, tudi sami smo takšni, mamijo čisto druge stvari. Samo (Franek Trefalt), glavna moška vloga v filmu, namesto geometrijskih likov konstruira letala, Sandi (Janez Čuk) si v matematični priročnik skrije sliko nage ženske in Krištof (Jure Furlan) namesto matematičnih formul sklada harmonije. Do zapleta pride, ko mora z žrebom določeni Samo zapeljati do takrat še ne poznano profesorjevo hčer Janjo (Metka Gabrijelčič), da bi jim le-ta priskrbela maturitetne naloge. Seveda se stvar še bolj zaplete, ko se v punco zaljubijo vsi trije, Janja oziroma Vesna, kot so jo zaradi pomladnega šelestenja poimenovali fantje, pa se prepusti zgolj enemu.

Mislim, da filmu največjo težo doprinese posebej izbran besednjak Mateja Bora, izreden občutek za filmske kadre Františka Čapa in nenazadnje igralska zasedba s Stanetom Severom (profesor Kosinus) in Franom Milčinskim Ježkom (razburjeni slikar) na čelu. Slednji preseneti prav v  filmskih odsekih, kjer zaradi razgrajanja fantov ne more slikati in jih zato zmerja s šakali, pavijani, orangutani in neandertalci. Scenarist Matej Bor z izjemnim poznavanjem slovenskega naroda in s smislom za ljudi genialno opredeli dogodke, kot so  firbec in zanimanje stare mamce, češ zakaj mora mladenič opraviti klic z njihove pošte, ali dobrota mame, ki se nad fanti najprej razburi, češ zakaj se ne učijo, kasneje pa vseeno popusti in jih vpraša, če bi rajši jetrca s smetano ali čebulo. Nenazadnje prav poseben pečat prispeva František Čap s podrobnostmi v posameznih kadrih, kot so špric iz klobase, v katero močno zagrize poštarica in ujeta Plečnikova arhitektura v objektiv kamere. Nenazadnje danes vemo, da nam film že na začetku, ko se kamera sprehodi po strehah hiš stare Ljubljane, pokaže, da gre za delo režiserja češke filmske šole.