Priredbe knjižnih uspešnic, posebej ljubezenskih romanc in zgodovinskih zgodb, dajejo svojevrstno zagotovilo za priljubljenost tudi pri gledalcih. V primeru filma The Reader (Bralec) o pričakovanem uspehu pričajo še obravnava znane in večno aktualne tematike holokavsta, renome režiserja Stephena Daldryja (Billy Elliot, The Hours (Ure do večnosti), igralska zasedba ter sodelovanje Anthonyja Minghelle v vlogi koproducenta.

Deset let po koncu vojne se mladoletni Michael zaplete v afero s šestintridesetletno Hanno, sprevodnico na tramvaju. Njuna srečanja so polna erotične privlačnosti in ljubezni do knjig. Pravzaprav izgledajo kot intimni nekonvencionalni literarni večeri, saj srednješolec Michael Hanni prebira znana književna dela, kot so Odiseja, Ulysses, Dama s psičkom in Prigode Huckelberrya Finna, nato pa se prepuščata čutnim užitkom. A Hanna nekega dne skrivnostno izgine in Michael jo sreča osem let kasneje, ko kot študent prava prisostvuje sojenju paznicam iz koncentracijskega taborišča. Zgrožen spozna, da je Hanna glavna obtoženka, še bolj pa je pretresen, ko ugotovi, da mu ni nikoli zaupala svoje skrivnosti: nepismnenosti …

Daldry je film, za katerega je scenarij po istoimenskem romanu Bernharda Schlinka spisal David Hare, zastavil kot časovno večplastno zgodbo. Prvi del je osredotočen na strastno afero kmalu po vojni, drugi na sodni proces v drugi polovici šestdesetih in tretji na sedanjost. Prvega odlikujeta iskreno nedolžno spogledovanje šestnajstletnika in starejšega dekleta ter v maniri že pozabljenih ljubezenskih dram izpostavljena golota s pridihom prave erotičnosti. Drugega odličen kontrast med brezosebnim sojenjem in Michaelovimi ponovno prebujenimi čustvi, ujetimi v neskončno oklevanje in občutek nemoči. Zanju sta ob vešči režiserski roki najbolj zaslužna oba glavna igralca, prekaljena Kate Winslet ter mladi in nadvse obetavni nemški igralec David Kross.

V nasprotju z retrospektivno pripovedjo je tretji del čustveno sterilnejši, kot edino pomankljivost drugega in tretjega dela pa velja izpostaviti odtujenost Hanninega doživljanja. Ne gre za to, da bi Kate svojega dela ne opravila opravila dobro (izjemno prepričljiva je tudi kot ‘postarana’ zapornica), bolj za gledalčevo distanciranost do njenega lika, posredno pogojenega z ‘antipatičnostjo’ – konec koncev je (so)kriva za smrt nedolžnih žena in otrok! – ter skrivnostno zadržanostjo, saj nikoli ne pokaže, kaj se dejansko dogaja v njej sami. Podobno odtujen oziroma apatičen je tudi Ralph Fiennes kot odrasli Michael, a mu uspeva otipljivo izžarevati večno obžalovanje in nikoli zaceljene rane mladostne zaljubljenosti, pohvaliti pa velja še Leno Olin v kratki epizodni vlogi odrasle hčerke ene od preživelih žrtev holokavstva, ki Michaela obzirno sooči s težo Hannine krivde in mu ne ponudi pričakovane katarzične odrešitve.

The Reader je zelo uspela predelava knjižne predloge, premišljeno strukturirana ljubezenska drama o večnem obžalovanju, postavljena v avtentično zgodovinsko okolje ter dopolnjena s pohvalnimi igralskimi dosežki, estetskimi erotičnimi prizori in všečno glasbo.

Uspela predelava knjižne predloge s pohvalnim erotičnim pridihom

Ocena: 8/10